Sobota, 25.12.2021-Božič

Dobro jutro vsem, ki ste se zbudili v današnje božično jutro! Prosim, odprite radio do konca, kajti oznanjam vam veliko veselje: Rodil se vam je nocoj v mestu Davidovem, v Betlehemu, Otrok, ki je Odrešenik sveta! Na njegovih ramenih je križ, v njegovem srcu neskončna ljubezen do vseh ljudi, v njegovih očeh nežnost in upanje! Prihaja k nam, ne kot najbogatejši človek na svetu, niti kot najpametnejši znanstvenik ali kot Superman, prihaja k nam kot Otrok, majhen, nebogljen in nedolžen, ki ne more preživeti brez naše pomoči! Rad bi namreč prišel v vsak narod, vsako deželo, vsak dom, vsako srce! In prav novorojeni otrok je sposoben pri vseh ljudeh zbuditi sočutje, roke stisnjene v pest pripraviti za objem in nasmejati solzne oči.

Veselite se! Odprite svoje srce, objemite človeka poleg sebe – pa če je najboljši ali ne – in napolnite košare daril z upanjem v Gospoda, ki je prišel z milostjo sprave med ljudmi, skupne prihodnosti, ponovnega zagona medsebojne solidarnosti in svetle prihodnosti! Zato lahko tudi mi, ljudje 21.stoletja zapojemo z angeli: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!

Nedelja, 26.12.2021 – Štefanovo

Predragi, včeraj smo ob jaslicah zrli v nežni otroški božji obraz, a danes nam liturgija katoliške Cerkve prinaša praznik prvega mučenca sv. Štefana, čeprav je letos tudi praznik svete družine. Kako je mogoče iz nežnosti in ljubkosti jaslic preskočiti v praznik mučenca, ki so ga ubili s kamenjanjem? Zakaj takšen grozovit preskok ?

Jaslice niso lepe pravljice, kjer se rodijo junaki, čarovniki, posebneži. Moramo jih povezati s celim Jezusovim življenjem. Tudi krščansko življenje ni pravljica, ampak pot od Betlehema do Kalvarije, s tem, da se ne konča na križu, ampak se nadaljuje še onstran groba.

Sv. Štefan je ob kamenjanju zavpil, da vidi odprta nebesa. V Betlehemu so bila nebesa odprta zaradi Jezusovega rojstva in zemlja je slišala angelsko petje, a na Štefanovo so se nebesa odprla, da bi sprejela med svoje slavljence mladega mučenca. Če je v Betlehemu prišel Bog na zemljo v telesu novorojenega Otroka, danes sveti Štefan odhaja k Bogu, ker je imel vero močnejšo od smrti.

Da, tudi na zemlji se včasih odprejo nebesa in se dotaknejo naših zaprašenih življenjskih poti. Da lahko dvignemo oči in se zazremo v večnost, kjer so izpolnjene vse želje naših duš.

Ponedeljek, 27.12.2021 – sv. Janez Evangelist

Prazniki dišijo po vinu! Praznovanja imajo okus po šampanjcu! Tudi v dneh božičnih praznikov zadiši po vinu. Tistim, ki vzamejo adventni čas resno kot čas pričakovanja in priprave, tudi posta, jim božično kosilo prihaja kot okus nebeškega obilja, saj kot nahranimo lačno telo ob polni mizi, tako se v nebeških višavah ob božji bližini nahrani duša in srce in uteši vsako hrepenenje našega srca.

Cerkev ima lepi običaj, da na spomin svetega Janeza Evangelista, najmlajšega v druščini Jezusovih učencev, blagoslavlja vino. Da, dobro je vino prepojiti z blagoslovom, da se plemeniti sad človeškega dela in rodovitne trte ne spremeni v prekletstvo – da dvigne utrujeno telo in ogreje duha, da požlahtni druženje, a ne da uniči medsebojne odnose. Nazdravimo danes s takšnim blagoslovljenim vinom in Marija, ki ve, da nam vedno znova grozi pomankanje vina ljubezni, naj izprosi od svojega Sina blagoslov naših mlačnih »vodenih« druženj, da bi med nami zacvetelo zaupanje, pesem in tako potrebno veselje, zaradi tega ker imamo eni druge, ker nam je lepo, da nismo sami.

Nevidni virus Covid – 19 nas je že dalj časa omejil v gibanju, obiskih, objemih, dotikih. In v takšni situaciji se še kako zavedamo, da ljudje potrebujemo druge ljudi, saj sami ne zmoremo niti živeti niti preživeti. Kot je sv. Janez zapisal: »Ljubljeni, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna.«

Torek, 28.12.2021 – sveti Nedolžni otroci

Božič se, vsaj v Evropi, vse bolj spreminja v nevtralni praznik družine, saj izgublja svojo odrešenjsko podobo, svoj verski krščanski smisel. A otroci se ga še zmeraj veselijo tako prisrčno in iskreno, kot smo se ga mi veselili v svojem otroštvu.

Na tretji dan božične osmine se spominjamo otrok, ubitih v Betlehemu, ko je kralj Herod hotel ubiti Božje Dete. Danes smo vsi zelo ponosni na zaščito in pravice otrok, trudimo se, da jih ščitimo, branimo. Mogoče tudi zato, ker jih je prav v naših mestih in domovih vse manj … A otroci so življenje, prihodnost! Jezus pa nam jih je celo postavil za vzor: »Če ne boste kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo!« Biti kot otrok pomeni predvsem ne izgubiti občutka za čudenje, občudovanje, biti odprt za presenečenja, znati oprostiti in znati začeti znova tudi, ko vse pade na glavo.

Življenje je vrednota, ki si jo ne moremo dati sami, ampak jo dobimo od drugih. Pomembno je prav v času, ki ga je tako zelo zaznamovala epidemija, gojiti veselje do življenja, veselje do novih rojstev, a prav tako konkretno pomagati predvsem mladim družinam, da sprejmejo otroke kot Božji dar.

Jezus je imel do otrok posebno ljubeč odnos, zato se mi postavlja vprašanje, ali bodo naši prihodnji otroci še poznali Jezusa? Bodo evropski narodi še svojim mladim rodovom prenašali sporočilo Evangelija in lepote krščanskih običajev? Ne preslišimo Jezusove prošnje, ki jo je nekoč povedal svojim učencem, a danes prosi tudi nas: »Pustite male, naj pridejo k meni, zakaj takšnih je nebeško kraljestvo!«

Sreda, 29.12.2021

Predragi, ste doma? Imate prosti dan? Ali pa ste že v službi, četudi še v hiši in na ulicah vse diši po praznikih?

Ljudje neskončno potrebujemo praznike, potrebujemo dneve miru brez budilke, brez hitenja v službo, brez številnih obveznosti, brez natrpanih koledarjev… Ste letos uspeli tako praznovati božične praznike? Ali pa, ker imate poklic, ki zahteva vašo prisotnost tudi ob praznikih, tako ponoči kot podnevi, niste bili doma in niste čutili, da so ti dnevi drugačni?

Tudi sama sem, kot medicinska sestra, številne praznike preživela z bolniki, sredi dela, hitenja, joka in bolečine. A vendar – tudi ob takih dnevih sem čutila, da je Gospod bil na prav poseben način z nami. Da je bil v bolniku, ki sem mu ublažila bolečine, da je bil v otroku, ki sem mu obrisala solze, da je bil v zdravniku, ki sem ga poslala na počitek in bedela namesto njega, da je bil Gospod tudi v jeznem obiskovalcu in njegovi skrbi za svoje drage … Nekoč mi je neki starejši gospod prinesel v bolnišnico malo, živo ovčko, da bi me spomninjala na jaslice!

Bog namreč zmeraj najde način in priložnost, da je ob nas, svojih ljubljenih, zaradi katerih je rojen v štalici na slamici in zaradi katerih je šel na križ in v smrt, da bi mi večno živeli. Na to me spomnijo božične pesmi, saj mislim, da so naše božične pesmi rojene prav v sveti noči, ko se je nekje odprlo nebo in navdihnilo pesnike, da so zapisali tako lepe melodije, ki nas ganejo tudi sredi dela, ali čiščenja ali otroškega nemira! Naj nikoli ne utihnejo!

Četrtek, 30.12.2021

Sv. Janez Evangelist je napisal najlepši in najtežji evangelij. Globoko smo ganjeni ob opisu Jezusovega rojstva pri treh ostalih evangelistov, no, Janez kot da bi se vzel od nekje drugje, iz drugačnega sveta, iz grške filozofije, začenja svoj evangelij z nenavadnim stavkom: V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in Bog je bila beseda.

V tako preproste besede je ta veliki poznavalec skrivnosti Jezusovega srca zajel resnico o Božjem učlovečenju. Pomislimo - Božja beseda in naše besede. Bog je spregovoril enkrat v zgodovin in je bilo dovolj za vse čase. Mi govorimo sto in tisočkrat na dan vse svoje življenje – in ne povemo, ne moremo povedati vsega, kar smo hoteli…

Naše besede so naša moč, naše orožje in naša slabost. Z njimi lahko ranimo, ubijamo, pa tudi dvigujemo, zdravimo , obujamo mrtve! Prav tako pa z besedami prenašamo drug drugemu naše srčne občutke, odkrivamo kaj je skrito v kamrici našega srca in povemo ljubljenim, da jih imamo radi.

Če se naše besede srečajo z Božjo besedo, obnemimo, saj vidimo kako velika razlika je med besedami našega srca in neskončno, resnično Božjo besedo. A vemo, da je potrebno naše besede zaviti v objem Božje besede, da lahko postanejo besede, ki ozdravljajo in dajejo življenje.

Božja beseda in naše besede …

Petek, 31.12.2021 – sv. Silvester

Danes zadnjič pišemo leto 2021… In potem bo odšlo, se potopilo v preteklost kot vsa leta pred njim.

Danes bo spet zakraljeval nemir: na ulicah - zaradi ne vem kakšnih vse praznovanj, na delovnih mestih - da se čimprej gre domov, doma - da se čim lepše dočaka novo leto, med otroki – da pade še kakšno darilo, med mladimi – da se najdejo in poljubijo, ko bo ura odbila polnoč, med starimi – zaradi tega, ker smo dočakali še eno leto, med bolniki – da bo leto, ki prihaja, boljše, zdravo, brez kakršnega koli virusa, posebej brez korona virusa! Nemir pričakovanja pokrije resnico o minljivosti, veselje ob prihodu novega leta potisne na dno žalost starega leta, obljube izrečene v najdaljši noči želijo obrisati grehe preteklosti…

Ljudje smo bitja, blagoslovljena z minljivostjo. Smo in odidemo. Zato je vsak človek tako dragocen, ker je eden in edini, edinstven in neponovljiv. Svetopisemski pisatelj pravi, da smo kakor dih, kakor zelena trava, ki danes cveti, a jutri jo pokosijo in se posuši. In zakaj potem vsi hrepenimo po večnem življenju, po tem, da bi živeti, dihali, ljubili in nikoli odšli?

Naša večnost je skrita v našem srcu, tam se nas je ob rojstvu dotaknil Božji prst in tam nam je ob krstu Jezus zagotovil, da lahko z njim in ob Njem gremo tudi skozi smrtno dolino, a na koncu z Njim doživimo vstajenje. In vse kar je Jezus obljubil, se je zgodilo. To je najboljše zagotovilo za srečno leto, ki prihaja.