Nedelja, 12.07.2026

Dobro jutro, danes je nedelja. Nedelja je za nas kristjane praznik, poseben dan. In to ze od začetka sveta, ko je Bog ustvaril vesolje in človeštvo. Ko je Bog rekel:«Bodi svetloba!« in je ločil svetlobo od teme. To je storil prvi dan in to je bila nedelja.

Nedelja je tudi dan JEZUSOVEGA vstajenja. Torej vsako nedeljo praznujemo življenje in svetlobo.

Šele v 20em stoletju se je to spremenilo. Iz gospodarskih-tehničnih razlogov so vpeljali ponedeljek kot prvi dan tedna in nedeljo kot zadnji dan. Človek naj bo cel teden deloven in produktiven, za konec tedna pa naj se odpočije. S tem žal nedelja izgubi praznični značaj. Vendar je življenje več kot delo...je dar iz božje milosti.

Bog skrbi za nas in želi polnost našega bivanja/življenja. Pri tem naše dostojanstvo ne odvisi od naše produktivnosti.

Za to Njegovo skrb se mu lahko zahvalimo pri sveti maši. In za vse Njegove darove do/za nas.

En teden ima 168 ur, eno uro od teh pa res lahko podarimo Bogu, od katerega VSE prejmemo.

Ponedeljek, 13.07.2026

Dobro jutro, 13.julija 1917 se je Marija tretjič prikazala malim pastirčkom v Fatimi na Portugalskem. Otrokom je povedala, naj še naprej molijo rožni venec za mir na svetu. Zares se je leto navrh končala prva svetovna vojna. Povedala jim je tudi, naj se še naprej darujejo za ljudi, ki so oddaljeni od Boga. Enako je napovedala drugo svetovno vojno, če se ljudje ne bodo spreobrnili. To pomeni, da mi ljudje zares z molitvijo, lepimi mislimi in dobrim življenjem vplivamo na potek svetovnih dogajanj.

Spreobrnitev pa ne pomeni le molitev, ampak to, da na prvo mesto postavimo Boga. Naš ego naj postaja manjši, JEZUS pa naj v nas raste. Najbolje to uspe, če redno prejmemo Sveto Obhajilo, beremo Sveto pismo in živimo z Bogom spravljeni. Sveto Obhajilo nam daje moč, da smo lahko v ljubečem odnosu z Bogom, s seboj in z bližnjimi.

Torek, 14.07.2026

Ko otrokom pripovedujem svetopisemske zgodbe, eni rišejo k temi, drugi pa raje pobarvajo pobarvanke. Svetovno prvenstvo v nogometu je seveda za nekatere fante navdušujoča tema. Tako sem jim na hitrco pripovedovala, da sem v mladosti tudi igrala nogomet. Ko se nekoč poškodovala vratarica, sem jaz šla v gol. In nastavilo se je, da je bila enajstmetrovka. Bila sem zelo napeta, kajti nasprotnica je igrala v avstrijski nogometni ligi. Začela je teči proti zogi, jaz pa sem jo gledala, močno je strelila in ... skočila sem v pravi kot in naenkrat je bila žoga v mojih rokah. Nisem mogla verjeti...

No...in potem sem nadaljevala s svetopisemsko zgodbo. Ob koncu ure mi otroci pokažejo, kaj so lepega narisali. In tokrat sem morala zadržati smeh, kajti nekateri fantje so narisali mene v golu, ko skočim po žogo.

Sreda, 15.07.2026

»Gospod, naš Gospod, kako čudovito je Tvoje ime po vsej zemlji!«. Tako se začne pridiga Papeža Leona XIV, ko je junija v Barceloni, v Španiji blagoslovil Kristusov stolp bazilike Sagrada Familia. Najprej pravi, da nas ta božja hiša združuje v od Boga ljubljeno družino, katero hrani s svojim lastnim življenjem v Evharistiji. Je vidno znamenje nevidnega Boga. Mi vsi smo živi kamni te zgradbe, kateri fundament je Kristus. Spomni nas, da je naše zivljenje pot, na kateri uresničujemo božji načrt. Ker smo tempelj Svetega Duha, katerega Bog vidi kot mojstrsko delo in katerega skupaj z njim uresničujemo.

Vendar nepopolnost bazilike, torej tudi našo nepopolnost, naj ne vidimo kot pomanjkanje, ampak kot hrepenenje in hvaležnost.

Gospod nas vabi, da se pustimo odrešiti in osvoboditi. Ob ogrozenosti z zlom je On vedno pri nas, Immanuel, vir mislosti in odpuščanja, celosti in novega življenja.

Ne moremo verovati v JEZUSA in se istočasno vojskovati, ne moremo verovati v JEZUSA in istočasno moriti nedolžne. Ne moremo verovati v JEZUSA in pustiti na cedilu tiste, ki se jočejo, ki trpijo in ki bežijo pred pomanjkanjem.

Križ, ki je na vrhu bazilike, je križ zadnjih, ki bodo prvi, je križ grešnikov, ki bodo svetniki, križ mrtvih, ki bodo od mrtvih vstali. Tako bo ta stolp s križem prapor ljubezni do bližnjega, ker nas Bog tako ljubi, da orodje smrti spremeni v znamenje upanja.

Na vrhu stolpa pa ne napis: Tu solus Sanctus, tu solus Dominus, tu solus Altissimus- Ti edini si Sveti, Ti edini si Gospod, ti edini Najvišji, JEZUS Kristus.

Četrtek, 16.07.2026

Zaupanje je danes bolj redka vrlina. Prevladujeta nezaupanje in dvom. To se zrcali v današnjem življenju zahodnega sveta. Veliko k temu doprinesejo odpad od vere in t.i. moderni mediji.

Saj vero ljudje še imajo, vendar je to vera v samega sebe, v denar, v opojna sredstva ipd. To pa vodi v nezadovoljstvo, obup in izgorelost, depresije.

Sploh ne vem, zakaj je tako težko verovati v Boga, ki nas pozna bolje kot mi sami sebe in ki nam hoče dobro.

V Sv.Pismu imamo veliko primerov zaupanja oziroma nezaupanja.

Tako sta Adam in Eva bolj zaupala kači kot Bogu in s tem zapravila osrečujoči odnos z Bogom Očetom. Od takrat naprej se mora človeštvo soočiti s teminami in s smrtjo.

Noah je slepo zaupal Bogu in kljub posmehovanju ljudi okoli sebe zgradil ladjo in s tem zagotovil obstoj življenja. Ta ladja je danes naša Cerkev, čigar glava je JEZUS.

A tudi pri Abrahamu, Mojzesu in kralju Davidu najdemo popolno zaupanje v Boga.

Žena, ki je najbolj zaupala, je naša Mati Marija. Enako njen ženin, sveti Jožef.

Vse te osebe, ki so zares živele na naši zemlji, so nam velik zgled, kako lahko zaupamo našemu Bogu Očetu.

Petek, 17.07.2026

Lansko leto je bilo za mojega očeta zelo pomembno leto, kajti poslovil se je od tega sveta in se rodil v večnost. Zadnji meseci z njim so bili zelo lepi, pa tudi težki, predvsem pa so bili gosti. Velikokrat smo se skupaj usedli ob kavici in pecivu. Pripovedovala sem mu o vsakdanu v šoli, kar ga je zelo zanimalo. Sam je žal zaradi bolezni težko govoril. Ko sem se peljala domov, sem se v avtu bridko zjokala. Tako pri pogrebu skoraj nisem imela več solz.

Čas po slovesu ljubljene osebe je nekako izjemen čas. V valovih prihajajo žalovanje, hrepenenje in novo upanje.

Velika opora so pri tem osebe, ki jih ljubimo in ožji prijatelji. Zame je velika opora tudi vera, za katero sem zelo hvaležna. Prejem svete evharistije, torej hostije, me približuje ljubljenim osebam, ki so ze tam v nevidnem lepem svetu.

Daje pa mi predvsem moči za življenje v tem svetu, v katerem trenutno ni lahko živeti in so izzivi čutno vedno hujši. Olajšajo vsakdan in pomagajo mi pri tem ljudje, ki so iskreni, dobri in pozitivni.