Nedelja, 27.07.2025

"Jezus je bil zagovornik človeške svobode", je zapisal nemški duhovnik Hasenhüttl. Menil je svobodo samostojnega razmišljanja - da nas ne omejujejo predpisi in pravila. Jezus je to revolucionarno svobodo živel. Taka notranja svoboda je vedno nevarna za sisteme in ideologije, tudi za religije, ki gradijo na poslušnosti. Svobodno mišljenje je v takih okoliščinah nevarno, kot n. pr. v Iranu, kjer verske uprave kontrolirajo oblačilno kulturo žensk. Kaj ima to opraviti z vero?

Svobodni smo, ker nas Bog ljubi. Ne moremo naše življenje odkupiti z dobrim vedenjem, z upoštevanjem navideznih verskih zapovedi. Življenje nam je podarjeno, kdor to razume, doživi čudovito svobodo. Jezus je vedno spet prelomil zapovedi in n.pr. tudi na sobotni dan ozdravljal. Čutil je notranjo svobodo, ki je bila močnejša kot kulturni okviri. On nam je zgled svobodnega mišljenja. Ta svoboda je življenjska drža. Prihaja iz notranjosti, iz osebne vere.

Ponedeljek, 28.07.2025

Živimo v svetu polnem hrupa, zvokov in šumov. Vsakodnevni šum televizorja, hladilnika, zunanji hrup avtomobilov, letal, človeški zvoki, govorice. Kolikokrat si želimo, biti enostavno sami, uživati tišino, nobenih vprašanj ali zahtev, nobenih telefonatov, nobenih nakupov ali sej. Enostavno tišina.

Pa vendar vemo, da ni enostavno se podati v kraj tišine. Potreben je napor, da zdržimo tišino. Mnogo ljudi si želi tišino, ker čutijo, da samo v tišini in miru najdejo pravo smer za svoje življenje.

Cerkveni prostor lahko nudi tak prostor. To je poseben kraj, ustvarjen za pogovor s samim seboj in Bogom. Potrebujemo tišino, da najdemo Boga. V hrupu vsakdana se ne moremo poglobiti v velika vprašanja življenja, kaj daje smisel mojemu življenju.

V svetem pismu je čas tišine vedno čas odločitve in doživetje božjega. Jezus je 40 dni preživel v puščavi, tam iskal tišino in končno našel svojo pot in dobil moč za delovanje.

V času otroštva sem velikokrat doživela, kako smo prekinili delo, ko je v podružniški cerkvi v Večni vasi zvonilo 11 uro. Obdala nas je blagodejna tišina, v katero se je pomešala naša skupna molitev. Tudi danes nas vabi opoldanski zvon, da se ustavimo, se prepustimo tišini stvarstva. V teh trenutkih tišine nas obda hvaležnost za vse kar imamo.

Torek, 29.07.2025

Moč je v današnjem času pomemben in vseprisoten pojm. Treningi za moč, mentalna moč, tablete, ki obljubljajo življenjsko moč. Potrebujemo moč za vse napore dela in vsakdana. Imeti moč, pomeni, biti uspešen. Toda kje zadobimo moč za vsa dela in opravke?

Vsak človek mora zase odkriti, kje črpa moč za vsak dan. Za marsikoga je to osebna vera v Boga. Jezusovo oznanilo nam daje moč in varnost. Tam kjer naša moč ne zadostuje, mi pomaga božja moč .

Vendar zaupanje v božjo moč ni samoumevno. Najprej smo sami odgovorni za svoje življenje in moramo sprejeti konsekvence, če nismo ob pravem času poslušali na naše telo in dušo. Tem bolj je važno, da poskrbimo za našo življenjsko moč, da jo vedno znova napolnimo - z dobrimi pogovori, kratko molitvijo, meditacijo ali tišino, s sprehodom po naši prelepi naravi ali s plavanjem v enem od naših številnih jezer... Vsak ima svoj način, kako najde potrebno moč za vsakdan. Obenem pa zaupamo, da nam Bog podarja življenjsko moč.

Sreda, 30.07.2025

Najlepši trenutek za vsako mamo je, če lahko potolaži otroka, ko se joče. Vzame ga v naročje, poboža, mu po tiho zapoje pesem. V maminem naročju je hitro pozabljena bolečina. Čudovita je taka izkušnja tolažbe – za mamo in za otroka. Kako blagodejno je, če nas kdo potolaži.

Prerok Izaija pravi: hočem vas tolažiti, kot zna le mati. Kako lepa slika. Bog kot tolažeča mati. Bog vzame v naročje človeka in ga tolaži v njegovi žalosti, skrbi, samoti in obupu. Pred Bogom lahko človek tarna, joče in pripoveduje. Bog posluša, ne obsoja, in ne presoja. Tako kot mati, ki vzame v naročje otroka, ki se je ranil. Vzame si čas za tolažbo. Otrok se počuti sprejetega in obvarovanega. Želja po tolažbi pa v nas lahko prebudi tudi misel, da sami postanemo tolažniki. Odprt pogled nas lahko vodi k človeku, ki ga tarejo skrbi. Da mu prisluhnemo, ga sprejmemo, mu ponudimo prostor, kjer lahko izpove svojo bol in mu poklonimo čas.

Četrtek, 31.07.2025

Mir z vami. Skozi zaprta vrata je prišel Jezus na binkoštni dan k svojim učencem in jim rekel: "Mir z vami." Učenci in učenke so doživeli božji Duh kot spodbudo, da spregovorijo o svoji veri in delujejo za mir.

Hrepenenje po miru je najprej nekaj osebnega. Kako najdem mir v svoji notranjosti, da moje življenje lahko zaživi v polnosti? Kako skrbim za mir v lastni družini? Kako živeti mir v soseščini, če so govorice, sumničenja, ideologije, ki nas razdvajajo?

Če živim sama s seboj in z Bogom v miru, to oblikuje mojo življenjsko držo. Kdor nosi globoko v sebi mir, ima pogum, da se zavzema za mir v svetu. Notranji mir se odraža tudi v mojem delovanju. Vsak dan slišimo o grozotah vojn, ki divjajo v Ukrajini, v Gazi in po Afriki. Kot posamezniki sveta ne moremo spremeniti. Kar pa ne pomeni, da gledamo stran. Z majhnimi koraki lahko zaustavimo nasilje.

Najprej moramo poskrbeti za svoj notranji mir . Drugi korak na poti k miru pa je mir s soljudmi. Na tej osnovi lahko nastane mir v svetu in med narodi.

Petek, 01.08.2025

Bilo je leta 1955. Črnka Rosa Parks je bila na poti domov iz službe. V avtobusu se je branila odstopiti belemu moškemu sedež. Šofer avtobusa je dogodek prijavil policiji, ki je črnko Roso Parks aretirala. To je bil začetek gibanja za enakopravnost vseh ljudi v Ameriki. Gibanje je doseglo, da so končno leta 1956 razglasili delitev po rasi kot ilegalno.

Kaj da človeku v takem trenutku pogum, ali kdo? Študije dokazujejo, da vzgoja že pri otrocih zbudi v njih pogum.

Včasih si želimo, da bi bili pogumni. Radi bi povzdignili svoj glas, če se godijo krivice. Ali da bi imeli pogum, spremeniti naše življenje, začeti nekaj novega. Pogum pomeni – prekiniti utečene navade.

Apostol Pavel je pisal Korinčanom: "Ostanite v veri. Bodite pogumni in močni." Kako je z nami? Sem dovolj pogumna, da v svojem okolju glasno rečem: "Sem Kristjanka. Verujem, da je Jezus moja pot." Apostol Peter pa v trenutkih, ko so ujeli Jezusa, nima poguma in trdi da ne pozna Nazarečana.

Šele pozneje dobi Peter pogum, da zastavi svojo besedo za Jezusa. Petrova zgodba je dokaz: če nam ne uspe prvič, pa poskusimo drugič, biti pogumni.