Jože Andolšek

26.2. - 2.3.2012

Jože Andolšek (© Foto: vg)
Jože Andolšek (© Foto: vg)

Petek, 2.3.2012

Cerkev mora mistično razsežnost zopet odkriti. To razsežnost,  je imela Cerkev v začetku oznanjevanja. In takrat je bila zanimiva za ljudi, saj so v veri iskali izkušnjo. V tem nam pravi sv. Janez Zlatousti: »Sploh ne bi bilo potrebno razlagati nauka, ko bi naše življenje samo imelo  moč izžarevanja. Ne bi bilo potrebno uporabljati besed, ko  bi naša dela dovolj pričevala!«  Današji človek ne veruje  v stavke naučene na pamet, v zakone, paragrafe ampak  v izkušnjo.  Vera naj bi tudi  v današnjem času  dajala tisto prvotno izkušnjo  ustanovitelja Jezusa Kristusa, ali pa tudi izkušnjo redovnega ustanovitelja.
Jezus je živel to izkušnjo, ker je imel močno povezavo z Očetom, saj pravi: »Jaz in Oče sva eno!«
Želim sebi in vsakemu  izmed nas, da  nas vsak dan spremlja njegova dobrotna roka!

Četrtek, 1.3.2012

Kadar nekomu rečem, lepo je da si, tedaj mu darujem priznanje in spoštovanje. S temi besedami mu podarim nov obraz. Mislim, na eno najlepših iger, ki jo igram z pranečakinjo Ivano. Vsa je vesela, ko sva potopljena v igro z kockami.  Vidim  prešeren nasmeh otroka.  Kakor starši  gledajo na svojega otroka, in mi  učitelji,  vzgojitelji na otroka, to ga zaznamuje za vse življenje.
Jezus je prevzet od izkušnje Boga ko pravi:« jaz in Oče sva eno!«. Ima izkušnjo, da je ljubljeni sin.  Občuti ljubeč pogled svojega Očeta.  On ve, da ta pogled velja za vse ljudi.  Tega dobrega očeta položi nam ljudem na srce.  V  evangeliju nam želi Jezus povedati,  da nas ima Bog nadvse rad.  Če ostanemo v njegovem ljubečem pogledu, tedaj smo spremenjeni.  V pogledu na tvojo sliko nas spreminjaš v svojo podobo.
Želim vam, da se vedno znova ovemo, da v  sebi nosimo njegovo podobo!

Sreda, 29.2.2012

Bog deluje po meni v tem stvarstvu, in želi, da bi mu dal vse moči na razpolago... Zato pravi cerkveni  učitelj sv. Irenej iz 2.stoletja: Božja slava je živeči človek. Vse bolj ko živim življenje kot dar, je  Bog poveličan, zaradi ljubezni,  ki jo izžarevam.  To je nova duhovnost:  To ni tista izkrivljena ponižnost, srednjega veka.  Bog bo  poveličan, če se bom sam povsem ponižal. To je sadistično, mazohistični pristop, povsem zgrešen, čeprav je bil  na dolgo v veljavi......
Znameniti stavek Teilhard de Chardena pravi: Bog od nas želi, da smo več, kot smo... To je nova morala, nova etika, ki ni odvisna od zakona, zapovedi, ampak je kot  odprta reka življenja, ki v nas žubori in daje rast... To je svoboda, za katero nas je odkupil Kristus.. Če se mu odpreš, tedaj On lahko po tebi dela čudeže...  Svoboda je seveda tudi to, da se  Mu lahko zoperstavimo.
Zaupaj v božjega duha in zaupaj  vase. Če to vem, sem hvaležen,   v vsem, kar Bog dela po meni.  Sem le kanal po katerem se pretaka božja milost. To pomeni: Mi moramo prazaupanje v sebi  razvijati, kar   je skrivnost vsake vzgoje in vsake resnične duhovnosti.  Tako se zavemo, da je v nas mistični Kristus. Mistično telo Kristusa je izraz Teilharda de Chardina, ko govori o točki Omega.  Točka Omega je  popolna uresničitev  samega seba, in vsega človeštva in seveda vsega kozmosa.

Torek, 28.2.2012

Moje prepičanje je, da nas Bog, kadar koli ga kličemo, na nek način usliši in  spremlja. To pa ne pomeni, da  vlak takoj  prestavi na  drugi tir, ampak  tako, da  ga vsak izmed nas lahko odkrije v osebni zgodovini.
Prepričan sem  pa tudi, da mnogi  verni se ne razlikujemo od življenja nevernih ljudi. Ne zgledamo  bolj prijazni  niti ne bolj velikodušni. Smo tudi materialno  dobro zasigurani, nič nam ne manjka. V Afriki, kjer sem večkrat s skupinami,  tam  je  življenje ljudi  prepreteno z vero. Tam v 45 letih življenja večkrat slišijo tisto melodijo besed: ti si ljubljeni človek,  kot pa mi v 80 letih življenja.
Dragi poslušalci, želim vsem nam, da bi vedeli, da je lepo, da živimo  in da bi danes nekomu znali povedati ali z dejanem dali vedeti, da je dar za mnoge!

Ponedeljek, 27.2.2012

Moje  prepričanje je, da je naše življenje v Božji roki, ter da smo svobodna bitja. Bog ni  tisti, ki je že vnaprej odločil našo življenjsko pot. Sami smo Ga  nekega dne vprašali: »Gospod, kje stanuješ? Odgovoril nam je: »Pridi in poglej!« In mi smo tisti dan ostali pri Njemu.  Prišli smo še večkrat na ogled, in si rekli »To je torej tisto življenje«, in ostali pri Njem.
V  poklicu kristjana gre za hrepenenje  po Bogu, po celoti, po tistem pravem, kar bi izpolnilo naše življenje. Morda  je nam nekdo  pokazal pot,  brez tega bi bilo težko.
Prepričan sem, da za vsako poklicanost bodisi za zakonsko,  duhovniško, redovniško,  potrebujemo  notranje hrepenenje, da  najdemo pot in da gremo po tej poti, ki  postane povsem moja.  Zase lahko rečem, da je veselje  nad poklicanostjo vedno ostalo, čeprav je ta pot šla  skozi vzpone in padce. Medtem, ko se učimo živeti v pričujočnosti Boga, spoznavamo našo krhkost, in ko gledamo na Kristusa pa vemo, da on vsakega izmed nas  gleda in sprejema z veliko ljubeznijo. Pustite, da se vas  v današnem dnevu dotakne v vaši notrnajosti!

Nedelja, 26.2.2012

Vera ni nek wellness program, kjer je vse znano, določeno. Še več, v veri naj bi vzdržali, tvegali, upali, da nas  Bog spremlja  v vsakdanjem življenju.
Živimo v vedenju,  da je Bog vedno z nami. Gre za izkušnjo, da je Bog  - Jahve, kar pomeni: Jaz sem  povsem tu; navzoč v našem življenju. Verni naj bi živeli to sporočilo,  iskali to zagotovilo, pri praznovanju doživeli Njegovo bližino, in o  tem doživetju pripovedovali tistim, ki nas bodo vprašali po  naši veri.
V tem pa ne bi bilo prav, kot pravi  pastoralni teolog Matias Sellmann, da bi naše župnijske skupnosti bile le dom. Da si rečemo, pri nas je povsem mirno,  smo vzavetju,  zunaj je pa hrup.  Ali pa  se vsi poznamo, zunaj je pa vse  anonimno. Biti veren ne pomeni živeti povsem v nekem zavetju, kjer  smo se ugnezdili, pa čeprav bi se tako radi.  Biti kristjan, pomeni živeti tudi v  napetosti.  Smisel našega shajanja ni le dobro počutje,  ampak najprej srečanje z Jezusom Kristusom, ki pa nam ne daje  vedno sigurnosti, da smo v pristanišču, ampak se mnogokrat znajdemo  na odprtem oceanu. Ta izkušnja je bila močno zaznavna v življenju  Bl. Mati Terezije.