Nedelja, 9.8.2026

„Bodite pogumni! Jaz sem, ne bojte se!“ In Peter mu je odgovoril: „Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.“ In On je odgovoril: “Pridi!“ Kaj se je potem zgodilo na genezareškem jezeru, nam pripoveduje današnji evangelij in v izrazitih barvah prikazuje freska koroškega slikarja Herberta Böckla v stolnici pri Gospe Sveti. Leta 1928 jo je podaril občini, kjer je nekaj let živel s svojo družino, preden se je preselil na Dunaj. Podobno prestrašenim učencem v čolnu sredi razburkanega jezera občani ekspresionistične umetnine niso mogli sprejeti in so jo ostro zavrnili. Tako je umetnik bil prisiljen svoje delo ustvariti, skrit pod odejo, ob soju sveče. Razmere časa so zahtevale, da je mojstrovina sodobne likovne umetnosti ostala prekrita z nedolžno preprogo za nadaljnih 55 let. Danes je slika neizbrisen zaklad gosposvetske stolnice. Prikazuje obupne razmere med obema vojnama, med komunistično revolucijo in grozečim obdobjem skrajnega nacističnega nasilja. „Pridi!“ zaupno veli Jezus Petru, ki premaga strah in shodi po vodi. A ubogi Peter, ki je videti v značilnih obrisih revolucionarja Lenina, že v naslednjem trenutku grozi utoniti, če mu Jezus ne bi podal rešilne roke. Kmalu bomo obeležili 100 letnico umetniškega soočenja z brezčasnim evangeljskim sporočilom. Vsem namišljenim veljakom sveta v opomin: Človeške zmogljivosti so v razmerju do vse presegajočega stvarstva močno omejene in že za naslednjo prevzetno odločitvijo lahko grozi potop. Nedvoumni svetopisemski prizor pod milostnim kipom Matere božje dodatno dviguje pomen našega romarskega svetišča na gosposvetskem polju.

Ponedeljek, 10.8.2026

Smo na višku poletja, letos nadpovprečno vročega, kot še nikoli poprej. Suša in pomanjkanje vode po eni strani, neurja in toča po drugi strani. Človeško pogojeno ogrevanje podnebja po eni strani, trmasto zavračanje in smešenje znanstveno podloženih dejstev po drugi strani. In še bi lahko naštevali, če le pomislimo na prostislovne zaplete v sodobnem svetu, ki povzročajo tragedije na krvavih bojiščih in podpihujejo igre z ognjem umetne inteligence. Kako sem ob naštetih vročinskih valih hvaležen za tolažilni hlad slik in podob, ki so globoko zarisana v domačo slovensko dušo. Mogočna, košata zelena lipa. Kdo ne pozna, brezčasne pesnitve, ki poje o dišečem gaju posejanim s cvetjem, o močnih vejah, visokih do neba in globokih do srca. O petju, drobnem in ubranem, o zdravilnem počiteku v gostoljubnem zatišju. O zimi, slovesu in zanesljivi spomladanski prenovi. O radostni pesmi in živahnem žvrgolenju božjega stvarstva. Pod vtisom te lepote se da lažje in lepše živeti.

Torek, 11.8.2026

Vse najboljše za god vsem Klaram. Skupaj se danes spominjamo na svetniško osebnost iz 13. stoletja, ki se je rodila v bogati aristokratski družini in se z 18. leti odločila za povsem drugačno, duhovno pot po vzoru in ob prijateljskem spremstvu sv. Frančiška. Srčno prijateljstvo ji je bila zanesljiva opora na skrivnih poteh k Bogu. Tako ostaja Klarina skrivnostna in tiha podoba ljubezni nespremenjeno živa skozi 8 stoletij, kot sad preobraževalne moči, ki se rojeva iz sleherne božje besede. Kako bi mogel njenemu vzoru slediti in dojeti njeno sporočilo za svoje vsakdanje življenje? Možnosti je prav gotovo nešteto veliko, odločitev pa le ena sama, moja osebna, tukaj in zdaj. Približevanje k lepoti Božje besede je kakor nedovršena sestavljenka, ki dnevno spodbuja k novemu odkrivanju: Koliko lepote je v tebi! Kako čudovito me Bog nagovarja po tebi. Kakor čudovite niti Božjih misli so, vtkane v svoje življenje, Preproga ki nastaja, ne bi mogla biti lepša! To je Bog sam, ki name misli, kadar sem srečen in kadar sem v stiski. V tebi je sonce, življenje, upanje, modrost, ljubezen, dovolj dovolj hrane za dušo in srce. Mir, sreča, veselje in neizčrpen navdih, Knjiga knjig, vseh časov in vseh ljudi.

Sreda, 12.8.2026

Mogoče bo danes nekoliko časa za sprehod po senčnih stezah, ob zelenih pašnikih in hladnih vodah počitka. V nahrbtnik pa poleg dobrot za telesno okrepčilo dajmo tudi še nekej duhovne hrane. Npr. psalm 119, ki ga v skupnosti vesoljne katoliške Cerkve molimo v teh dneh. Kot najdaljši v knjigi psalmov obsega skupaj 176 vrstic, po osem povezanih v 22 skupin, ki so razvrščene po hebrejski abecedi od prve črke Alef do zadnje črke Tav. Obsežna molitev hoče biti resnično „zdravilišče duše“ in obenem prava knjižnica sredi sveta vpričo vseh komedij in tragedij. Torej, zanimiva spodbuda za telesno in duhovno okrepčilo v naravi. Prisluhnimo kratkemu odlomku psalma: Življenja po tvojih odredbah se veselim kot največjega bogastva. Tvoje odredbe so moje veselje, in tvoji zakoni so moji svetovalci. Rajši imam tvojo postavo, kakor tisoče zlata in srebra. Kako sladki so mi tvoji izreki, bolj ko med mojim ustom. Tvoje odredbe so moja dediščina na veke, ker so veselje mojega srca. Usta odpiram in vdihavam, ko hrepenim po tvojih ukazih.

Četrtek, 13.8.2026

Prosim, pozorno prisluhnimo: „Jaz se zaglagolo zlodeju i vsem iega delom i vsem iega lepocam. To se veruju u bog vsemogoči in iega Sin in Sveti Duh. Data tri imena, edin Bog gospod sveti. Ise stvori nebo in zemlo.“ Zveni nekoliko čudno, ampak precej razumljivo in zelo, zelo blizu naši govorici. Odlomek je iz 2. poglavja Brižinskih spomenikov, najstarejšega pisnega dokumenta v slovenskem jeziku, ki je bil napisan v Zagorici/Sagritz na zgornjem Koroškem pred več kot 1000 leti. Lepa stara slovenščina, ki jo brez večjih težav beremo in razumemo tudi še danes. Pravzaprav bi morala biti rojakinjam in rojakom blizu kakor Zdrava Marija ali Prešernova Zdravljica, saj v njej oživi govor ustoličevanja na knežjem kamnu. Učili so se ga in zapisovali misionarji tujega rodu, da bi našim prednikom z največjim spoštovanjem posredovali Kristusovo veselo oznanilo. Tako tudi škof Modest, po rodu Irec, ki je pri Gospe Sveti prav v tistem času postavil prvo cerkev in jo priporočil Marijinemu varstvu.

Petek, 14.8.2026

Zapornik koncentracijskega taborišča Auschwitz/Oswiecim številka 16670, frančiškan poljskega rodu Maksimilijan Marija Kolbe. Velikega častilca Matere božje so nacisti umorili 14. avgusta 1941, dan pred praznikom Marije Vnebovzete, starega 47 let. Bil je izredno dejaven redovnik in duhovnik, ki je z izostrenim čutom znal presojati znamenja časa tako na cerkvenem kot na družbenem področju. Za svojo nesebično pomoč tudi številnim ogroženim judovskim sodržavljanom že v prvih mesecih 2. svetovne vojne je bil odveden v koncentracijsko taborišče. 29. julija 1941 je vodstvo taborišča izbiralo skupino moških za umor, kot maščevalni ukrep za domnevni pobeg sojetnika. Maksimilijan Marija Kolbe je prosil poveljnika, da naj namesto moža in očeta dveh otrok vzame njega v skupino izbranih mož. 31. julija 1941 so jih vrgli v bunkar stradanja. 14. avgusta, ko so bili pri življenju še trije in on sam, so jih umorili s smrtonosno injekcijo. Groza koncentracijskih taborišč pod oblastjo podivjanih krvnikov jemlje človeku dih in ga obenem primora, da pogleda v oči umorjenih žrtev. Iz njih ne vpije zlo maščevanja temveč iskrena prošnja po temeljiti presoji o dobrem in zlu. Zlo rojeva zlo, ki nikdar ne dosega zmagoslavnega cilja, temveč se zanesljivo sesuje v pogubi. Edino dobrota, sad sočutne ljubezni, vodi človeka svobodi naproti, ki gradi na temeljih pravičnosti, enakopravnosti in spoštovanja človekovega dostojanstva. Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj. Prosi za nas grešnike, zdaj in v naši smrtni uri. Amen.