Nedelja 17. 5. 2026

Paolo Coelho piše v knjigi Maktub takole: »Obstaja trenutek v dnevu, ko človek težko vidi jasno in razločno – ta trenutek nastopi, ko se zmrači. To je čas, ko se srečata svetloba in tema in ko ni ne popolnoma svetlo in ne popolnoma temno. Ko pade mrak, je ravnovesje planeta in človeka na preizkušnji. Bog premeša sence in luči, da bi preizkusil, ali je Zemlja dovolj pogumna, da se bo še naprej vrtela. Če Zemlje tema ne prestraši, noč mine in zjutraj spet posije sonce.«

V današnjem psalmu beremo “Gospod je moja luč in moja rešitev.”
Ko to izrečemo, ne govorimo le o besedah, ampak o odnosu. O nekom, ki vidi v temo našega srca in jo nežno razsvetljuje. In mi smo poklicani, da Gospodovo luč nosimo naprej. Ne z močjo, ampak z nežnostjo. Ne z besedami brez dejanj, ampak z ljubeznijo, ki je najbolj Božje, kar lahko damo svetu. Bog je ustanovil Cerkev – ne kot prostor popolnih, ampak kot skupnost poslušanja v ljubezni. Kjer se učimo slišati drug drugega, kakor On sliši nas. Kjer besede niso orožje, ampak se naj gradijo mostovi.

Ponedeljek 18. 5. 2026

Medtem ko je molil, je otrok prosil dobrega Boga za dve darili, ki si ju je želel: rožo in metulja. Naslednjega dne je v sobi našel kaktus in gosenico. Za hip je bil razočaran, nato pa se je potolažil, da je bil Bog najbrž zelo zaposlen, medtem ko ga je prosil ali mogoče raztresen zaradi mnogih drugih molitvic in je najbrž zamenjal darila.

Z veliko pozornostjo se je posvečal rastlini in gosenici. Minulo je veliko časa. Nekega dne, ko je vstopil v sobo, je otrok presenečen razprl oči: iz kaktusa je pognal čudovit cvet in gosenica se je spremenila v krasnega metulja.

Včasih se zdi, da Bog ne usliši naših prošenj. Darila, ki nam jih daje Bog, so pogosto tiha in preprosta, a globoka. Da jih prepoznamo, potrebujemo dve stvari: kanček potrpljenja in otroške oči – pogled, ki zna občudovati, se čuditi in videti lepoto v majhnih stvareh. Šele takrat spoznamo, da so največji darovi že ves čas ob nas.

Torek 19. 5. 2026

Na neki šoli tega sveta je med uro filozofije profesor brez besed vzel velik in prazen steklen kozarec in ga začel polniti z žogicami za golf. Nato je vprašal učence, ali je kozarec poln. Vsi so odgovorili z glasnim in jasnim da. Profesor je vzel vrečko glinenih kroglic in jo izpraznil v vazo. Isto vprašanje, isti odgovor. Nato je vzel škatlico drobnega peska in ga stresel v vazo. Na koncu je še vzel skodelico kave in jo zlil v posodo.

Profesor je rekel: “V zaporedju opravljenih dejanj je skrit življenjski nauk, za katerega upam, da vam bo nekoč koristil. Žogice za golf so najbolj pomembni elementi: Bog, družina, prijatelji. Glinene kroglice so druge zelo pomembne stvari: delo, dom, avto. Pesek predstavlja vse drobne stvari, ki se nam dogajajo iz dneva v dan. Za trenutek pomislite: Če bi stresel v stekleno posodo pesek, ne bi bilo prostora za žogice za golf in kroglice. Enako se zgodi z našim življenjem. Če ga napolnimo z drobnimi stvarmi, ne bo več prostora za bolj pomembne”.

Profesor je nadaljeval svoj »življenjski nauk« s praktičnimi in zelo konkretnimi primeri: vzeti si čas za duhovne stvari, zabavati se z domačimi, odkriti prave prijatelje, ukvarjati se z najljubšim športom,.spoštovati okolje. Zaključil je: »Vedno bo čas za drobne stvari, a ne pozabite: žogice za golf morajo vedno zavzeti prvo mesto. Vse drugo pride pozneje.«

Neki učenec, ki je bil še posebno pozoren, je dvignil roko in vprašal, kaj pomeni skodelica kave: »Čestitam. Postavil si mi zares zanimivo vprašanje. Skodelica kave je zato, da dokažem, da ni pomembno, kako je naše življenje polno mnogih obveznosti. Vedno je treba najti čas, da gremo na kavo s prijatelji.«

Ta zgodba nas opominja, da se življenje ne napolni samo od sebe, napolnimo ga mi.

Sreda 20. 5. 2026

Nekega dne v sinagogi duhovniki zaslišijo otroški glas: „A,B,C,Č,D,…“. Duhovniki so istočasno molili sveto molitev. Ampak otrok kar naprej ponavlja abecedo. Počasi so nehali moliti. Rabin stopi k dečku in ga vpraša, kaj dela. „Ker ne poznam svetih verzov,“ mu je odvrnil deček. „Upam, da bo Bog, če bom ponavljal abecedo, vzel črke k sebi in jih pridružil v prave besede.“ Rabin mu nato odgovori: »Najlepša hvala za to lekcijo. Želim si, da bi lahko Bogu izročil svoje dneve na Zemlji tako, kot mu ti izročaš te črke.«

Včasih mislimo, da moramo k Bogu priti popolni, z lepimi besedami in pravilnimi molitvami. A ta zgodba nas tiho opomni: iskrenost je večja od popolnosti. Otrok ni imel pravih besed, imel pa je čisto srce — in to je bilo dovolj.

Četrtek 21. 5. 2026

Veselje je občutek z mnogimi obrazi – od tihega nasmeha do glasnega vzklika radosti. V Svetem pismu vidimo, da veselje redko ostane zaprto v tišini ali zgolj v zasebnosti. Zares zaživi v skupnosti, raste, ko ga delimo, in se širi med ljudmi.

Apostol Pavel piše iz zapora: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponovno vam pravim: veselite se!«. Vabilo, zapisano pred več kot 2000 leti, ostaja živo še danes. Pavel tu ne govori o naivni, majhni veselosti. Govori o veselju, ki zdrži vse, ker ne izvira iz osamljenosti, ampak iz skupnosti – iz povezanosti s Kristusom in med ljudmi.

Veselje ni osamljen občutek, ampak hrepeni po tem, da ga delimo in išče drugega človeka. To je temeljna izkušnja človeškega srca – nekoč in danes.

Ko prejmemo lepo novico, jo želimo takoj deliti z nekom, ki nam je drag. Ko nas na koncertu prevzame glasba, instinktivno pogledamo, če so ljudje okoli nas tudi navdušeni. In ko se v kinu zasmejimo, je naš smeh še glasnejši, če se smejijo tudi drugi.

Od danes naprej poišči čim več priložnosti za vesel, sproščen smeh.

Petek 22. 5. 2026

Nima smisla iskati razlag o Bogu. Če boste spraševali, boste morali naleteti na lepe besede, toda navsezadnje so to le besede. Prav tako kot lahko preberete celotno enciklopedijo ljubezni, pa ne boste znali ljubiti.

Paolo Coelho pravi:

Nikomur ne bo uspelo dokazati, da Bog obstaja ali ne obstaja. Nekatere stvari v življenju je treba preprosto izkusiti, ne pojasnevati. Ljubezen je ena takih stvari. Bog – ki je ljubezen – prav tako. Vera je otroška izkušnja v tistem čarobnem smislu, o katerem nas je učil Jezus: „Otrokom pripada nebeško kraljestvo.“ Bog v vas ne bo vstopil skozi glavo, temveč skozi vrata, ki vodijo do vašega srca.

Povabim vas: manj razmišljati o Bogu – in ga začeti živeti.