Nedelja, 4.5.2025

Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci!

Po naših cerkvah bomo danes gotovo slišali ali sami peli pesmi Mariji v čast, veliki kraljici življenja. Kako neverjento lepo je, da je prav njej posvečen mesec maj, ko zaživi vsa narava, ko nas ptičje petje prebuja iz tegobnosti sivega vsakdana s svojimi skrbmi. Vsak cvet, vsak zelen list, vsak majhnen, pisan metuljček nam zagotovlja, da smrt nima zadnje besede. Vsak sončni vzhod nas vabi, da izrečemo svoj DA življenju. Tako te danes vabim, da v luči velikonočne zarje zaplešeš ples veselja in se zavrtiš v ritmu življenja, v krogu, ki nima začetka in ne konca, v objemu večne in nepremagljive ljubezni.

Danes plešem ples ženske moči.

Žena je tihi temelj življenja. V sebi nosi neizmerno moč — nežno, a nepremagljivo.

V njeni nežnosti se skriva jeklena volja, v njenem nasmehu pa odsev večnosti.

Plešem ples materinstva.

Mati je prvi dom vsakega človeka. V njenih rokah počiva varnost celega sveta,

v njenem pogledu pa brezpogojna ljubezen, ki zdravi vse rane.

Materinstvo pa ni le rojstvo otroka,

temveč je nenehno rojevanje ljubezni, potrpežljivosti in predanosti.

To je dejanje nesebičnega ustvarjanja življenja ter oblikovanja prihodnosti.

Plešem ples ženske energije.

Ženska energija je izvir ustvarjanja in zdravljenja.

Je modrost, ki ne kriči, a vse ve; ki obnavlja in preoblikuje svet — nežna in ob enem vztrajna in mogočna. Zapleši tudi ti in uživaj nedeljo!

Ponedeljek, 5.5.2025

Topel pomladni dan ti želim in te vabim, da zaplešeš - vsaj v mislih – bosonoga/bosonog po mehki travi. Okoli tebe se dviga vonj cvetočih dreves.

Skozi krošnje sije nežna zlata svetloba.

Svetloba te objame, vstopi v tvoje srce in te napolni s toplino.
V tej svetlobi začutiš moč vseh ljudi pred teboj — moč tistih žensk in moških, ki so ljubile in ljubili, tistih mater, ki so rojevale, tistih moških in žensk, ki so zdravili in zdravile ter so varovali in so varovale svet.

Hči zemlje si in hči neba. Sin zemlje si in sin neba.

Reka si in plamen si in dih pomladi.
V tebi je moč ustvarjati, ljubiti in zdraviti.

Naj te varuje blaga svetloba jutranje zarje,
naj te spremlja nežnost vetra in pesem ptic.
Naj tvoje roke vedno poznajo moč ustvarjanja,
in tvoje srce nikoli ne izgubi zaupanje v ljubezen..

Naj v tvojem pogledu vedno žari toplina,
v tvojem glasu naj žubori smeh življenja.
Naj tvoje korake vodita ljubezen in modrost,
in naj tvojo dušo vedno objema mir.

Naj te vsak nov dan spremlja sporočilo:
Ti si dragocena. Ti si dragocen. Ti si svetloba. Ti si ljubezen.

Torek, 6.5.2025

Ženske so vse od pradavnih časov bile varovalke ognja, ko so sedele v votlinah ali pod milim nebom v krogu zbrane ob ognju, kjer so kuhale, hranile otroke, pele pesmi uspavanke, čuvale domače gnezdo, pripovedovale zgodbe in ohranjevale dediščino iz roda v rod. Ogenj pa ostaja neomajna prispodoba za moč in energijo, ki razsvetljuje in osvetljuje kraje, ki so temi, temne kotičke, senčne strani. Ogenj je moč, ki tudi lahko uniči in preobrazi, spremeni, predela stvari, ko zgorijo … pepel pa je kot gnoj, na katerem lahko zraste novo. Ogenj pa je lahko pravtako nežna toplota, ki izvleče iz snovi dišave in prijeten vonj.

Tudi v meni, tudi v tebi gori večni ogenj —
ni divji plamen, ki uničuje, temveč sveti ogenj, ki greje,
ki osvetljuje pot in hrani sanje.

Sem varovalka / sem varovalec svetega ognja,
sem čuvajka / sem čuvaj plamena v svojem srcu.
Negujem ga s petjem, s pogovori, z lepo besedo,
hranim ga z ljubeznijo, z nežnostjo, z rahločutnostjo in izkrenim smehom.

Ko svet zamrzne v temi,
moj ogenj ostane živ.

Sreda, 7.5.2025

Vabim te, da se danes povežeš z živimi silami in si nabereš moči za vse izzive in naloge ter plešeš svoje življenje z odprtim srcem …

V meni piha notranji veter,
neviden, a mogočen,
prinaša pesmi oddaljenih svetov
in prhko čisti moj dih.

V meni sije notranja luč,
sij med zemljo in nebesi,
most med temo in upanjem,
kakor zarja, ki nikoli ne ugasne.

V meni utripa zemlja,
teče voda,
gori ogenj življenja —
vsak utrip je del mene,
vsak dih je pesem stvarstva.

Jaz sem tok reke,
sem korenina v zemlji,
sem plamen v noči,
sem veter v jutru.

Vse življenje pleše v meni,
in jaz plešem z njim.

Četrtek, 8.5.2025

Tudi danes, na 8.maj, ko se spominjamo konca druge svetovne vojne pred 80-imi leti, te vabim, da z menoj zaplešeš, da plešeš ples z našimi predniki, ki so del življenja, so del moje, del tvoje identitete …

V krogu življenja plešemo vsi,
s predniki v dlaneh in dediščino v srcu.
Naši koraki nosijo zgodbe zemlje,
naš glas odmeva pesem prvih mater in prvih očetov.

Vsak utrip srca je klic domovine,
v slehernem dihu živi stara beseda,
beseda, ki nas veže z zemljo in nebo, ki nas objema kot krog, ki nikoli ne preneha.

Z novo jutranjo zarjo, z novimi koraki pa sami tkemo naprej mrežo življenja,
smo poganjki starega drevesa z vsemi svojimi ranami in prejokanemi solzami,

ob enem pa smo metulji spremembe in oblikovalke ter oblikovalci sedanjosti in bodočnosti.

Smo otroci zemlje,
smo korenine, smo deblo, smo veje in cvetovi življenja.

V sebi nosimo vse darove življenja:
moč vetra, mir in svežino vode,
sijaj zvezd in sonca ter toplino zemlje.

Plešemo!

Smo plesalci in plesalke srca.

Petek, 9.5.2025

Danes, že s pogledom tja na bližajoči se materinski dan, posvečam svoje misli ženskam in materam.

V mehkem jutru diši po maju, kakor dih matere, svež in čist.
Z nežnostjo v dlaneh in ljubeznijo v pogledu ženska tiho nosi življenje.

Njena beseda je seme pomladi, njen korak pa tkanje prihodnjih dni.
V njenih očeh — oceani modrosti, v njenih rokah — tolažba noči.

Materinstvo ni zgolj telo in kri, je pesem, ki vsak dan znova zveni,
je roka, ki dvigne, ko padeš, je srce, ki ljubi, preden si.

Maj pleše v njenih laseh, cvetovi ji šepetajo skrivnosti,
v njej utripa sila sveta — ženska moč, nežna in večna.

V njenih prsih utripa življenje, v njeni tišini raste pogum,
v njenem objemu — začetek sveta, v njenem šepetu — blagoslov.

O Mati vseh mater, vir ljubezni, modrosti in svetlobe,
blagoslovi vse ženske, ki v tišini nosijo svet.
Naj bodo njihove roke nežne in močne, njihova srca polna upanja in miru.

Naj maj, s svojo pomladno pesmijo, prebudi v njih notranjo svetlobo.
Naj vsak cvet spomni na njihovo ustvarjalno moč,

in vsak vetrič prinese pogum za nove poti.

Naj bodo zaščitene v svoji krhkosti, in veličastne v svoji nežnosti.
Naj njihova ljubezen teče kot reka — brez konca, brez strahu, v večnost.