Premiera kratkega filma Katoliške mladine »Dvojni jaz«

Dvorana pri Kovaču na Obirskem je bila zatemnjena, saj je bila napovedana premiera filma »Dvojni jaz«.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Na premieri filma (Nedelja)

Dvorana pri Kovaču na Obirskem je bila zatemnjena. Napovedana je bila premiera filma »Dvojni jaz«, v katerem je sodeloval sedanji 7 A razred Slovenske gimnazije. Na premiero je prišel tudi škof Jože Marketz. Vsebina filma je pogled na to, kako mladi gledajo na temo dvojezičnosti in na svojo identiteto. Okvir za film je vožnja z vlakom, ki jo spremlja monolog.

Toda od začetka. »Vsak film ima zgodbo. Brez zgodbe ni filma. Najprej pa vam bomo povedali zgodbo o tem, kako je nastal kratki film Katoliške mladine. Ta zgodba ima svetle in temne trenutke, vzpone in padce – tako kot življenje. Bil je februar 2021. Urad zveznega kanclerja je objavil razpis za projekte. Takratna referentka Katoliške mladine, Obirčanka, Irmi Paulitsch, je napisala projekt za kratek film z naslovom: Dvojni jaz. Le nekaj dni za tem je dobila izvide, da pol leta prve kemoterapije ni prineslo rezultatov, obratno, stanje se je še poslabšalo. Kljub temu ni izgubila upanja, le fokus je bolj usmerila v zdravljenje in vsi smo z njo močno verjeli, da bo uspelo. Pa žal ni. Bil je februar 2022, ko je izgubila boj z boleznijo. Izgubiti boj se sliši kot floskula, ampak mnoge obiskovalke in obiskovalci v dvorani na premieri filma so dobro vedeli, da se je Irmi res borila ... Dočakala je 37 let ... Zato je ta film tudi spomin nanjo.

Irmijina ideja je kot seme padla na plodna tla, trajalo je nekaj časa, da je dozorela in obrodila sad.« Mateja Rihter, gonilna sila, da je bil filmski projekt dokončan, je povezovala spored popoldneva. Povedala je tudi to: »Ne vem več natančno, kdaj smo pomislili, da nekje ostaja odprt še Irmin filmski projekt. Zelo dobro pa se spomnim prvega srečanja, na katerem smo o tem govorili. Urad zveznega kanclerja je projekt odobril. Srečali smo se Andrej Lampichler, vodja Dušnopastirskega urada, takratni civilnik Katoliške mladine Marko Zeichen in še danes sem zelo hvaležna, da so v sodelovanje takoj in z veseljem privolili Veronika Kušej, Monika Novak-Sabotnik in Hanzej Rosenzopf. Na seji je bilo neverjetno veliko zagona, da projekt uresničimo Irmi v spomin in da je pomembno, da besedo zares dobijo mladi. Izbrali smo razred, takratni 5A Slovenske gimnazije, Hanzej je dal na voljo veroučne ure in Veronika je prevzela mentorstvo. Odločili smo se tudi za snemalca Miha Dolinška.«

Inspiracijo za naslov Dvojni jaz je Irmi dobila v pesmi Janija Oswalda. Mladi so pisali svoje pesmi, svoja razmišljanja. »Vmes je bila tudi naša ideja, da bi bila v filmu omenjena sinoda krške škofije, a treba je povedati, da mladi s tem pojmom niso imeli veliko kaj početi. Kar je nastalo, je njihov izdelek in na to smo izjemno ponosni. Pa še to: Mlade je na snemanje pripravljal tudi Aleksander Tolmaier.«

Veronika Kušej, ki je spremljala nastajanje filma, je o filmu dejala, »da so izkušnje nastajanja filma nekaj dragocenega«. Zanjo pa je pri tem filmu spet nekaj postalo zelo jasno: »Mladim je treba dati več priložnosti, da povedo svoje mnenje. «

Hanzej Rosenzopf je poudaril, da se je v okviru filma razvil poseben proces. »Mladi so za ta film zelo osebno razmišljali o svoji jezikovni, kulturni in verski identiteti.«

Spregovoril je tudi škof Jože Marketz. Mladim se je zahvalil za film z zelo osebnimi stališči. Opazil je skrb mladih v filmu, da bi izginil jezik. Navedel je to, kar je zanj samoumevno. Slovenski jezik je treba govoriti. On to dela povsod, kjer v škofiji sreča kakega Slovenca ali Slovenko. »Govorim slovensko. To se na Koroškem v mnogih farah tako zgodi. Pomembno je, da govorimo slovensko. To more vsak in dobro de, če komu povemo slovensko besedo. Ne bojim se, da bo slovenščina izumrla.« Vendar je škof Marketz opozoril še na drug vidik, ko je dejal: »Ko bi izgubili jezik, bi nekaj manjkalo, a če bi bi izgubili vero v življenje, v večno življenje in v Boga, bi tudi nekaj manjkalo. Tudi to vprašanje ima opraviti z identiteto.«

Glasbeno je premiero spremljala pevska skupina Klika. V tej skupini je pela tudi Irmi Paulitsch. Vodja skupine Roman Kutschnig je poudaril, da je bila Irmi pomemben del skupine in vsako leto z njimi na odru. »Tokrat je z nami v srcu.«

Film bo decembra predvajan v avstrijskem parlamentu na Dunaju, meseca januarja pa na Novoletnem srečanju v Tinjah. vg

Iz monologa v filmu

Pa spet je bil en tak dan. Razmišljam slovensko, govorim nemško in potem se zgodi, da mešam, da mi besede uidejo, jih iščem ... in enostavno ne najdem pravih.

Upam, da šolske naloge nisem čisto zafrknila. Ne vem, zakaj je to tako. Šolske v nemščini ali slovenščini mi res delajo stres. Enostavno nimam občutka. – A je dobro, a je slabo ... Pa od rojstva govorim dva jezika in ju pravzaprav tudi znam. Totalna zmeda!

Včasih se res sprašujem, kdo in kaj sem. Če poslušam svoje starše, imam občutek, da je prej bilo lažje – veliko bolj jasno. Bil si to, kar pač si bil. Nemec. – Slovenec.

Zdaj pa se mi zdi, da se vse tako hitro spreminja. Poti postajajo vedno krajše, odprte in meje izginjajo. Pa vseeno človek ne ve, kje je in kdo je. Manjka neka identiteta. Kaj sploh je ta identiteta?

Jaz pač včasih res ne vem.

A je moja dvojna. Je od nas vseh, ki živimo tukaj dvojna? Imamo dvojni jaz?

Kašna bo naša prihodnost? Kakšno mesto bo imela dvojezičnost v prihodnosti? Vedno manj Slovencev je. Se še splača truditi za to? Če bom jaz imela otroka, se bo ta še lahko v šoli in v vrtcu učil slovensko?

Se bomo še prepirali o dvojezičnih tablah?

Bodo še igrali slovenske igre pri društvih, peli zbori? Bodo molili v slovenščini?

Se bodo moji otroci počutili Slovence, Nemce, Korošce, Evropejce ali bo to itak čisto vseeno?

Bodo Slovenci za nekatere še problem ali bodo vsem buršt, ker jih itak ne bo?

Bo Koroški žal, da ne bo več drugega naroda, s katerim bi lahko imeli konflikte. Hm, drugi strani bi se pa lahko tudi zelo lepo imeli, se spoštovali, razumeli, ...

Kdo pa pravi, da bom sploh živela na Koroškem? Kdo ve, kam me bo pot vodila ...