Nedelja, 5.1.2020

Obhajamo 2. nedeljo po Božiču, ki je tudi praznik Jezusovega imena, katerega pomen pa se je v današnjem času precej izgubil, tudi v bogoslužju. Praznik Jezusovega imena je bil že v petek. Ponovno prebiramo Janezov uvod v evangelij, ki govori tudi o osrednjem sporočilu Božiča. »In beseda je meso postala in se naselila med nami«. Božja narava prevzame človeško naravo. Večni, vsemogočni, največji Bog se poniža v krhko in umrljivo človeško naravo, postane meso. Emanuel, Bog z nami. V jezuitskem redu so nastale tudi litanije Jezusovega imena. Spomnimo se na nekaj Jezusovih imen iz litanij:

Jezus, neskončna ljubezen,… Jezus, naš dobrotljivi Gospod,… Jezus, neskončna modrost,… Jezus, podeljevalec in vir vsakega blagoslova,… Jezus, darovalec vseh darov,… Jezus, naše popolno in večno dobro,… Jezus, naše odrešenje,… Jezus, naša pomoč in opora,… Jezus, ubogi in ponižni… Jezus, naš mir,… Jezus, naše veselje,… Jezus, naše upanje,… Jezus, naše življenje,…

In morda na to nedeljo nadaljujemo z vzkliki, ki izvirajo iz našega srca, kako bi lahko skozi vzklike ubesedili, opisali Jezusa na poti naše vere, osebne, v družini, v župniji. Kdo je On zame, za nas? Katera imena vzniknejo v srcu ob spominjanju, kaj vse je On že storil zame in kako neskončno me ljubi.

Ponedeljek, 6.1.2020, Gospodovo Razglašenje

Papež je v sedaj že lanskem apostolskem pismu o pomenu in vrednosti jaslic zapisal:

»Ko se približa praznik Jezusovega razglašenja, v jaslice postavimo figurice svetih treh kraljev. Ko so gledali zvezdo, so se ti modri in bogati gospodje z Vzhoda podali na pot proti Betlehemu, da bi spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo alegoričen pomen: zlato časti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo božanstvo; mira njegovo sveto človeškost, ki bo spoznala smrt in pokop.

Ko gledamo ta prizor v jaslicah, smo poklicani, da bi razmišljali o odgovornosti vsakega kristjana, da je evangelizator. Vsak izmed nas naj postane nosilec veselega oznanila vsem, ki jih sreča; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj izpričuje veselje, da je srečal Jezusa in njegovo ljubezen.

Magi nas učijo, da lahko krenemo zelo od daleč, da bi prišli do Jezusa. To so bogati možje, modri tujci, žejni neskončnega, ki se podajo na dolgo in nevarno potovanje, ki pripelje do Betlehema (prim. Mt 2,1-12). Pred Kraljem Otrokom jih prevzame veliko veselje. Ubožnost okolja jih ne pohujša; brez oklevanja padejo na kolena in ga počastijo. Pred njim razumejo, da Bog tako, kakor s suvereno modrostjo ureja tek zvezd, vodi tek zgodovine, ko ponižuje mogočne in povišuje ponižne. Ko so se vrnili v svojo deželo, so gotovo pripovedovali o tem presenetljivem srečanju z Mesijem in začeli potovanje evangelija med ljudstvi.«

Papež je v tem duhu za Božič nagovoril tudi rimsko kurijo, da smo potrebni spremembe v pastoralni miselnosti, da »nismo več v krščanskem sistemu, ker vera, še posebej v Evropi, pa tudi v večjem delu Zahoda, ne predstavlja več naravne predpostavke skupnega življenja. Nasprotno, pogosto je celo zavrnjena, zasmehovana, odrinjena in osmešena,« je povedal članom osrednje vatikanske uprave.

Vzemimo si čas za molitev, razmislek ter pogovor za naše evangeljsko potovanje z drugimi ob začetku Novega leta. Cerkev ni Cerkev, če ni v izhodu.

Torek, 7.1. 2020

Še v zvenu praznika Sv. Treh kraljev se še ustavimo ob tem, kaj nam trije Modri z Vzhoda govorijo tudi na naši poti vere.

Cerkev je Modre vedno priznavala kot simbol človeka, ki se poda na pot iskanja Boga. Papež Benedikt XVI jih je pri homiliji na praznik Gospodovega razglašenja leta 2011 kot Modre, ki niso iskali v zvezdah astrološkega pomena, bili so iskalci nečesa več, iskali so pravo luč, ki lahko nakaže tudi življenjsko pot. Bili so gotovi, da v Stvarstvu obstaja podpis Boga, ki ga človek lahko odkrije in »prebere«. Smo v jutru novega dne, bodimo tudi mi danes v tej drži iskalca Božje navzočnosti, prave luči, iskalci, ki jih zaznamuje hrepenenje prepoznati Božjo ljubezen, ki je že položena v ta dan in se nam želi razodeti. Odprimo se ji. Naj bo ljubezen tudi naša pot.

Irska božična pesem pravi:

Ko se je petje angelov ustavilo,

ko se je zvezda spustila na nebu,

ko so se kralji in knezi vrnili,

ko so se pastirji preselili s svojo čredo,

nato se začne delo božiča:

poiskati izgubljene,

ozdraviti zlomljene,

dati jesti lačnim

izpustiti zapornike,

dvigniti narode,

prinesti mir ljudem,

v srcu ustvarjati glasbo.«

Sreda, 8.1.2020

Današnji evangeljski odlomek o pomnožitvi kruha že govori tudi o Jezusu kot preroku. V tem odlomku se prepletata Učlovečenje ter Odrešenje. Jezus gre iz čolna, da sreča ljudi in nam ponuja zgovoren primer svojega sočutja. Ob tem lahko tudi mi razmišljamo o situacijah okrog nas in po svetu, o ljudeh, ki trpijo, ki bi jih sočutje okrepčalo, nasitilo. V tem dogodku odkrivamo Jezusa pozornega na materialne potrebe, vendar želi dati, še nekaj več, saj človek je lačen nečesa več in potrebuje nekaj več Božja ljubezen je prisotna v Kristusovem kruhu; v srečanju z njim "hranimo, tako rekoč, istega živega Boga, resnično jemo" kruh z neba.

V Evharistiji nas Jezus uči Njegovega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se služenje dobrodelnosti do bližnjega rodi okoli evharistične skrivnosti. Prosimo v tem dnevu za milost sočutja ter velikodušnost bratske delitve. Bodimo pozorni, kje lahko sledimo Jezusu, da gremo iz čolna gotovosti na eni strani oz. da Mu damo vse, kar smo na razpolago, da lahko pomnoži, da skozi človeško ljudje okrog nas okusijo tudi Boga.

Četrtek, 9.1.2020

»Nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba« (Iz 9,1). Ta prerokba iz prvega berila se je uresničila v evangeliju: medtem ko so pastirji ponoči bdeli na svojih pašnikih, »jih je obsijala Gospodova slava« (Lk 2,9). S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med slovesno sveto mašo, ki jo je na sveti večer obhajal v vatikanski baziliki.

Papež se je v polnočni pridigi spraševal kaj naj storimo vpričo te milosti? Pravi: »Samo eno: sprejmimo dar. Preden gremo iskat Boga, pustimo, da nas on išče. Naj nam ne bodo za izhodišče naše sposobnosti, ampak njegova milost, ker je on, Jezus, naš Zveličar. Zazrimo se v Dete in se pustimo obdati z njegovo nežnostjo. Ne bomo več našli izgovorov, da bi se mu ne pustili ljubiti: češ da gre v življenju vse narobe, češ da Cerkev ne deluje, češ da v svetu to ne gre; vsi ti izgovori bodo odpadli. Stopili bodo v ozadje, saj vpričo Jezusove nore ljubezni, ljubezni, ki je ena sama nežnost in bližina, ni izgovorov. Vprašanje, ki se nam zastavlja za Božič, je: »Ali pustim, da me Bog ljubi? Ali se prepuščam njegovi ljubezni, ki me prihaja rešit?« Vsako Novo leto je nova priložnost za naravnavanje našega srca, za odpiranje našega srca, za svežino vere, ljubezni in upanja, ki izvirajo iz božje ljubezni do vsakega od nas, do človeštva in stvarstva.

Petek, 10.1.2020

Ostanimo tudi danes še pri t.i. božični skrivnosti. Cerkev nam daje skozi božično dobo priložnost, da poglobimo naš odnos do tega, kar praznujemo na Božič. Tudi tokrat bi se rada navezala na papeževo homilijo pri polnočnici. »Tako velik dar si zasluži prav tako veliko hvaležnost. Sprejeti milost pomeni, da se znamo zahvaliti. Naše življenje pa često poteka daleč od hvaležnosti. Danes je ravno pravi dan, da se približamo tabernaklju, jaslicam, da rečemo hvala. Sprejmimo dar, to je Jezusa, da potem sami postanemo dar kakor Jezus. Postati dar pomeni, da damo življenju smisel. To pa je najboljši način, kako spremeniti svet: mi se spremenimo, Cerkev se spremeni, zgodovina se spremeni, ko nehamo spreminjati druge, ampak spremenimo sebe tako, da iz svojega življenja napravimo dar.

Prav to nam kaže Jezus to noč: ni spremenil zgodovine ne s prisilo niti z močjo besed, ampak z darom svojega življenja. Ni čakal, da bi mi postali dobri, da bi nas ljubil, ampak se nam je zastonj podaril. Tudi mi ne čakajmo, da bližnji postane dober, da bi ga potem imeli radi, da Cerkev postane popolna, da bi jo potem ljubili, da nas drugi cenijo, da bi jim potem služili. Začnimo pri sebi. To pomeni sprejeti dar milosti. In svetost ni nič drugega kot ohranjati to zastonjskost.«

Kako je z mojim sprejemanjem zastonjskosti, podarjanjem, soudeleženostjo pri spreminjanju sveta?

Sobota, 10.1.2020

Legenda pripoveduje, da so ob Jezusovem rojstvu pastirji pritekli k votlini z raznimi darili. Vsak je nosil, kar je imel, eden sadove lastnega dela, drug kaj dragocenega. Medtem ko so se vsi razdajali v velikodušnosti, pa je bil tam pastir, ki ni imel ničesar. Bil je nadvse ubog, ničesar ni imel, kar bi podaril. Medtem ko so drugi tekmovali, ko so poklanjali darove, je osramočen stal od daleč. V nekem hipu sta se sv. Jožef in Marija znašla v težavi: kako bosta sprejela vse te darove? Še posebej Marija, ki je morala držati Dete. Ko je torej videla pastirja s praznimi rokami, mu je pomignila, naj se približa. In položila mu je Jezusa v naročje. Ko ga je ta pastir sprejel, se je zavedel, da ima v rokah največji dar v zgodovini. Gledal je svoje roke, tiste roke, ki so se mu zdele vedno prazne: postale so zibka za Boga. Čutil je, kako je ljubljen, premagal je sram in začel kazati Jezusa še drugim, ker ni mogel zadržati zase daru nad vsemi darovi.

Papež je zaključil homilijo pri polnočno sv. maši z naslednjimi spodbudnimi mislimi, namenjenimi vsakemu od nas, povezani s to legendo:

»Dragi brat, draga sestra, če se ti zdi, da so tvoje roke prazne, če vidiš, da je tvoje srce prazno ljubezni, je ta noč kot nalašč zate. Razodela se je Božja milost, da zasije v tvojem življenju. Sprejmi jo in v tebi bo svetila božična luč.«