Na letošnjem postnem srečanju Katoliškega ženskega gibanja je s. Romana Kocjančič spregovorila o duhovnosti žene in duhovni lepoti. S. Romana Kocjančič je tudi urednica verskih oddaj RTV Slovenija Obzorja duha.

Zbranim ženam je v soboto, 2. aprila, v Slomškovem domu v Celovcu najprej čestitala, da so si kljub lepemu vremenu in delu, ki jih čaka doma, sredi stresa in hitenja vzele čas. »Nismo nenadomestljive, smo pa enkratne in dragocene, kjerkoli živimo.«Ta dopoldan so si žene rezervirale za to, da so govorile o duhovnosti in notranji lepoti. »Žene smo lepe. To ni odvisno od našega lepega obraza in potez, temveč od božje polnosti v nas samih. Ta svetloba razsvetljuje naš obraz. Ta lepota, ki jo vidimo na obrazu, prihaja iz naše notranjosti.« In kaj je duhovnost žene? S. Romana Kocjančič: »To je pot vere, pot z Bogom, pot rasti v tem, za kar smo bile ustvarjene.«

Nekaj napotkov, ki jih je zbranim ženam povedala s. Romana Kocjančič

O živi vodi

Hrepenimo po živi vodi. Zato čutimo v sebi praznino, nemir. S krstom je začel v meni žuboreti ta studenec žive vode. Božje življenje je začelo v meni živeti. Z vzgojo staršev, versko vzgojo in mojo človeško in duhovno rastjo pa je rastlo in raste. Vsak dan. Pot gre naprej. Do zadnjega trenutka. Vsak dan smo bližje srečanju z Bogom, zato je dobro, da se na to pripravimo. Četudi gre gor ali dol, v meni se nekaj dogaja. Vendar tako kot vrt: moram ga negovati. Sedaj ga moram preorati, zasejati, da lahko potem tudi žejem. Tako kot je v naravi. Zato nam v tej pomladi Cerkev daje postni čas, da se vrnemo k bistvu življenja. Ker tisto, kar je na zunaj, me razočara – nikoli ni dovolj pohvale, nikoli ne dobim plačila, za vse, kar si zaslužim.

Ustvarjene, da dajemo življenje

Ženske smo dom, vaza, notranje zavetje, duša doma. Naše telo je ustvarjeno, da sprejema, tolaži in daje življenje, zato smo nežne. Smo žilave. Borke za življenje. Smo tiste, ki skrbimo za odnose doma v družini in med člani v družini. Toda nam ženam je Bog res veliko naložil. Čutimo, da je vse odvisno od nas. Ampak resnično bomo izpolnjevale svojo nalogo le, če si bomo vzele čas zase. Spoznale boste, kako čudovite ste. Nosilke življenja. Če ženske ne žrtvujemo svojega življenja za tiste, ki jih imamo rade, ne podarjamo več življenja. To je naše materinstvo. Telesno materinstvo nam pri tem pomaga. Gotovo je največja izpolnitev žene, ženskega telesa, ko nosi v sebi življenje. Ta izkušnja. Toda tudi otroka nimate za vedno v sebi, morate ga spustite v svet. To zelo nazorno kaže, da smo dajalke življenja.

Kriza srednjih let

Prav srednja leta so idealna, da se soočimo s svojo resnico, da se zavemo sedanjosti in začutimo, kako bogato je življenje. Kriza srednjih let ni samo kriza smisla življenja, temveč tudi kriza vere. V tej krizi je priložnost, da se najdemo, ko bomo zopet našle Boga, da mu odpremo srce in se pred njim osvobodimo vseh svojih samoprevar. Poglejte, koliko stvari smo morale v življenju že izpustiti, pustiti svojo samovoljo, moč ...

O staranju

Kako dobro je sprejeti sebe z vsem svojim življenjem! Res smo čedalje manj v središču pozornosti. Pomembno je, da se spravimo s preteklostjo. Preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo pogled nanjo. Lahko smo ponosni, kaj vse smo preživeli. Izzvani smo, da se odpovemo tudi svojim predstavam o Bogu in se prepustimo nedoumljivemu Bogu.
Na starost se počutimo krive. Če smo delali zlo, če nam je Bog odpustil, odpustimo tudi sebi. Starost je tudi osamljenost. Znanci so pomrli. Počutimo se odrezane od človeških stikov. Če so nas v otroštvu pogosto puščali same ali če se kot otrok nismo naučili biti sami, nas je sedaj strah. Pomembno je, da se v starosti posvetimo sebi, Bogu. Varnost nam dajeta narava ali pa Bog, ki nam daje zavetje. V starosti se moramo odpovedati vsemu: imetju, zdravju, odnosu, moči ... V tem se urimo že od mladega.