Trgovska akademija, 1.letnik

6.11.-11.11.2016

Učenke in učenci prvega letnika Dvojezične trgovske akademije v Celovcu so se v okviru verouka, pri veroučiteljici Moniki Novak-Sabotnik, bavili s vprašanjem „Before I die…predno umrem…. Kaj mi je važno v življenju“! Tako bodo ta teden razmišljali o tem, kaj jim je važno in pomembno, pripovedovali bodo o svojih sanjah in  željah!

In der Herbstzeit, in der Zeit, wo sich die Natur zurückzieht, wo das Grün abstirbt und die Erde sich ausruht, wo wir auch an unsere Vergänglichkeit und Endlichkeit erinnert werden, haben die Schülerinnen und Schüler der zweisprachigen Handelsakademie in Klagenfurt darüber nachgedacht, was ihnen wichtig ist. „Before I die…bevor ich sterbe… wünsche ich mir…!“

Nedelja, 6.11.2016

Žan Žak Rozman, Tia Remškar ter Matej Klepič

Žan:

Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci!

Predenj umrem, si želim prepotovati cel svet. Rad bi skočil s padalom. Želim si pa tudi mir na zemlji. Vsi imamo neke želje. Vsi želimo biti v življenju uspešni, ampak za to je treba tudi kaj storiti. Najbolj si prizadevam k enakovrednosti vseh ljudi in da bi se med sabo vsi spoštovali.

Tia:

Ko smo srečni in nam je lepo, je nepomembno, kje smo, ker smo vedno na najlepšem kraju sveta. Žvljenje  pa ni samo ravna pot, je tudi križišče z mnogimi potmi. Kaj si želiš za tvoje življenje ti?

Matej:

Before I die….. Ich würde gerne Fußballprofi werden. Ich wünsche mir 10 Kinder und eine große Familie. Ich wünsche mir viel Geld. Ich würde gerne viel reisen. Ich möchte anderen Menschen helfen, Liebe schenken, …. Ich wünschen mir eine Welt ohne Krieg, eine Welt voller Liebe und Frieden…

Was wünschst du dir für dein Leben?!

Ponedeljek, 7.11.2016      Urša Čop

Dobro jutro vam vsem želim!

Ne verjamem v preteklost, ne verjamem v prihodnost. Kaj, če je vse, kar nas učijo, samo iluzija nečesa pravega?

Ne govorim, da šola ni pomembna. Vsak se mora izobraževati in se truditi ujeti svoje sanje. Tisti, ki vejo manj si zaslužijo nižjo oceno. Tisti, ki vejo več pa višjo. Kaj če tiste, ki vejo manj, sprašujete samo napačna vprašanja? Kaj če oni v resnici vejo več? Včasih je bolje vedeti manj, tisto več nas lahko prizadene in nas stane našo prihodnost. Mogoče je res bolje skrivati svoje sposobnosti, da nam kdo to ne zlorabi in vzame v svojo korist.

Kako vemo, da riba ne zna leteti? Kaj, če zna, a nam tega noče pokazati? Vse kar je drugačno, je čudno, nezaželjeno. Grožnja današnjemu sistemu in te ljudi je treba poslati v umobolnice, jih tam priklopiti na električni tok in jih mučiti dokler se ne spremenijo.  Sistem je namenjen bogatim, naj živijo lepo polno življenje, če jih morda zanese na umazana pota, samo plačajo in vse je spet po starem. Tisti, ki so ravni, naj stradajo, naj od lakote umrejo.

Človek nima več časa zase, za svoje probleme. Dela non stop: vstane, gre v službo in spat, vstane, gre v službo in spat… . Je življenje res vredno tega? Na smrtni postelji se boš spominjal ljudi, ki jih imaš rad. Ljudi, ki so prinesli luč v tvoje življenje. Ta človek z lučjo v svojem življenju si lahko tudi sam. Ne postavljaj delo pred družino, pred sanje. Živi svobodno, da boš lahko ponosen na svoja dejanja, ne pa zmatran od vsega garanja.

Torek, 8.11.2016  

Martina Velkova

Fjodor Mihajlovic Dostojevski je dejal: “Človek je nesrečen, ker ne ve, da je srečen.”

Moram reči, da se strinjam z njim. Zakaj? Ravno danes, sem prišla do spoznanja, da sem srečna, pa se tega sploh ne zavedam. Poznate tisti občutek, ko vstaneš v običajno jutro? In se zaveš kakšno srečo imaš, saj živiš v mirnem okolju in so okoli tebe ljudje, ki jih imaš rad. Okoli sebe imam sicer zgolj nekaj prijateljev, a so tisti, ”ta pravi”?! Z nekaterimi me ločijo kilometri, a smo si v srcih, mislih blizu.

Okoli mene je družina. Družina, ki mi veliko pomeni. Srečna sem, ko si vzamem čas, se zleknem na posteljo v svoji sobi in prebiram knjigo. Srečna sem, ker mi je dano, da lahko hodim, govorim, razmišljam. Srečna sem, ko pospravljam in si zraven prepevam. Srečna sem, ko tekam po travnikih in livadah. Srečna sem … ker sem! Ker diham, vonjam, okušam, slišim, čutim. Živim!

Sreda, 9.11.2016     Lea Gros

Kaj sploh je sreča? Je sreča to,da danes še vedno obstajam? Ali je sreča morda to,da vsak dan hitimo,ne da bi pogledali skozi okno in uzrli jutro? Pa tako lepo kot je. Pa je sreča to,da vsak dan gremo po isti cesti nazaj,čeprav smo na tem planetu le enkrat? Cest pa je nešteto in čisto vsak dan nam daje priložnost,da se odločimo za drugo cesto,drugo boljšo pot če imamo na tej poti prevec ovir do srečnega konca.. Se sploh zavedamo da tega sveta ne bomo spoznali v celoti? Bomo prej odšli? Kaj če jutri nikoli ne pride? Izkoristimo dan pojdimo izven mej,povejmo ljudem,ki jih imamo radi kar čutimo. Objemimo jih,saj nikoli ne vemo kdaj jih objemamo zadnjič. Ali smo danes skozi dan sposobni iti z velikim nasmeškom,kljub vsem težavam? In...ali smo pripravljeni pokazati kaj v resnici smo? Kar smo,ko pridemo iz šol,služb iz tega vsakdanjega kaosa.. Nekdo ta trenutek nima zdravja,leži v bolnici,morda ni zmožen niti govoriti pa se zna nasmejati in biti srečen,nekdo je brez nog in rok pa najde srečo drugje kot pri tekanju .Tisti pa,ki je brez srca bo zmeraj nesrečen in prazen. Edino kar odnesemo iz zemlje so spomini, zato jih pohitimo ustvarjati!

Četrtek, 10.11.2016   

Katja  Pajk

Imam 16 let.  V šolo sem hodila v Ljubljani. Že kot majhna sem se v razredu zelo dobro razumela in se imela zelo lepo.  A vedno me je motilo, ko sem gledala druge ljudi kako žalijo ozirmoa ne spoštujejo druge ljudi. Zato sem tudi že kot majhna večkrat pomagala ljudem v stiski, zato sem se tudi odločila, da grem na vzgojiteljsko šolo. To šolo sem nato pustila, ker so starši dobili službo v Celovcu.

Zdaj pa sem tukaj in vam zaupam nekaj lepih misli.

Če bi rad / rada nekoga, ki je vedno pripravljen iti ven, ob vsaki uri, kakor ti hočeš in tako dolgo, kot ti hočeš, potem posvoji psa

Če si cel dan priden / pridna  kot čebela;  delaš kot konj in si na koncu dneva zmatran / zmatrana kot pes…  se posvetuj z veterinarjem …. obstaja velika verjetnost da si osel.

Ker vas imam rada, vam pošiljam objemček in vi pa ga pošljite svojim bližnjim in jim polepšajte dan‼

 

Petek, 11.11.2016 

 Barbara Železnik  in  Klara Hojan

Barbara:

Lepo in prijetno dobro jutro vam želim!

Ko se želje spremenijo v sanje, sledijo željam in resničnosti. Da bi se začelo uresničevati ni potrebno biti bogat. Lahko si reven in sanjaš veliko. A moraš vedeti, če tudi si reven in imaš veliko srce, si bogat. Če nimaš veliko denarja, še ne pomeni, da so tvoje sanje uničene. Vedno je še majhna iskrica upanja, ki ti vedno sveti v slabih in dobrih dnevih. Tudi če nisi več otrok, še vedno lahko sanjaš. Sanjariti ni zločin. In če ne sanjaš, nimaš želja. Če nimaš želja, nimaš ciljev. In če nimaš ciljev, nimaš se s čim pohvaliti. In zato sanjaj in sanjaj dokler še lahko.

Klara:

Poslušajte svoje srce. Vedno ga poslušajte… saj, ko boste enkrat starejši, vam bo žal, da se niste odločili za nekaj, kar ste si od nekdaj srčno želeli. Če hočete potovati po svetu, če s svojim življenjem niste zadovoljni, ga ali spremenite ali pa spremenite vaše navade. V življenju boste vedno obžalovali stvari, ki ste jih želeli narediti, ampak jih niste. Morate premagati strah in iti po življenje. Povsod so drugačni ljudje in če hočete drugačno življenje,  morate za to kaj narediti. Zato si nabirajte izkušnje. Upajte se!