Nedelja, 22.2.2026

Danes je prva postna nedelja, pred štirimi dnevi se je začel veliki post. Živimo v času, v katerem se zdi, da versko motiviran post prihaja iz mode, medtem ko post zaradi zdravstvenih razlogov v najrazličnejših oblikah postaja vse bolj priljubljen. Kako kot kristjan gledam na post?

Naše telo nam daje fiziološke impulze. Večina je za nas dobrih, nekateri pa danes niso več tako dobri za nas. Impulz, da želimo jesti – če odmislimo željo po preveč sladkarijah – je sam po sebi dober fiziološki impulz. Kljub temu pa je post dober, saj spodbuja samodisciplino in tako prispeva k svobodi od suženjstva lastnih čutov.

Versko motiviran post je tudi vaja v poslušnosti. Da, tudi poslušnost prihaja iz mode. Jaz pa stojim za poslušnostjo Bogu. Pri versko motiviranem postu prostovoljno dovolimo – navsezadnje od Jezusa ustanovljeni – Cerkvi, da odloča, kdaj se postimo.

Post pomeni odpoved. Odpoved pomeni žrtev. In žrtev pomeni tudi slavljenje in čaščenje Boga – že tisočletja.

Nekdo, ki rad dobro in veliko je, bi post lahko označil tudi kot trpljenje. Prav je tako! Vsako človeško trpljenje pa - je sodelovanje pri trpljenjskem odrešenjskem delu Jezusa.

K velikemu postu spada tudi to, da približno izračunamo prihranek zaradi posta in ga nato darujemo, s čimer post spremlja tudi solidarnost s tistimi, ki potrebujejo pomoč.

Ponedeljek, 23.2.2026

Enkrat sem prebral besede: „O Bog, preplavljeni smo s Tvojo močjo.“ Takrat sem moral razmisliti – ali smo res še vedno preplavljeni z Božjo močjo? Radi se sicer preplavljamo – pozitivno ob čudovitem vremenskem pojavu, ganljivem doživetju narave, lepoti drugega človeka; negativno pa ob strahu, da bomo izgubili službo, če v našem podjetju poteka val odpuščanj, ob grozeči vojni na našem kontinentu.

Kdaj smo nazadnje bili preplavljeni z našimi verskimi občutki? Ali smo kdaj res doživeli, da nas preplavi dobrota Boga?

Ali verjamemo v nadnaravno?
Ali verjamemo v Boga, po čigar volji se je svet razvil evolucijsko?
Ali verjamemo v povezavo med Bogom in človekom, opisano v simbolnih in resničnih zgodbah Svetega pisma?
Ali verjamemo v utelešenje Boga v Jezusu Kristusu?
Ali verjamemo v Jezusova učenja o ljubezni do bližnjega?
Ali verjamemo v Jezusovo žrtev in vstajenje?
Ali verjamemo v Jezusovo obljubo za nas – obljubo življenja v polnosti na zemlji, obljubo kesanja in odpuščanja grehov, obljubo življenja v polnosti v onostranstvu po našim vstajenju?

Če verjamemo v to, potem ne moremo drugače, kot da začutimo občutek preplavljenosti.

Bodimo preplavljeni z brezpogojno Božjo ljubeznijo do vsakega izmed nas.
Bodimo preplavljeni z Jezusovimi čudeži in z njegovo obljubo za nas.
Bodimo preplavljeni z veličino Boga, z Božjo močjo in z Božjo obljubo, da nam bo podaril večno življenje. Večno življenje!

Torek, 24.2.2026

Danes se Cerkev spominja izvolitve Matija, že nekoliko starejšega pastirja, ki naj bi bil prisoten že ob Jezusovem rojstvu, za dvanajstega apostola. Izvolitev ni bila avtoritarno odločena s strani Petra. Skupina enajstih apostolov se je demokratično odločila za dva kandidata, odločitev pa je bila potrjena z žrebom.

Na to zgodbo pomislim, ko slišim izraz „notranjecerkvena demokracija“, predvsem v povezavi z imenovanjem škofov v naši rimskokatoliški Cerkvi. Pohvalimo se lahko s tako imenovano apostolsko sukcesijo, ki bi bila ohranjena tudi, če bi vsak nov škof bil v slovesni ceremoniji uveden v službo s strani že obstoječega škofa – tako kot je to zdaj.

Vendar pa ali je res nujno, da papež na podlagi predlogov nuncija odloča, kdo bo škof? „Na začetku ni bilo tako“ – te besede Jezusa poznamo. „Na začetku ni bilo tako“ lahko rečemo tudi mi, ko pomislimo, da pri izvolitvi Matija za apostola ni Petrus samovoljno odločal.

Notranjecerkevna demokracija danes zelo dobro deluje pri naših protestantskih sestrah in bratih v Gospodu. Menim, da apostolske sukcesije ne bi ogrozilo, če bi verujoči ljudje demokratično izvolili svojega pastirja, svojega škofa. Menim, da je Sveti Duh, ki ga je Jezus poslal vsem kristjanom, poslan ne le škofom, kardinalom in papežem, zato bi ljudstvo gotovo izbralo prave duhovnike za svojega škofa. Tak postopek bi po mojem mnenju omogočil, da se duh prenove in sinodalnosti lažje uveljavi v svetovni Cerkvi.

Sreda, 25.2.2026

Močno se poistovetim z molitvijo: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.« Zakaj nisem vreden Jezusa?

Radi rečemo: »Pridi, Gospod Jezus, Maranatha!« Res? Ali si res želim, da bi Jezus zdaj, z angelskimi zbori, prišel na zemljo, da bi se to zemeljsko življenje končalo in bi se začelo veličastno življenje v Božjem kraljestvu in v nebesih?

Aprila bo moj stari avto zamenjal nov – sicer manjši, a nov. Veselim se tega!
Maja bo morda moj nogometni klub napredoval iz druge lige v prvo in veselim se tega!
Junija se začne svetovno prvenstvo v nogometu in kot Nemec se veselim, da bo Nemčija postala svetovni prvak.
Konec julija naju bosta iz Amerike obiskala najina sinova – najprej Gregor, nato Robert. Tudi tega se veselim!

Torej: pridi, Gospod Jezus, Maranatha? Da, seveda – vendar prosim ne pred sredino avgusta 2026. Pridi, Gospod Jezus, s svojimi angelskimi zbori – vendar ne pred sredino avgusta 2026!

Zato nisem vreden Jezusa.

Ne, NI GREH veseliti se nogometnih uspehov, NI GREH veseliti se novega avtomobila in prav gotovo ni greh veseliti se obiska otrok. Moj problem je, da očitno dajem zemeljskim radostim prednost pred prihodom našega Odrešenika; da očitno nimam dovolj zaupanja in si očitno ne znam predstavljati, da bo nebeška sreča nepredstavljivo večja od naših zemeljskih radosti.

Veselite se, ko vas obiščejo otroci. Veselite se nove vrtne ute. Veselite se ozdravitve po bolezni. Toda še bolj se veselite Božjega kraljestva!

Četrtek, 26.2.2026

Današnje evangeljsko besedilo ponovno prinaša odlomek iz Govora na gori. Tokrat so to znamenite besede: »Kdor prosi, prejme; kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.«

Glede praktičnega pomena v življenju in v medčloveških odnosih ni dvoma, da je tako. In Jezus ni imel v mislih, da bi nam razkril takšne vsakdanje trivijalnosti. Seveda se v vsakdanjem življenju izplača vztrajnost, radovednost in vljudno prositi.

Toda Jezus je govoril o tem v odnosu človeka do Boga. Kakšna je naša izkušnja s tem? Dobimo od Boga, kar pri njem iščemo? Dobimo od Boga, za kar ga prosimo?

Moja osebna izkušnja je ambivalentna in obe naslednji ugotovitvi držita.

Prvič: ne, včasih, pogosto, ne dobimo od Boga tega, za kar prosimo.
In drugič: večinoma pa dobimo od Boga veliko več, kot prosimo – ker nas Bog ljubi veliko bolj, kot nas bo kadarkoli lahko ljubil kateri koli starš.

Ne dobimo želenega napredovanja, ne želene zmage na nogometu in žal še najmanj izginotja raka pri mami.

A vedno sem prejel moč, da sem dovolj zdrav za dva ali tri bogoslužja ali pridige na dan – in še več.
Vedno sem prejel rezultat vidne izgube teže kot nagrado za tek na tekaški stezi in odpoved sladkarijam – in še več.
Vedno sem prejel ljubezen svoje družine v izobilju, nezasluženo.
Vedno sem prejel navdih Svetega Duha za svoje pridige in duhovne misli.

Petek, 27.2.2026

Živimo v zelo močno politiziranem svetu. Mednarodno se zdi, da norme mednarodnega prava ne veljajo več, v notranji politiki Evrope pa prevladuje obramba pred desničarskim populizmom.

Kako škoda, da ne poznamo Jezusove pridige, ki bi nam povedala, katero stranko naj izberemo in katera družbena oblika je najboljša – za zdaj in za večno.

Jezus je živel kot človek v danem času, ki ga je zaznamovalo določeno civilizacijsko okolje, ki ga je Jezus upošteval: fevdalizem, patriarhat, neenakost med moškimi in ženskami, posedovanje sužnjev, reševanje konfliktov s pomočjo vojn. Jezus ni rekel: »Odpravite suženjstvo.« Jezus ni rekel: »Uvedite parlamentno demokracijo.«
Jezus je rekel: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« To naj bi bilo dovolj v vsaki družbeni oblikii. Bog ne želi, da bi ljudem za vse čase in v vseh krajih predpisal, katero obliko družbenega sobivanja naj izberejo. To je naša naloga – kot ljudje, kot državljani, kot kristjani – vedno ob upoštevanju trenutnih civilizacijskih okoliščin.

Kot kristjani imamo danes pravico kritizirati družbene oblike, ki temeljijo na zatiranju, in dolžnost, da si prizadevamo za premagovanje takšnih oblik družbe – po vsem svetu. Prav tako imamo dolžnost, da vztrajamo pri ohranjanju liberalne demokracije pri nas, saj smo iz zgodovine in z vidika sodobnih okoliščin spoznali, da ima ta družbena oblika sicer številne pomanjkljivosti, a je v smislu spoštovanja človekovega dostojanstva in varstva stvarstva boljša od drugih oblik.