Nedelja, 11.1.2026

Evangelist Matej danes poroča o srečanju Jezusa z Janezom Krstnikom ob Jordanu. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« To je zelo lepa slika, ki jo trajno hranim v svojem srcu. Zanesljivo me spremlja, ko opazujem svet okoli sebe in iščem smiselne odgovore na zapletena življenjska vprašanja. Tako tudi na gori sv. Heme, kadar se odpravim k izvirom vere na pot duhovnosti AD FONTES. Ko se steza od Rozalske votline z vrelcem zdravilne vode dvigne v goro nad strme pečine, se odpre prekrasen pogled na Podjuno in precejšen del širše Koroške. Kakšna lepota, kakšno bogastvo! Pa spet prizor iz svetega pisma, ko se Jezus po krstu v Jordanu umakne v puščavo. Satan ga preizkuša in mu ponuja vse bogastvo sveta, pod pogojem, da pade pred njega na kolena in ga moli. Trikrat zamanj poskusi, kajti edini, pred katerim bo pokleknil Jezus je Bog Oče, ki ljubi in ima besede življenja. Benedikt XVI ključni dogodek v Jezusovem življenju takole razlaga: Otrok, ki so ga Modri prišli iz Vzhoda v Betlehem počastit, je odrasel v trenutku, ko se je dal krstiti v reki Jordan. Globok pomen tega dejanja se pokaže na koncu Kristusovega zemeljskega življenja, z njegovo smrtjo in vstajenjem. S krstom je začel sprejemati nase težo krivde celotnega človeštva, kot Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Svoje delo je dopolnil na križu, ko je prejel svoj 'krst'. Potopil se je v Očetovo ljubezen in izlil Svetega Duha, da bi se vsi, ki verujejo Vanj ponovno rodili iz tega neusahljivega vrelca novega in večnega življenja. Prišel nas je krstit v Svetem Duhu, da bi nas osvobodil sužnosti smrti in nam odprl nebo, dostop do resničnega in polnega življenja.

Ponedeljek, 12.1.2026

Berilo iz 1. Samuelove knjige me danes posebej nagovarja, ker me že pripravlja na rojstvo preroka Samuela, ki bo na vrsti jutri. Bil je mož, ki mu je bilo ime Elkana. Imel je dve ženi; eni je bilo ime Ana, drugi pa Fenena; Fenena je imela otroke, Ana pa ni imela otrok. Mož je hodil leto za letom iz svojega mesta molit in darovat Gospodu. Nekega dne je Elkana opravljal daritev. Imel je navado, da je dajal deleže svoji ženi Feneni in vsem njenim sinovom in hčeram. Ani pa je dajal samo po en delež; Gospod ji namreč ni dal otrok. Poleg tega jo je njena tekmica še žalila in jo jezila, ker ji Gospod ni dal otrok. Tako se je godilo leto za letom. Jokala je in ni nič jedla. Njen mož Elkana jo je tolažil: »Ana, zakaj jokaš? Zakaj ne ješ? Zakaj je žalostno tvoje srce? Ali ti nisem jaz boljši kot deset sinov?« Elkana ljubi svojo ženo Ano, ki trpi, ker ne more imeti otrok. Druga žena Fenena jo ponižuje. Kljub krivici Ana ne obupa in v molitvi vztrajno prosi za dar materinstva. Močno me nagovarja globok in sočuten odnos med možem in ženo, ki sta povezana v ljubezni in skupaj iščeta pot iz hude stiske. To ne bo šlo čez noč, mnogo potrpljenja in krepitve medsebojnega zaupanja bo potrebno. Veliko bo težkih trenutkov na robu brezupnosti ob blagodejni toploti rahločutne tolažbe v zaupanju na svetlejše jutro. Gospodova obljuba drži, on nas nikoli ne bo pustil same. Pesem psalmista to potrjuje: Kako naj povrnem Gospodu vse dobro, kar mi je storil? Kelih zveličanja bom dvignil in bom klical Gospodovo ime.

Torek, 13.1.2026

V danšnjem berilu iz 1. Samuelove knjige Ana v svetišču zaupljivo prosi za dar materinstva. Duhovnik Eli je ne razume, misli, da je pijana. Toda Ana vztraja v molitvi in duhovnik ji napove, da se bo spolnila njena želja. Molitev je tesno povezana z življenjem, ki ga poglablja in plemeniti zaupanje v Gospoda. Odgovori so dostikrat zakriti, tihi, komaj zaznavni in potrebujejo tišino in čas za umiritev. Na koncu čaka ljubeznivi objem in odpadejo bremena očitavanja in oklepi malodušnosti. Prisluhnimo današnjemu spevu po berilu, prav tako iz 1. Samuelove knjige, ki spominja tudi na mogočni slavospev božje matere Marije: Moje srce se raduje v Gospodu, moja čast je povišana po Gospodu. Zdaj morem odpreti usta zoper sovražnike; kajti veseliti se smem tvoje pomoči. Lok močnih se zlomi, z močjo se opasujejo slabotni. Siti se vdinjajo v službo za kruh, lačni pa delo odlagajo. Gospod jemlje in daje življenje, vodi v podzemlje in spet pripelje nazaj. Gospod deli uboštvo in bogastvo, poniža, pa tudi poviša. Iz prahu vzdigne slabotnega, iz blata potegne siromaka, da ga posadi med kneze in mu odkaže častni sedež. »Moje srce se raduje v Gospodu.«

Sreda, 14.1.2026

Današnje berilo iz 1. Samuelove knjige je prelepa zgodba nemenjena slehernemu človeku prav danes v času, ki nas precej bega: Deček Samuel je opravljal službo Gospodu pod Helijevim vodstvom. Tisti čas je Gospod govoril poredkoma, videnje ni bilo pogostno. Nekega dne je Heli spal na svojem mestu. Njegove oči so začele pešati; ni mogel videti. Božja svetilka pa še ni ugasnila in Samuel je spal v Gospodovem svetišču, kjer je bila Božja skrinja. Tedaj je Gospod poklical Samuela in ta je odgovoril: »Tukaj sem.« Tekel je k Heliju in rekel: »Tukaj sem, ker si me klical.« Odvrnil je: »Nisem te klical. Vrni se, sin, in spi!« Šel je in zaspal. Gospod pa je zopet poklical Samuela. Samuel je vstal, šel k Heliju in rekel: »Tukaj sem, ker si me klical.« Odvrnil je: »Nisem te klical, moj sin. Vrni se in spi!« Samuel še namreč ni spoznal Gospoda in Gospodova beseda mu še ni bila razodeta. Gospod pa je še tretjič poklical Samuela. Vstal je, šel k Heliju in rekel: »Tukaj sem, ker si me klical.« Tedaj je Heli spoznal, da je Gospod klical dečka. In Heli je rekel Samuelu: »Pojdi in spi! In če te pokliče, reci: ›Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša!‹« Samuel je šel in zaspal na svojem mestu. Tedaj je prišel Gospod, se ustavil in zaklical kakor poprej: »Samuel, Samuel!« Samuel je odgovoril: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša!« Samuel pa je rastel in Gospod je bil z njim. Čudovita zgodba, ki z jasnimi besedami in ljubeznivo potrpežljivostjo kliče na Gospodovo pot miru. Ko gledamo z očmi srca, odpade tema in stopamo na vrt življenja v polnosti. Zadihamo svež zrak, zajamemo iz vrelca čiste vode, zavonjamo dišave okolja, zaslišimo pesem stvarstva in uživamo božanski dotik sonca. Zadosti vsega, za nas vse!

Četrtek, 15.1.2026

Pridite in poglejte, to povabilo dobro hranim v svojem spominu, ko je slovenski oddelek krške škofije pred 25 leti pod tem geslom v Tinjah slavil prestop v novo tisočletje. Bil je to mogočen celodnevni praznik gostoljubnosti s pestro ponudbo za dušo in telo. Sodobno opremljeni izobraževalni dom s svojo prikupno lego nad tinjskim poljem, duhovna razsežnost farne cerkve in obnovljena farna dvorana v poslopju nekdanje kmetijske šole so dajali okvir za vsestransko poglobitev v sveto pismo, knjigo življenja. Čar lutkovnega in senčnega gledališča, duhovna pesem, biblična monodrama, izrazni ples, strokovno predavanje in razprava, svetopisemska kulinarika ob mesnih loncih in vonj po svežem kruhu, ribah in jagnjetini na žerjavici ostajajo nepozabni. Kadarkoli in kjerkoli srečam besedo, ki se je naselila med nami, oživi spomin na nepozabni dogodek v Tinjah. Slikovitost in iskrena izpoved še kar naprej hranita dušo in telo. Kaj šele višek večera, ki ga je s koncertom judovskih pesmi oblikovala na Dunaju rojena pevka Timna Brauer – Meiri s svojo glasbeno skupino. Bila je to liturgija posebne vrste, smo bili prepričani navdušene poslušalke in poslušalci. Psalmist pa dodaja: Glasno pritrjujte Gospodu, vse dežele, služite Gospodu z veseljem! On nas je naredil in mi smo njegovi, slavite ga, blagrujte njegovo ime.

Petek, 16.1.2026

Značilna slika, ki jo riše danes evangelist Marko se mi je prav tako globoko zapisala v spomin. Hiša v kateri Jezus oznanja nauk o božjem kraljestvu je prepolna in je treba zato odkriti streho. Takole piše: Jezus je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnaum in razvedelo se je, da je v hiši. Nabralo se jih je mnogo, tako da tudi pri vratih ni bilo več prostora, in jim je oznanjal nauk. Prišli so k njemu z mrtvoudnim, ki so ga štirje nosili. Ker ga pa zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, koder je bil, odkrili streho in skozi odprtino spustili posteljo, na kateri je mrtvoudni ležal. Ko je Jezus videl njih vero, je rekel mrtvoudnemu: »Sin, tvoji grehi so odpuščeni.« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v srcu mislili: »Kaj ta tako govori? Govori bogokletno! Kdo more grehe odpuščati, kakor edino Bog?« Jezus v duhu takoj spozna, da sami pri sebi tako mislijo, in jim reče: »Kaj to v srcu mislite? Kaj je laže, reči mrtvoudnemu: ›Tvoji grehi so odpuščeni‹ ali reči: ›Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi‹? Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe« – reče mrtvoudnemu – »ti pravim: ›Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!‹« Ta je takoj vstal, vzel posteljo in odšel vpričo vseh, tako da so vsi strmeli in slavili Boga. Prav vidim, kako odkrita streha napolnjuje prostor s svetlobo in dviguje pogled navzočih proti širnemu nebu. Seveda je streha koristna, saj varuje pred neurjem in mrazom, obenem pa tudi zapira in prekriva. Odpreti srce pomeni, zaznati v svojem življenju tudi to, kar teži in tlači k tlom, kar zožuje prostor in jemlje sapo, vse, kar zatemnjuje pogled in hromi gibanje. Sprava z Bogom je moč o kateri govori Jezus. Moč, ki obrne, ki odpre, ki razgrne, ki dvigne pogled. Bodimo drug drugemu opora in pomoč na skupni poti.