Molitev struna za povezanost s svetom

Slovenske šmarnice pri Gospe Sveti – Romarska maša, duhovni koncert in zapete litanije

Slovenske šmarnice pri Gospe Sveti (Nedelja)
Slovenske šmarnice pri Gospe Sveti (Nedelja)

Zapete litanije. Mnogim, ki se že leta dolgo zbirajo v stolnici Gospe Svete in so bili zbrani tudi letos 21. maja, gre ta šmarnična pobožnost k srcu. Poznajo jo iz svojih domačih far, pred milostnim kipom Matere božje v stolnici Gospe Sveti imajo slovenske šmarnice še posebno moč. S koncertom pred petimi litanijami najdejo posebno mesto v spominu. Kar zbuja pozornost, je tudi poseben zven zvonov na ta dan: v stolpu dajejo glas zvonovom pritrkovalci. Do njih so tudi letos splezali pritrkovalci iz Goriških Brd.

Slovenske šmarnice pri Gospe Sveti so se v preteklih letih spremenile v slovenski romarski dan. Tudi letos so zbrani dopoldne obhajali romarsko sveto mašo. Daroval jo je frančiškan Jan Cvetek s skupino ministrantov iz Števerjana. Na orglah jih je spremljal Dario Bertinazzi. In kaj bi bila romarska maša brez mogočnega zbora. Pod vodstvom Patricka Quagiatta je bil na koru stolnice okrog orgel zbran MePZ Frančišek Borgia Sedej iz Števerjana. Mogočno so odmevale pesmi med romarsko mašo, prav tako pa niso bile preslišane besede, ki jih je romarjem namenil duhovnik Jan Cvetek. Omenil je, da se je Cerkev dolgo na svoje vernike obračala v latinskem jeziku. Takrat so ljudje začeli častiti Marijo v domačem jeziku. Kjer so bile cerkve predaleč, so ji začeli postavljati kapelice in jo častili. V šmarnicah je ta pobožnost dobila svoj izraz. Šmarnice so od takrat postale stalnice v cerkvenem letu. Vendar danes moč te pobožnosti v čast Mariji pojema. Tako pravi duhovnik Jan Cvetek: »Kjer so mlade družine, kjer starejši bogatijo naše pobožnosti z dragocenim spominom, ta pobožnost ni zastarela.« O Mariji pa je dejal: »Svetopisemska zgodba o Mariji je zgodba ljubezni. Odlikuje jo njena zadržanost v besedi in konkretnost v dejanju. Marija izprosi nam moči za dobro in konkretno delo ljubezni do vseh, ki nas potrebujejo.«

Zbrane v stolnici Gospe Svete je pripravil na pete litanije koncert. Zbrani so doživeli Tamburaše iz Loč občuteno milo, kakovostne kot vedno, a vendar presenetljivo nove, ko so skupaj z MePZ Frančišek Borgia Sedej iz Števerjana napeli svoje strune za skupno pesem »Marija pomagaj nam sleherni čas«. Zbor je med izbranimi pesmimi predvajal tudi »Gospod usmili se« skladatelja Edija Oražeja. Marija Gruškovnjak, ki je povezovala koncert, je predstavila MePZ Frančišek Borgia Sedej, ki deluje v okviru istoimenskega katoliškega prosvetnega društva v Števerjanu. Začetki zbora segajo v leta pred prvo svetovno vojno, ko so cerkveni pevci bogatili bogoslužje ob nedeljah in praznikih v domači vasi. Prelomnico v njegovem delovanju predstavlja leto 1949, ko je iz Medane dospel v vas mladi pevovodja in organist Herman Srebrnič. Po prvih poskusih v domačem kraju je zbor začel nastopati tudi v bližnji okolici. Od leta 2016 dalje vodi zbor Patrick Quaggiato. Zbor sestavlja trenutno 30 pevcev in pevk različnih starosti. Združuje jih ljubezen do petja in skupnega druženja. Repertoar zbora predstavljajo žanrsko in stilno raznolike pesmi domačih in tujih skladateljev. Poleg vsakoletnih tradicionalnih nastopov pri cerkvenih praznikih, na revijah Cecilijanka in Primorska poje, sooblikuje zbor skupne prireditve Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice.

Stanko Olip (Nedelja)
Stanko Olip (Nedelja)

Prisrčen pozdrav v slovenskem jeziku je zbranim v slovenskem jeziku izrekel stolni župnik Klaus Josef Donko. Nato so ta dan orgle stolnice pri Gospe Sveti ponovno zadonele. Tokrat je za manuali sedel organist Andrej Feinig. »Spet kliče nas venčani maj …« je intoniral, a mogočno ljudsko petje je bilo mogočnemu orgelskemu glasu najmanj enakovredno. Svoj glas je kot kantor med šmarnicami povzdignil tudi Pavel Zablatnik, ki je kot vodja Referata za cerkveno glasbo na Dušnopastirskem uradu organiziral letošnje Slovenske šmarnice. Dekan Stanko Olip, ki je vodil letošnje šmarnice, je v svojem nagovoru navezal na berilo, v katerem je govor o tem, kako so se apostoli, ko so se vrnili z Oljske gore, podali v gornje prostore hiše in tam »enodušno vztrajali v molitvi«. Stanko Olip je pogled obrnil v čas pandemije, ko smo bili zaprti in smo smeli zapustiti hišo ali stanovanje samo za najnujnejše. »Morda so nas preveč zatrli,« je ugotavljal, »morda smo se sami preveč zatrli«. Pokazalo se je, mnogi niso več zmogli komunikacije, ni jim šlo dobro, ker so se znašli v zaprtem prostoru. Opozoril je na berilo, v katerem je bilo govor o molitvi. In spomnil se je: »Molitev je bila včasih struna, s katero sem bil povezan s svetom.« Prav šmarnice »nas vodijo k Mariji, ki je naša svetovalka, in nas bodrijo, da iščemo primerno molitev za najrazličnejše trenutke življenja, svetuje pa nam tudi, da postanemo dojemljivi za njene tako močne življenjske namige.«

S petimi litanijami, ki so jih skupaj z zbranimi zapeli Pavel Zablatnik, Ivan Olip, Peter Olip in Janko Krištof, so se končale letošnje Slovenske šmarnice v stolnici pri Gospe Sveti. Nadaljevanje pa so našle v pred stolnico, kjer so zbrane čakale dobrote iz Goriških Brd in Radiš. Ob kruhu, vinu, vodi in dobri besedi se je iztekel letošnji zelo priljubljeni način počastitve Marije.

V. Gotthardt