Nedelja, 20.1.2019

Današnji evangelij na drugo navadno nedeljo poroča o svatbi v Kani galilejski. Pri tej je po srečanju z Modrimi z vzhoda in po glasu iz nebes pri krstu ob Jordanu Jezus še sam razodel svoje veličastvo. Spravil je v začudenje goste, naredil prvo od znamenj svojega odrešenjskega poslanstva in se neizbrisno zapisal v srca: „Njegovi učenci so verovali vanj.“

Jezus je vir našega veselja – to je osnovno sporočilo tega evangelija. Šest velikih vrčev vina – kakšno izobilje in polnost veselja. Obenem pa prispodoba zanj, ki je vse to omogočil. To pomeni: Jezus je vir našega veselja.

Vsi kristjani, vsi Jezusovi učenci, bi morali biti veseli, radosti polni ljudje.

V premislek mogoče vprašanje: Kako je z veseljem v mojem življenju? Dejstvo je, da Jezus v prvi vrsti ni poudarjal predpisov, ne dogem in ne katekizemskih verskih resnic, temveč vero in zaupanje v Boga, ki nas ljubi. Kjer ni več prave vere, je težko tudi z veseljem.

Preseneti nas Jezusova beseda Mariji: „Kaj imam s teboj, žena. Moja ura še ni prišla.“ Kaj ta ‚ura‘ pomeni, sam pojasni pri Zadnji večerji, ko pred trpljenjem pravi: „Oče, prišla je ura, poveličaj svojega Sina.“ Trpljenje, križ, vstajenje, to je njegov čas, to je ‚njegova ura‘, zaradi katere je prišel med nas.

Marija ostane mirna in se v Kani izkaže kot dobra Mati in priprošnjica. Ob tej priliki izreče besede, ki si jih naj bi vtisnili v spomin, jih vsak dan ponavljali, predvsem pa se jih držali: „Karkoli vam reče, to storite!“

Ponedeljek, 21.1.2019

Včeraj smo slišali o prvem čudežu, ki ga je Jezus storil v Kani galilejski. Apropos čudež! Velikokrat govorimo o čudežu, če na primer ob kaki nesreči ali kakem potresu ljudje preživijo, čeprav jih rešilci najdejo šele nekaj dni po nesreči sami. Pa verjamemo v čudeže tudi tedaj, ko o njih poroča Sveto pismo? Neka žena me je konkretno nagovorila: Gospod župnik, pa vi res verjamete v čudeže, o katerih poročajo evangeliji? Odgovoril sem ji: Verjamem, da ni samo Jezus delal čudeže, ampak tudi njegovi učenci.

Lep primer najdemo v 3. poglavju Apostolskih del. Peter in Janez kot po navadi gresta v tempelj molit. Navajena sta tudi, da pred temepeljskimi vrati sedi mrtvoudni in prosi vbogajme. Samo tako se more preživljati. Ko zagleda apostola, ju prosi miloščine. Toda Peter mu reče: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: »V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!« Ponudi mu roko, mtrvoudni vstane in hodi naokrog.

»Nemogoče«, bodo takoj rekli nekateri, ki ne verjamejo v čudeže, o katerih poroča Nova zaveza. Isti ljudje pa po drugi strani verjamejo v čudeže pri špektakularnih rešitvah, četudi uspeh pripisujejo rešilnim ekipam. Kot da bi se Bog pri svojih čudežih ne posluževal rešilcev!

Tudi v vsakdanjem življenju vedno spet doživimo čudeže. Če ozdravijo neozdravljivo bolni, ki so jih zdravniki že odpisali. Če ljudje preživijo težko prometno nesrečo, da se celo pomagači in policisti samo še čudijo. Ali pa preprosto rojstvo otroka – vsakikrat nov čudež. In vrsta čudežev bi se dala poljubno podaljšati.

Čudeži prekinejo vsakdan. Vsakdan Petra in Janeza, ki kot po navadi gresta v tempelj, še bolj pa vsakdan berača, ki kot po navadi prosi za miloščino. Vedno spet prekinejo tudi naš vsakdan. Odločilno je, da ostanemo odprti za čudeže, ki jih Bog omogoča v našem svetu. Ali nismo tudi že sami doživeli ta ali oni čudež: čudež ljubezni, prijateljstva, nezaslužene ljubezni drugih ljudi?

Oja, čudeži so. Tudi v našem vsakdanu. Mali in veliki čudeži, ki obogatijo naše življenje, ga v resnici celo držijo pokonci. Na žalost radi pozabimo, da bi se Bogu zahvalili. Mrtvoudni iz Apostolskih del ni pozabil slaviti in poveličevati Boga. Vzemimo si ga za zgled in zahvaljujmo se Bogu za majhne in velike čudeže v našem življenju!

Torek, 22.1. 2019

Praznik svetega Vincencija

Danes goduje Sveti Vincencij iz španskega mesta Zaragoza, poleg Štefana in Lavrencija tretji diakon, ki je svojega Gospoda proslavil z junaškim pričevanjem. Za zavetnika so si ga izbrale bolnišnice, opekarne, lončarske delavnice. Velja tudi za zavetnika vinogradnikov, mornarjev, krovcev, drvarjev in gozdnih delavcev.

Nravnost legendarno je njegovo mučeništvo leta 304 pod cesarjem Dioklecijanom. Dacij, cesarski namestnik španske province, je dal vreči v ječo škofa Valerija in diakona Vincenija. Več dni jima niso dali kaj jesti. Prepričani so bili, da sta zaradi lakote že na robu smrti. Dacij ju je dal privesti predse in moral začuden ugotoviti, da sta prej ko slej polna moči in življenjske svežine in da njun pogum še približno ni zlomljen. Pozval jih je, naj se odpovesta krščanstvu in molita rimske bogove. Škof, že starejši mož in ne preveč zgovoren, se je s tihim glasom priznal h Kristusu. Potem pa je Vincencij z odločnimi in jasnimi besedami, ki jih je narekovalo od Svetega Duha vneto srce, rekel: »Ti, duhovnik smrti, moreš častiti samo malike iz kamna, mi pa mȯlimo živega Boga luči in s tem priznavamo pravega in edinega Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa.« Besneč od jeze je Dacij poslal ostarelega škofa v pregnanstvo, Vincencija pa dal strašno mučiti. Med mučeništvom se je posmehoval rabljem. Ko so ga popolnoma zmaličenega še enkrat privedli pred Dacija, je ta skušal pogumnega mladeniča spraviti do odpada in mu obljubljal lepo mladost in udobno življenje. Vincencij pa mu je odgovril: » Motiš se v mmenju, da me lahko mučiš, ko mi zaudarjaš rane in mi potolčeš ude, ki bodo tako ali tako enkrat zgnili. V meni živi nekdo, ki mu ti ne moreš do živega in ki se ti posmehuje, ker ga ti ne moreš doseči.«

Nasadili so ga na raženj in ga pekli, rane potrosili s soljo. Potem so ga vrgli v temno ječo, kjer je moral ležati na črepinjah. Toda angeli so njegove bolečine spremenili v slavo. Pregnali so temo in iz ostrih črepinj naredili nežne rože. Ko je skupaj z angeli slavil Boga, se je naokrog slišalo sladko petje in prijeten vonj rož se je šrili po ječi.

Dacij- popolnoma ob živce in ves prestrašen – je zapovedal, naj mladeniča položijo na mehko posteljo in ga negujejo. S tem je hotel preprečiti, da bi se njegova slava kot mučenec še povečala. Ko pa so Vincencija položili na mehko posteljo, je v miru zaspal v Gospodu. To je Dacija še bolj razjezilo, ker mu je svetnik le še zdrsnil iz rok. Pustil je truplo peljati na polje, da bi ga izročil pticam in divjim živalim. Toda živali so se ga izogibale in nek krokar je celo branil razmaličeno telo proti požrešnemu volku. Ko so Daciju to sporočili, je vzdihnil: »Ali ga še v smrti ne morem premagati!« Pustil je na truplo privezati mlinski kamen in ga potopiti v morje. Toda košara s kamni in truplom je priplavala nazaj na obalo. Kristjani so Vincencija spoštljivo pokopali.

Sveti Vincencij, izprosi nam moč in pogum, kadar omaguje naša vera!

Sreda, 23.1.2019

Včeraj sem govoril o junaškem mučeništvu svetega Vincencija. Danes bi rad spregovoril o modernem mučencu, čigar zgodba me je zelo prevzela in je zame oseba leta 2018. 23. maja 2018 je 26.letni mož marokanskega porekla v francoskem mestu Carcasonne ustrelil moža in nato še streljal na skupino policistov. Zločin je bil islamistično motiviran. Po begu v sosednji Trėbes je napadel še neki supermarket, ustrelil dve osebi in zajel več talcev. Večini je uspelo pobegniti, le ena žena je ostala v njegovi oblasti. Tedaj se je v zamenjavo za talko sam ponudil policijski nadporočnik Arnaud Beltrame. Vedel je, da s tem riskira svoje življenje. Vedel ja pa tudi, da bo kot izurjen policist proti storilcu imel večje možnosti kot obiskovalka supermarketa. Z njegovo pomočjo je policiji dejansko uspelo storilca prijeti. Pri streljanju so ga ubili, toda tudi Beltrame je bil težko ranjen in je za posledicami umrl.

Od takrat naprej so predvsem v Franciji veliko pisali o tem junaku. Kot odrasel je našel pot h katoliški veri. Na smrtni postelji je prejel sveto maziljenje. Avtorji so si edini, da je pri odločitvi za pogumno dejanje odločilno vplivala njegova močna vera.

Po junaški smrti so ga v državnem aktu počastili vsi véliki tega sveta, tja do papeža Frančiška.

Odločilno sporočilo pa je drugačno. Pri žalni seji je dejal vodilni francoski policijski oficir: »Teroristi trdijo, da ljubijo smrt in da se je ne bojijo. Zelo dobro, torej nimamo strahu, rešiti življenje! To sporočilo je Beltrame v desetinki sekunde poslal v svet.« To bi lahko formuliral še nekoliko drugače: Mnogim islamistično motiviranim mučenikom smrti se je zoperstavil mučenec življenja, nekdo, ki je v nasprotju z islamističnim cinizmom smrti pričeval za življenje vse do lastne smrti. To dela Beltrama za zgled in zame za osebnost minulega leta.

Četrtek, 24.1.2019

Pred kratkim sem dobil podarjeno knjigo papeža Frančiška z naslovom: ‚Moč poklicanosti’. Nemško se naslov glasi: ‚Die Kraft der Berufung’. Španski klaretinec Fernando Prado papeža med drugim vpraša, katere posvečene osebe so mu ostale v spominu. Pa papež spontano začne govoriti o redovnici, ki jo je spoznal pri apostolskem potovanju v Cantralnoafriški republiki.

Takole pravi: Do mene je prišla redovnica z majhno deklico, ki je bila stara približno tri leta. Redovnica je bila stara 84 let, a videti je bila zelo energična, zelo mladostna. Opaziti je bilo, da je ženska polna življenjske moči in energije. Pripovedovala je, da ni odtod, ampak iz sosednjega Konga. Enkrat tedensko pride s čolnom nakupovat in urediti druge stvari, ker je tu cenejše. Dalje je pripovedovala, da dela v bolnici in da je babica. Pri 3000 porodih je bila zraven. Že 60 dela v misijonih. Pri rojstvu deklice so nastale komplikacije in mati je umrla. “Mati je bila tako dobra, da sem čutila, da me Bog prosi, naj jo adoptiram”, je rekla sestra. To je naredilo name velik vtis. 84.letna redovnica s tri- ali štiriletno punco. Sestra je še dodala: Torej sem jo adoptirala in od takrat naprej me imenuje ‚mama‘.

Pomisli: 84. letna redovnica v čolnu. Neverjetno. Ko sem zaznal pri tej ženski toliko strnjene nežnosti, in to v tej starosti, ki se s čolnom pelje nakupovat, z adoptirano deklico hodi naokrog, in njeno življenje kot redovnica, ki svoje redovniško posvečenje živi v tako zavidljivi svežosti, nisem mogel drugače kot pomisliti na moč poklicanosti, ki za vsem tem stoji.

In papež nadaljuje: Veliko je takih primerov. Poznam veliko redovnic in redovnikov, duhovnikov in laikov, ki zgledno živijo svoje posvečeno življenje. Te vrste osebe mi dajo spoznati, kaj konkrteno posvečeno življenje je.

Brez dvoma je nekaj, česar ne moremo razumeti z zgolj človeškimi kriteriji. Če to hočeš razumeti z zgolj človeškimi kriteriji, potem prideš v druge kategorije, mogoče v pastoralno storilnost ali druge nastavke. To so tisti posvečeni ljudje, ki nimajo konkretnih zahtev, ki ne delajo ropota, ampak delajo, ne da bi se sami postavljali v ospredje. Tisti ljudje, ki teologijo posvečenega življenja negujejo s tem da živijo, s tem da molijo: ljudje, ki imajo neke vrste osnovno ponižnost. To so zares ljudje, ki se razdajajo, ne da bi gledali nase. Dajejo vse s polnimi rokami. Bog daj naši Cerkvi mnogo takih duhovnikov, redovnikov, redovnic in laikov.

Petek, 25.1.2019

Spreobrnenje sv. Pavla

Danes Cerkev obhaja praznik Pavlovega spreobrnenja. Prebivalci pod Dobračom se ta datum še posebno lahko zapomnijo, saj se je na ta dan leta 1348 - torej pred 671.leti - zaradi potresa odlomil južni del Dobrača. Ruševine so pokrile pod seboj nekaj zaselkov in zajezile Ziljo, da si je posledično utrla novo pot mimo Rogaj in Zabuč. Rogaje spadajo k fari Št.Lenart pri Sedmih studencih, Zabuče pa k Brnci, torej k farama, ki jih že dolga leta upravljam. Pečovje pri Rogajah je postalo tudi zaradi ugodnih klimatskih razmer pravi botanični biser, saj tam uspevajo rože in rastline, ki jih drugod ne najdemo. Najbolj znamenita med njimi je ‚ilirska gladijola', ki jo ob času nje cvetja hodijo gledat in občudovat botaniki iz vse Evrope.

Apostol Pavel je bil izvoljen za učitelja poganskih narodov. Ta izvolitev je bila za njega samega nedoumljiva skrivnost. Kot strogo veren sin farizeja je sovražil kristjane, ki so častili križanega Mesijo. Dogajanje pred mestnimi vrati mesta Damaska je zanj pomenilo popoln preobrat. Isti Bog, kateremu je Pavel hotel služiti kot globoko veren Jud, ga je izvolil za oznanjevalca Kristusovega evangelija. Spreobrnenje svetega Pavla Apostolska dela omenjajo kar trikrat. Že to pričuje o tem, kako pomembnost je Luka pripisoval temu dogodku. Vsi trije teksti govorijo o neki Savlovi viziji. Luč, ki jo je zagledal in glas iz nebes sta dala Pavlovemu življenju drugo smer in odločilno vplivalo na razvoj krščanstva. Da je postala Cerkev vesoljna Cerkev, se ima zahvaliti sv. Pavlu, apostolu narodov.

Glas iz nebes je bil po besedah apostolskih del vprašanje: “Savel, Savel, zakaj me preganjaš?” Rekel je: “Kdo si, Gospod?” Glas pa je odgovoril: “Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.”

Pavlu se hočemo danes na praznik njegovega spreobrnenja zahvaliti za vnemo, s katero je ponesel blagovest odrešenja na evropska tla, tja do mesta Rima. V osebnem razmišljanju pa bi lahko iskali odgovor na vprašanje:

“Kdo si, Gospod? Jezus, kdo si ti zame?” Lepo bi bilo, če bi se mogli priboriti do vse odločilnega spozanja, ki ga apostolska dela takole opisujejo:

“V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili” (prim. Apd 4,12). Spreobrnenje je za vsakega kristjana stalna naloga v konkretnem življenju. Se spreobrniti k Jezusu, pomeni spremeniti kriterije mišljenja in odločanja, pomeni, da svoje ravnanje in svoje navade skušamo oblikovati po Jezusovem zgledu.