Marco Kargl

8. - 13.9.2013

Petek , 13.9.2013 – nova pot

V zadnjih dveh letih sem zbiral tekste in slike mladine k temi »smrt in posmrtno življenje«. Zbiral sem jih že nad 300 in vedno spet sem presenečen o besedah in slikah, ki jih najdejo mladi za opisovanje smtri in življenja po smtri. Naslednji tekst je napisala 15 letna Tereza.
»Bog ne odloči od danes na jutri da komu vzame življenje. Temveč Bog izbere možnost da odpira umirajočemu nove poti.
Bog ne loči umirajočega od svojih ljubih, temveč podari nekje drugod ljubezen, kjer je bolj potrebna kot tukaj.
On ne dela tega, da privede družino in prijatelje do žalovanja, temveč omogoča, da umrlega čim bolj lahko ohranimo v spominu in ga brezpogojno ljubimo.
In Bog ne dela tega, da potegne črto pod življenje umirajočega, temveč omogoča mu novo pot, na kateri lahko pozabi vse slabosti sveta.
Ta nova pot bo prinašala srečo in veselje, ker je bila iz ljubezni grajena.

Četrtek, 12.9.2013 – Več kot je možno videti

Ali verjameš, da se med zemljo in nebom dogaja več kot nam je mogoče videti? Rad bi vam pripovedoval o doživetju, ki se je pred desetletji dogajalo v naših krajih.
Bil je mož, ki je imel dobrega prijatelja, ki sta se zelo dobro razumela in si pomagala kjer sta potrebovala pomoč. Živela sta z njunima družinama samo eno vas oddaljeno. In oba sta bila po poklicu mizarja. Postala sta starejša in ko sta se ponovno srečala je rekel prijatelj: »Jes ča muam več deuat. Roče nočjo več. Ti šenkam moj Hobl in če bom kaj nucu, boš me ti naredu.« In dal je prijatelju oblič in mož ga je shranil v svoji delovnici.
Prišla je zima. Kot vsak dan po narejenemu delu je mož pospravil in pometal delavnico, ki je bila v kleti, in šel k družini v pritličje k večerji. Po večerji so kmalu šli v posteljo.
Naenkrat se je zbudila hčerka proti enaijsti uri in hitela ka staršem v kamrco, ker je zaslišala neko ropotanje v kleti. Žena je takoj zbudila moža: »Pošuše pošuše! Nehte diue v hrame!« Hčerka se je skrila pod odejo. Prestrašen je vstal mož in šel počasi proti kleti. Vse je bilo temno, a bilo mu je, ko da bi nekdo oblal neke deske. Previdno je odprl vrata k delovnici in takoj je nehalo delati in vse je bilo pospravljeno in tako, kakor je mož sam zapustil prostor. Hitro je zaprl vrata in hitel nazaj v spalnico. In na enkrat je začelo glasneje in hitreje kot poprej oblati in to do enih zjutraj, ko je naenkrat nehalo.
Nasednjo jutro so zvedeli, da je ponoči ob tem času, ko je delalo v kleti, umrl prijatelj, ki mu je podaril oblič.


Sreda, 11.9.2013  – Mir na svetu

Teden dni nazaj je papež Frančišek vsakega človeka dobre volje povabil, da bi skupaj molili in se postili za mir na svetu s posebnim pogledom na Syrijo. Ali je sploh možno, da skupna molitev ali meditacija povzroča mir?
V letu 1972 so izvajali zelo impozantno raziskavo v štiriindvajsetih severno ameriških mestih, ki so imeli več kot 10.000 prebivalcev. Vodil jo je Maharishi Mahesh Yogi, učitelj zelo znane meditacijske šole.
Maharishi Mahesh je trdil, da nazadujejo nasilja in zločine v mestih, če en odstotek prebivalstva tega mesta izvaja posebno transzendentano meditacijo.
Vsebina meditacije je takšna, da je treba ustvariti v sebi izkušnjo notranjega miru. In Maharishi je bil prepričan, da se notranji mir zrcali tudi v okolici.
Rezultati so bili v vseh štiriindvajsetih mestih izredni.
Čeprav je samo en procent prebivalstva enega mesta sodelovalo, so bile spremembe merljive.
Zločine so nazadovale – v tem času, ko so meditirali –Vdori so nazadovali, bilo je manj tatvin, manj nasilja in celo manj nesreč. In tudi v bolnicah so imeli manj dela. In to se je prikazalo v vseh štiriindvajsetih mest.
Ta pojav imenujemo »Maharishi-efekt«.
Torej je na vsak način možno, da s skupno molitvijo in pravim notranjim stališčem vplivamo na našo okolico in na svet.

Torek, 10.9.2013 – Pot pozornosti

Za kratek počitek sem se usedel na klop in geldal v daljavo. Ko sem bil več ali manj spočit sem vstal in hotel ravnokar narediti prvi korak ko sem zagledal pajka, ki je križal mojo pot in na katerega bi stopil, če ne bi zavedno vodil nogo na drugo mesto. V tem trenutku sem se spomnil sledeče zgodbice:
»Nek starejši mož je bil na vsakdanjem sprehodu in užival pogled v daljavo, kjer je videl prelepo naravo. Slučajno je vodil pogled na pot pred sabo in skorajda bi stopil na pajka, ki je križal pot, ako ne bi takoj reagiral in stopil na drugo mesto. Kratko je pogledal nazaj in videl, da je pajek postal hitreje, ko da vedel, da je bil v nevarnosti. Mož si ni velikokaj mislil, in šel naprej.
Dan pozneje je mož umrl. Ko je telo zaspalo se mu je odprlo nebo in zagledal je veliko luč. In iz luči se je spustila majhna bela vrvica in slišal je glas ki mu je šepetal: »Primi vrvico in te bo nosila v nebesa.« In primel je vrvico in počasi ga je vlekla v luč.«
Kratek smehljaj je okrasil moj obraz, ko sem se spomnil na to zgodbico. Ta me vedno spet spominja na to, da so največja dobra dela vedno najmanjša dejanja.

Ponedelje, 9.9.2013 k – V vlaku

Teden nazaj sedim v vlaku in sem na poti domov na Koroško. Poleg mene sedi 45 letni moški s katerim se začnem pogovarjati. Najprej o čisto preprostih temah, o vremenu, o poklicu, o cilju in namenu naše vožnje. Po kratki tišine me sprašuje: „Kaj misliš ti, kdo je Bog zate?“ Na osnovi tega vprašanja se je odprlo najno srce in v naslednjih dveh urah sva se pogovarjala o najnih različnih življenjskih poti, o najnih poti iskanja Boga, o trenutnih težav in dvomov, čisto odkrito in brez da bi si mislila: To pa zdaj ne smem povedati, ker je preveč osebna zadeva!
Prepričan sem, da sta odprtost in odkritost proti vsakemu človeku ki ga srečam, ključ za življensko srečo, ker na osnovi globokih srečanj se osebno razvijem naprej. In na osnovi odprtosti in odkritosti spoznam sočloveka kakršen je in ne kakršnega si ga mislim.
Želim nam vsem vedno spet, da bi se upali biti odprti in odkriti, tudi proti človeku, ki ga ne poznam.

Nedelja, 8.9.2013

 

Bilo je kraljesvto, in vladar tega kraljestva je za kratek čas odpotoval. Takrat je nek hud demon stopil v palačo vladarja. Bil je tako grd in smrdel je tako hudo, in besede ki jih je izgovarjal so bile tako gnusne, da je prispel v sredino palače in se usedel na kraljevski stol.
»Izgini!« so kričali vojaki in služabniki. Ampak demon je postal še večji in je smrdel še hujši kot poprej in besede so bile še nespodobneje. In jeza vojakev in služabnikev je postala večja in kričali so še glasneje in demon je rastel in postal vedno večji in še bolj grd.
Ko je prišel kraj domov in je zagledal demona je takoj vedel kaj je treba narediti, ker je bil moder kralj.
»Dobrodošel«, je prisrčno pozdravil demona, »dobrodošel v moji palači.«Ti je že nekdo postregel?« Te par prijazne besede so demonu vzeli malo nekaj velikosti in gnusnosti. In služabniki so razumeli in mu prinesli za jesti in za piti in so mu zmasirali noge. Vsaka ljubeznivost je skrčilo demona in po eni zadnji ljubeznivosti je popolno izginel.