Pavel Zablatnik

23.10. -28.10.2016

Petek, 28.10.2016

Kot navijač Slovenskega atletskega kluba se že veselim jutrišnjega dvoboja z nogometaši iz Borovelj. Pa sem tudi že pri današnjem duhovnem izzivu ob primerjavi treh močnih pojmov: športa, Boga in boja. Sv. Pavel nas vabi, »naj si nadenemo celotno Božjo opremo za boj proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti in celo proti zlohotnim silam v nebesih.« Brez boja ni zmage, ni duhovne rasti, kjer se učimo spoznavati sami sebe v svoji slabotnosti in Boga v njegovem neskončnem usmiljenju. Zato se glasi sklep duhovne razlage, da je ta boj navsezadnje kraj našega poveličanja v slavi. »Ne jokaj! Glej zmagal je lev iz Judovega rodu« piše v knjigi Razodetja in želi povedati, da tudi težavni in boleči boj nikakor ni brezupen boj človeka, saj se dogaja v popolni gotovosti, da je z Gospodovim vstajenjem zmaga že dosežena.

V tem duhu se mi zdi prav posebno zanimiv aktualni športni dogodek v najvišji evropski nogometni ligi. Genialni Lionel Messi se po vsakem od svojih treh zadetkov spodobno pokriža in v zahvalo ozre proti nebu. Kamera to njegovo ritualizirano dejanje vsakič s posnetkom od blizu pokaže vsemu svetu. Sprašujem se, kakšna skrivnostna moč se v tem trenutku razodeva svetovni javnosti? Priznam, da na mene osebno deluje izredno blagodejno!

Prijeten dan želim in … vidimo se na jutrišnjem dvoboju v Borovljah.

Četrtek, 27.10.2016

Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. Kdor namreč v tem služi Kristusu, je všeč Bogu in spoštovan pri ljudeh. Prizadevajmo si torej za to, kar je v prid miru in medsebojnemu izgrajevanju.

Zelo aktualne besede apostola Pavla, ki ohranjajo svoje neminljivo odrešilno sporočilo. Kaj mi namreč pomaga največje blagostanje, če ni sad pravične delitve skupnega imetja na osnovi medsebojnega spoštovanja in človekoljubnosti? Je sad, ki spodbuja veselje nad povezanostjo drugega z drugim, ki je temelj sleherne spoštljive skupnosti.

Delo za mir je zato dolgoročna investicija v izgrajevanje dežele z ljudmi, ki jim je Bog ustvaril novo srce in jim vliv novega duha, ki jim je odstranil kamnito srce in jim ustvaril čutečega.

Sprejmimo to čudovito oznanilo in veselimo se enkratne priložnosti za skupno potovanje kot Božje ljudstvo. Tudi če je občasno težko, boleče, dolgočasno ali suhoparno. Vendar se splača, saj vemo, da se nam že za naslednjim ovinkom cedita mleko in med, ali pa tudi kako drugo prijetno presenečenje.

Sreda, 26.10.2016

Državni praznik! Dokončno smo pristali v suverenosti in svobodi druge republike. Mnogo so naši predniki morali pretrpeti, da smo medtem že sedem desetletij deležni blaginje in miru. Vendar ugodno stanje nikakor ni zagotovljeno za vse večne čase in zato potrebuje prizadevnost ljudi, ki se zavedajo svoje odgovornosti ob posredovanju življenjskih vrednot iz roda v rod.

Že pogled v Mojzesovo knjigo razkriva večno resnico v Gospodovi moči, v našemu Bogu, čigar dela so popolna in vsa njegova pota pravična. O tem pričajo rodovi, tvoj oče, tvoja mati, tvoj ded in tvoja babica. Vprašaj jih! Povedali ti bodo, da jih je obiskal v puščavi, ko so se znašli v veliki in strašni samoti. Učil jih je in vodil in varoval kot punčico svojega očesa.

Pripovedovali ti bodo o Gospodu, o Bogu, ki kakor orel vabi k letenju svoje mladiče in kroži nad njimi. Potrdili ti bodo, da On sprejema svoje ljudstvo in ga varuje v svojem naročju.

Ali ni to darilo posebne vrste prav na današnji dan, ob državnem prazniku, ko na oknih plapolajo rdeče-belo-rdeče zastave? Menim, da znanilke državne suverenosti šele ob rahlem pihljanju prijetno dišečega krščanskega življenja zažarijo v vsej svoji razsežnosti.

Bog žegnaj ta naš praznik!

Torek, 25.10.20

Blagor človeku, ki se ne ravna po brezbožnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, marveč se veseli Gospodove postave. Je kot drevo, zasajeno ob potokih voda, ki daje ob svojem času svoj sad in njegovo listje ne ovene, karkoli dela, vse mu uspeva. Ne tako brezbožni, ne tako! Ti so kakor pleve, ki jih veter raznaša. Gospod pozna pot pravičnih, pot brezbožnih pa vodi v pogubo. Močne misli prvega psalma me vedno znova v hipu popeljejo na goro sv. Heme, tja pod mogočno lipo, ki je prav tako zasajena ob vodi, od koder zajema vso potrebno moč za stoletno življenje. Izžareva varnost in zanesljivo oporo, ki mi jo Jezus sam razkriva in razlaga kot zanesljivi kraj in resnični dom pri Bogu Očetu. Le česa naj bi se potem še bal? Zato le korajžno v novi jesenski dan.

Ponedeljek, 24.10.2016

 

Danes goduje sv. Anton Marija Claret, škof, ki se je rodil v Španiji zelo revnim staršem. Vero je oznanjal v svoji rojstni Kataloniji in ustanovil redovno skupnost misijonarjev brezmadežnega Marijinega srca (klaretince) s poslanstvom oznanjanja evangelija. Leta 1850 je bil izvoljen za nadškofa Santiagu na Kubi, kjer je navkljub ostri opoziciji šest let izvajal temeljito prenovo. Poskus uboja z nožem, ki ga je preživel, ga je navdal z velikim strahom, kljub temu pa je svojemu napadalcu odpustil in dosegel ublažitev kazni. Nazaj v Španijo ga je poklicala kraljica Izabela, ki jo je spremljal v izgnanstvu. Svoje življenje je povzel z besedami: »Spolnil sem svoje poslanstvo, oznanjal evangelij in ohranil sveto uboštvo.«

 

Naj bo današnji svetniški godovnik vzor vsem ljudem dobre volje, ki si danes prizadevamo za mir in socialno pravičnost in se ob tem soočamo s človeškimi šibkostmi, kamor sodita tudi strah in bojazljivost. S pomočjo dobrega in odločnega sodelovanja okrepljenega z zaupno molitvijo je možno premagati sleherno šibkost. Naj se nam zato sv. Anton pri uresničevanju današnjih nalog še posebej nasmehne.

Nedelja, 23.10.2016

Biti misijonar pomeni zaupati v moč molitve, ter živeti in delati v zaupanju v Božjo pomoč, da bi zavladal mir v srcih ljudi in na vsem svetu. Na današnjo misijonsko nedeljo se v duhu takega trdnega zaupanja smemo še posebej veseliti s kristjankami in kristjani v največjem krščanskem središču Iraka v mestu Karakoš. Pred dvema letoma je več deset tisoč prebivalcev bilo prisiljenih bežati pred nasiljem pristašev Islamske države, sedaj pa je domovina naših krščanskih bratov in sester spet osvobojena. Veselimo se z njimi v skupnem prepričanju, da je današnja nedelja dan, ki ga je zares naredil Gospod! Kaj pa mi tukaj na Koroškem še lahko storimo? Precej! Npr., da naprej delamo za mir in podpiramo naše brate misijonarje in sestre misijonarke po vsem svetu. Saj so prav oni glasniki miru, poudarja papež Frančišek in s svojim zgledom opozarja, da nobeno nasilje, nobena krivica, ki se dela sočloveku, ne sme sklicevati na vero. Bog je namreč Oče vseh in nihče ni izvzet iz Njegove ljubezni. Danes je zatorej resnično dan, ki ga je naredil Gospod! Veselimo se in rajajmo skupaj s sestrami in brati v Karakošu, obenem pa ne pozabimo po svojih močeh podpreti številne dobrodelne projekte, ki potrebujejo in hvaležno sprejemajo vsakršno obliko pomoči.