Pia Kolmesch

2.9. -4.9.2012

Torek, 4.9.2012

Beef tartare, Steak, škampi, okusne juhe in dobra vina: Dan za dnem se mize napolnjujejo z izvrstnimi jedmi in najdražjimi pijačami. Pogled v preteklost nas spominja na čase lakote, v nekaterih krajih sveta pa je to kruta sedanjost. Tam ljudi skrbi, kako se bodo nasitili, nas pa skrbi, s čim bomo zadovoljili okus ob nepregledni izbiri jedil. Naša družba ne kuha samo, da bo napolnila želodec, pač pa da bo zadovoljila požrešnost in razvajala okusne živce. Družba zlorablja človeški okus in uporablja jedila kot gospodarski faktor. Enostavno je s tem delati denar, nihče pa ne pomisli na senčno stran lahkotnega trženja z božjimi darovi, z jedmi in pijačami. Kdaj smo izgubili spoštovanje?  Ali kdaj pomislimo na lačne na svetu, ko vržemo jed v koš ali se igračkamo z njo? Ali se ob požirkih okusnih jedil kadar spomnimo na to, da vsako sekundo umre najmanj en človek zaradi lakote? Če bomo to storili, se trpljenje lačnih sicer ne bo končalo in tudi njihove želodce s tem ne bomo nasitili. Pač pa s spoštovanjem postavljamo osnovo za enakovredno družbo in prispevamo k spremembi. Tehtnica pravičnosti naj se končno izenači - odgovornost je naša!

Ponedeljek, 3.9.2012

Svet je poln stvari, poln ljudi in poln dogajanj. Vsak dan se zgodi nešteto dobrega, nešteto slabega. Ampak vse se nam ne zdi vredno omeniti, niti vsega ne zaznavamo. Zanimiva se mi zdi misel, s čim se ukvarjamo. Ozreti se je treba samo na medije in na to, s katerimi novicami nas oskrbujejo: Bolj je informacija škandalozna, bolj nas zanima. Čim slabša je, tem bolj smo pozorni. Pomislimo na število dobrih in hudih novic, če bi jih položili na tehtnico, bi se ena stran močno usedla! Po tem takšnem imajo sporočila eno glavno izjavo: smrt, jeza, kri, strah, nemir in prepir. Več je mrtvih, več je napisanih vrstic v časopisu. Moraš torej biti morilec, tat, goljuf ali celo mrtev, da prideš na prvo stran časopisa ali da te omenijo v sporočilih radija? Zgleda, da! Kaj je z dobrimi novicami in z vsem pozitivnim našega bivanja? Koga pa zanima, kako neka bolniška sestra dan za dnem lajša bolečine pacientom? Koliko ljudi pravzaprav zanima življenje prizadetih ljudi? Ste v zadnjem času brali kakšen članek o takih temah? Jaz ne! Sprašujem se, ali altruizem in ljubezen do bližnjega nimata prostora v naši družbi! Sta sploh zaželena? In kaj pa nas sploh zanima? Katerim novicam bolj intenzivno prisluhnimo? Vsak od nas lahko osvetli svoje dejanje in s tem postavlja prve korake v smer nove, druge družbe. Čas je zrel!

Nedelja, 2.9.2012

Dan ima 24 ur. Ali raje recimo: 86.400 sekund! Namreč prav toliko misli o obveznostih imamo dnevno v glavi, podobno število opravkov nas čaka vsak dan. Prepričana sem, če bi le  imeli možnost, bi podaljšali dan kar za nekaj ur, spremenili teden v mesec in mesec v leto! Samo, da te možnosti nimamo in to me prav razveseli, predvsem pa me to pomiri. Že davno smo se ljudje naučili posegati v naravo, si prilaščati zemljo in jo sistematično predelati in zlorabljati. Čas pa je dar, nespremenljiva konstanta, na katero mi ljudje nimamo, ali še nimamo, vpliva! Čas je naj izrazitejši znak, kako nezmogljivi smo pravzaprav, kako odvisni od tujih sil. Stres in časovni pritisk, ki sta postala stalna spremljevalca življenja, nam sporočata važno izpoved: Delamo proti naravi, nočemo se podvreči naravnemu sistemu, nadčloveškim silam in se upiramo proti božjim darovom. Če bi se le pustili voditi, bi bili izravnani. Ritem življenja je vsakemu predpisan - vprašanje je samo, ali gremo z njim! Če se bomo vdali naravnem taktu in zaupali v nadčloveške sile, bomo z lahkotnostjo zaplesali po plesišču življenja. Vzeti vsak dan, vsako minuto, vsako sekundo kot takšno, kakršna je, ne da bi jo skušali razvleči: To je navodilo za umirjeno bivanje. Sprejemajmo to, kar pride - potem bomo sproščeni.