Ne stojimo križem rok

Novoletno srečanje v Tinjah o stoletju 1920–2020 ob novih mejah  

Katoliška akcija in Dom v Tinjah sta vabila na Novoletno srečanje. Sobotni dan je bil posvečen zgodovini, Ivo Jevnikar je spregovoril o Primorski (njegovo predavanje boste lahko prebrali v eni od naslednjih Nedelj), Vinko Škafar o stoletnici združitve Prekmurja z matično domovino in Štefan Pinter o Koroški. Popoldne je bilo posvečeno iniciativi SKUP, zvečer so oder zavzeli mladi z glasbo in literaturo. Nedelja je tradicionalno posvečena teološkim temam, predaval je Ivan Štuhec, ki je tudi obhajal tudi sklepno sv. mašo.

Mlada avtorja Pestotnik-Robič in Rustia z Dekleti Smrtnik (Nedelja)
Mlada avtorja Pestotnik-Robič in Rustia z Dekleti Smrtnik (Nedelja)

Jože Kopeinig, rektor doma v Tinjah, je izpostavil, da je za današnji čas in krščanstvo v prihodnosti najbolj potrebno gostoljubje.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Štefan Pinter (Nedelja)

Na obljube so po plebiscitu pozabili

Štefan Pinter – 1918–1920, usodni ločnici za koroške Slovence

Štefan Pintar je v svojem predavanju predstavil propagandno gradivo iz časa plebiscita, ki ilustrira, iz katerih motivov so se ljudje tedaj odločali za Jugoslavijo ali za Avstrijo.

Pogled v 19. stoletje pokaže, da je bil vzpon Slovencev v višje sloje v zgodovini zaviran. Da se je bilo Slovencem tako težko uveljaviti v deželi, je bilo povezano s krivično razdelitvijo volilnih okrajev. »Dvojezično oziroma tedaj še večinoma slovensko območje je bilo tako razdeljeno, da so imeli realistično možnost, da izvolijo svojega poslanca, samo v velikovškem okraju.« Nekoliko se je to popravilo kasneje.

Pariška mirovna konferenca je 12. maja 1919 sklenila plebiscit, 4. junija 1919 so ozemlje razdelili na cono A in cono B. 10. septembra 1919 je bila podpisana Senžermenska mirovna pogodba.

Pri propagandi za Jugoslavijo je bilo precej manj argumentov kot za Avstrijo. Poleg raznolikih argumentov pa je po Pinterjevem mnenju veliko vlogo igrala tudi obljuba Koroškega deželnega zbora, ki je v slovesni izjavi 28. septembra 1920 obljubil, da bo varoval jezikovne in narodne pravice koroških Slovencev »zdaj in za vse čase.« Dejali so jim še, da se odločajo o državi in ne o narodu. Po plebiscitu se te obljube, ki so jih dali, niso uresničile. Predvidevali so humano asimilacijo, manjšino so doživljali kot spotiko. Asimilacijski program so oblikovali in objavili kmalu po plebiscitu. Učitelji so bili suspendirani, morali so zapustiti deželo, Koroško so zapustili tudi nekateri duhovniki. Ovirano je bilo kulturno in politično delovanje, izdelan je bil program, kako bi pokupili čim več zemlje.

Iniciativa SKUP (Nedelja)
Iniciativa SKUP (Nedelja)

Želijo prebuditi civilno družbo

Iniciativa SKUP – opora vsem, ki opozarjajo na neizpolnjene pravice

Da se nikakor ne smatrajo kot četrta organizacija, ampak želijo dati podporo političnim organizacijam v obliki civilne družbe, so na Novoletnem srečanju povedali predstavniki iniciative SKUP: Sonja Kert-Wakounig, Mirko Messner in Gabriel Hribar.

Sobotno popoldne so organizatorji Novoletnega srečanja namenili iniciativi SKUP, ki je poleti pričela svoje delovanje na Koroškem. Je ozračje res tako odlično, da ni treba ničesar več zahtevati? Kje so še obljube, ki niso izpolnjene? Kako prebuditi civilno družbo? Kako SKUP sodeluje z osrednjimi tremi političnimi organizacijami? Kar nekaj vprašanj se poraja in člani SKUP so odgovarjali nanje, obenem pa so predstavili konkretne primere iz Koroške. Na primer: na eni izmed občin na dvojezičnem območju gre v pokoj zadnja uradnica, ki še govori slovensko, nov razpis pa znanja slovenščine ne predvideva. Kljub temu da se je prijavila na razpis dvojezična kandidatka, službo dobi enojezičen. Prav pri uradnem jeziku je še veliko gradbišč. Poudarili so, da so zavestno izbrali ime: Slovenski konsenz za ustavne pravice, saj je »naš edini konsenz Ustava«. Želijo si končati letargijo in priti iz trenutnega stanja, ko velja: »Če nagovarjaš problem, kvariš ozračje.« Memorandum, ki ga je napisal pravnik Rudi Vouk, tudi član iniciative, je na voljo na njihovi spletni strani http://skup.at

Ivan Štuhec (Nedelja)
Ivan Štuhec (Nedelja)

Krščanstvo in demokracija

Evropa včeraj, danes, jutri – misli teologa Ivana Štuheca

S citati upokojenega papeža Benedikta XVI. in »očeta Evrope« Roberta Schumana je moralni teolog Ivan Štuhec iz Maribora razmišljal o prihodnosti Evrope.

Štuhec je v uvodu razmišljal, kaj je Evropa. Preobrazba starega sveta je imela različno dinamiko na vzhodu in zahodu. Evropa se je zemljepisno zelo spreminjala. Upokojeni papež Benedikt XVI. meni, da je »oblikovanje francoske države kot nikoli propadlega in prerojenega rimskega cesarstva pomenilo odločilni korak k temu, na kar danes mislimo, ko govorimo o Evropi.« Pomembna razlika med vzhodom in zahodom je v razumevanju cesarstva in Cerkve. Ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja nastane novi razdor med laično in krščansko kulturo. Ob duhovni praznini Benedikt XVI. ugotavlja, da Evropa trpi »za čudnim pomanjkanjem veselja nad prihodnostjo«. Robert Schuman je v svoji knjigi Za Evropo razmišljal o vlogi krščanstva in demokracije. Spomni, da »demokracija dolguje svoj obstoj krščanstvu.« Štuhec pravi, da to mnogim danes ne gre v račun. Po njegovem mnenju se je demokracija lahko razvila samo tam, kjer je določena skupnost sprejela »dostojanstvo človeške osebe kot skupni temelj družbenega življenja, pravnega reda in celotne omike.« Po Jezusovem stavku »Dajte Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega« krščanstvo sprejema in zagovarja ločenost med cerkveno in politično oblastjo. Schuman, ki se zaveda pomena gospodarstva, pa daje osrednji pomen »šoli in tisku.«

Mateja Rihter