Nedelja, 11. maj 2025

Moje današnje razmišljanje bo posvečeno mamam.

Kako lepo je postati mama. Biti mami svojim trem otrokom je nekaj neizmerno velikega. Nikoli nisem zares razmišljala, koliko otrok bom imela, pa vendar so trije lepa številka. Bi se s tem strinjal tudi moj mož. Zelo podobni otroci, pa tako zelo različni. Vsak po svoje unikaten kot vse mame tega sveta. Vsaka mama s svojo zgodbo, s svojimi nasveti, težavami in preizkušnjami. Vse to nas, mame, dela boljše. Kako zelo včasih razmišljam, tuhtam, kaj bi sinu ali hčerkama svetovala, ko jim je hudo, ko nikakor ne vidijo rešitve in cilja. Kako rada bi takrat njihove težave prevzela nase, kako zelo bi jim rada prihranila skrbi, razočaranja. Take smo mame. Polne dobrote in nesebičnosti.

Biti mama je zame res en velik dar, eno veliko, ljubezni polno poslanstvo. Ob tej priložnosti vsem mamam voščim lep in prijeten materinski dan.

Ponedeljek, 12. maj 2025

Mesec maj me spomni na Marijo in z njo povezane šmarnice. Ta ljudska pobožnost nas je otroke zbliževala in povezovala vsak majski dan. Še kot osnovnošolka sem se šmarnic udeleževala vsak večer, kjer smo se s prijatelji bolj kot svete maše veselili skupnega druženja in petja. Kakšna lepa izkušnja vsakega mladega človeka. Vsakodnevna srečanja brez motečih telefonov, pogovori… Kam se je izgubilo vse to? Včasih mi je hudo in me žalosti, ko pomislim, da naši otroci tega ne bodo imeli priložnost izkusiti. Brezskrbno otroštvo niso krojili socialni mediji kot so Facebook in Tik tok, pač pa prijateljstvo, družabne igre, pesem, izleti s starši ali mladinsko skupino v župniji. Želim si, da bi zmogli starši, po zgledu Marije, Jezusove matere, vzgajati otroke v pravem duhu in sprejemanju pravih odločitev v empatične in odgovorne ljudi.

Torek, 13. maj 2025

Na splošno se mi zdi, da ljudje veliko in radi govorimo o hvaležnosti. Hvaležni smo za družino, prijatelje, dom, zdravje in še bi lahko naštevala. Ampak, ali res iskreno mislimo? Ali je to samo fraza, ki jo vsake toliko časa uporabimo, ko želimo povedati nekaj pomembnega, ko želimo izstopat pred drugimi, ko želimo biti boljši? Ker sama se vedno bolj zavedam, da biti hvaležen ni dovolj. Da zraven spada tudi odgovornost. Odgovornost do zdravja, do družine, do prijateljev, do družbe. Odgovornost je tudi, da priznamo napake in se jih trudimo popraviti. Lepo je biti hvaležen, a vsakokrat z mislijo, da ni nič samoumevno, da se je za vse treba potruditi, kot na primer za odnose med prijatelji, med možem in ženo, med sodelavci, pa da skrbimo za zdravje, za pošteno delo ter da se odgovorno obnašamo v naši mali skupnosti.

Sreda, 14. maj 2025

Pogum je nekaj, kar ne pride takoj, ko ga potrebujemo. Mogoče je povezano malo tudi s samozavestjo, ne vem. Ko je pri letu in pol zbolel najstarejši sin, si nikoli nisem mislila, da nas bo prav njegova bolezen še bolj zbližala. Dnevi in tedni na pediatrični kliniki so minevali počasi, pri tem pa sva si z možem poskušala pomagati z molitvijo in s pogumom, ki sva ga vlivala drug drugemu. Seveda naju je bilo strah. Strah je bil prisoten ves čas: pred neznano boleznijo, ki ponavadi prizadene le bolj starejše ljudi, tokrat pa se ni usmilila najinega sina, strah te je neprimernih komentarjev, strah te je vedeževalskih napovedi ljudi, ki bolezni sploh ne poznajo. Ampak, ko zbereš dovolj poguma, te vse to ne moti več. Dovolj je le, da imaš voljo. Potrebno je zaupati ljudem, ki ti iskreno hočejo dobro in želijo pomagati. Mi smo imeli eden drugega in to je bilo dovolj.

Četrtek, 15. maj 2025

Ko se je pred malo več kot tremi leti mož zaposlil v Celovcu, si nisem mislila, da bomo enkrat kot družina vsi šli za njim. Sicer v Sloveniji še zdaleč nisem imela slabe službe, a se je ponudila priložnost, da tudi sama v življenju nekaj spremenim. Priznam, da sem si potiho že dalj časa želela spremembe. Ugotavljam, da ljudje velikokrat raje nergamo in jamramo, kako je naša služba grozna, za to krivimo druge, sami pa ne storimo popolnoma nič. No, jaz sem temu naredila konec. Na veliko začudenje bivših sodelavk in sodelavcev smo se odpravili preko meje. Pri tem spoznavamo navade in običaje ljudi, ki so v veliki večini podobni slovenskim. Prijatelji, sodelavci, sošolci nam pri tem zelo pomagajo.

Cilji so v življenju zelo pomembni, a včasih težko dosegljivi. Z vztrajnostjo, talentom in močno vero jih lahko dosežemo. Samo upajmo si sanjati.

Petek, 16. maj 2025

Ugotavljam, da si v svojem vsakdanu premalokrat vzamem čas samo zase. Če si že vzamem tistih pet minut, imam pa slabo vest. Zavedam se, da je ravnovesje pomembno. Človek naj uživa v tistem, kar je pridelal, zaslužil, kar mu je dano in hkrati ostane hvaležen. Vem, da si to zaslužim, ne morem pa tega ponotranjit in sprejet. Joj, kaj če me drugi vidijo, da ležim na kavču, kaj bodo rekli, če si vzamem prosto…

Ja, pogosto se zdi, da družba od nas ves čas nekaj pričakuje, da smo v stalni pripravljenosti, zaposleni, dosegljivi na telefon itd. Ampak dejstvo je, da tistih pet minut, ki si jih vzamem, ni sebično, ampak je to moja skrb za zdravje, za razmislek, za dušo. Ko dobro poskrbim zase, bom kasneje tudi bolj mirna v odnosu z drugimi.