Nedelja, 30.5.2021

NEDELJA SVETE TROJICE

Ob praznovanju letošnje svetotrojiške nedelje mi nehote poroma misel daleč nazaj v otroški čas. Na predvečer praznika svete Trojice je bilo, ko sem stari mami Angeli za sveto obljubil, da pojdem z njo in sosedo Micko k jutranjemu svetemu opravilu. Tisto noč nisem mogel dobro spati. Mislim, da je botrovala tej moji nespečnosti prav podoba Svete Trojice. Še nedolgo pred tem sem trmoglavo ugovarjal župniku, ki nam je ljubeče razlagal nauk o Sveti Trojici. Njegova razlaga je bila zaupljivo očetovska in nazorna. Nisem se pač mogel sprijazniti z njegovo trditvijo, da so v Bogu tri osebe. In da imajo vse tri eno in isto naravo. Seveda nisem bil edini. Kar nekaj fantov in deklet me je posnemalo in tulilo v isti rok. In prav Bog v treh osebah, troedini Bog je razsvetlil še vi isti noči mojo mlado pamet. Osvežil mi je namreč spomin na Cankarjevo delo, črtico Alež iz Razora, v kateri opiše domačo, romarsko cerkev Svete Trojice in ji tako postavi trajen spomenik. »Bela, kakor nevesta se sveti na holmu Sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima.« Dobrih deset let kasneje sem prehodil kot bogoslovec s svojimi sošolci to znamenito romarsko pot gor k Cankarjevi Sveti Trojici. Tokrat v meni ni bilo več zaznati nobenih dvomov o vlogi Svete Trojice v mojem duhovnem in siceršnjem življenju. Tudi to nedeljsko majsko jutro je bilo nekaj posebnega. Zdi se, da so poti v majniških dneh, ko vse zeleni in cveti še lepše. Nasploh mi je bilo hoditi s staro mamo Angelo in Micko v veliko zadovoljstvo. Čutil sem ob tem ogromno ljubezni in spoštovanja do njiju. Na nek način sem jima mnogokrat vračal to ljubezen in jo še vračam z molitvami, s katerimi sem z njima večno povezan.

Neki pesnik, pravi; »Srečna je samo tista duša, ki ljubi!« In če je Bog ljubezen, potem mora tudi Bog imeti nekoga na svoji večni in neskončni ravni. Toda, kje Bog najde sebi enakovrednega partnerja? Jezus, druga božja oseba, nam je razodel, da so v Bogu tri osebe, med katerimi je večna komunikacija razdajanja in prejemanja, z drugimi besedami ljubezni. Tako današnji praznik Svete Trojice izraža veliko skrivnost božjega življenja in je vzor nam ljudem, kakšni bi morali biti odnosi med nami-namreč odsev večne božje ljubezni med tremi božjimi osebami.

Ponedeljek, 31.5.2021

Z današnjim dnem se izteka Marijin mesec maj. Včeraj smo doživeli z našim škofom svojevrsten zaključek šmarnične pobožnosti. Ni lahko strniti milosti v besede, ki je v naša srca pritekala po Marijini priprošnji. Tako svojevrstna in neprecenljivo pomembna je ta duhovna hrana za naše ,večkrat od vsakovrstni skrbi presušene duše. Ko globoko iz notranjosti zadoni Marijina priljubljena pesem, » Le kliči nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj, da večno veseli Mariji bi peli, o Jezus to milost nam daj, o Jezus to milost nam daj, » nehote pozabimo na vse težave in tegobe. Tedaj postanejo naši obrazi vedrejši in dnevi polni zunanje in notranje lepote. Zadnji dan najlepšega meseca zaznamuje praznik Obiskanja Device Marije. Vsebina tega praznika je dogodek, o katerem piše sveti Luka v prvem poglavju svojega evangelija. Božji poslanec angel Gabriel je Mariji-v potrdilo, da Bogu ni nič nemogoče-povedal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec nje, ki so jo imeli za nerodovitno«(Lk 1,36). Ko je Marija to zvedela, je nemudoma pohitela na njen dom »v mestu na Judovem«: to je današnji Ain-Karem blizu Jeruzalema. Od Nazareta do tja oddaljen skoraj 150 kilometrov. Marija je pod svojim srcem že nosila Otroka-božjega Sina, ki je postal človek. Srečanje dveh mater, pravijo razlagalci Svetega pisma, je dejansko srečanje dveh otrok, saj sta materi v službi njunega poslanstva. Ko je Elizabeta blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela znana hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Premišljevanje skrivnosti Marijinega obiskanja je vključeno tudi v molitev rožnega venca. Hvala Mariji za zaupanje. Kaj bi brez njenega zaupanja mi ubogi »Evini« otroci. Cel mesec smo bili v njeni šoli. Danes pa se podajajmo skupaj z njo k teti Elizabeti. Polni hvaležnosti in notranjega veselja, da Bog tudi po nas more delati v sedanjem času velike reči. In prav na osnovi tega močnega zaupanja, ki ga imamo do Boga in Marije. Modri Sirah, pravi:«Človeku se zgodi, da greši, morda celo hudo greši, nikoli pa ne sme izgubiti zaupanja. Dokler živi, ima možnost, da se spreobrne, da neha žaliti Boga in bližnjega ter da oba prosi odpuščanja. Zato se še radi naprej zaupljivo obračajmo na Marijo. Na našo ljubljeno Mater. Saj, kar pomnimo, še nas ni pustila na cedilo in nas kajpak tudi nikoli ne bo, če ostanemo njeni otroci. Zato sploh ni čudno, da skorajda vse k Mariji hiti, ker pri njej tolažbo in zaupanje dobi.

Torek, 1.6.2021

Radiše se v teh dneh kopljejo v soncu. Cela koroška pokrajina se blešči v naravni lepoti. V junijskih dneh izgleda še posebej rajska. Po odpravljenih protikoronskih ukrepih lažje dihamo. Skupaj s štirimi mladimi farani se pripravljamo na praznik prvega svetega obhajila, ki bo to nedeljo. Občudujem njihovo iskrivost in prešernost. Z njihovih obrazov odseva posebna radost, ki že vnaprej ustvarja v nas praznično razpoloženje. Danes goduje sveti Justin, filozof in mučenec iz drugega stoletja. Tedaj so se začeli za krščanstvo odločati tudi že prvi izobraženci. Eden najodličnejših je bil filozof Justin. V srcu mladega filozofa se je prižgal plamen, ki mu ni dal miru. Pošteno iskanje resnice ter ponižna molitev, sta Justina kmalu privedla do vere. Grška filozofija mu je postala orodje za oznanjevanje evangelija. V Rimu je učil krščansko filozofijo. Njegovo poučevanje je pripomoglo krščanski miselnosti do javnega ugleda. Njegovo bivanje v Rimu se je končalo z mučeniško smrtjo. Na smrt ga je obsodil rimski prefekt Rustik, ki je bil stoiški filozof. Med sodnim procesom mu je Justin rekel: »Nihče ni verjel Sokratu toliko, da bi bil za njegov nauk pripravljen umreti. Zaradi Kristusa pa so prezirali smrt celo rokodelci in nevedneži.« Šele po trplenju in preizkušnjah prihajamo do potrebnih spoznanj. Justinovo življenje in učenje to potrjuje. V tistih najtežjih trenutkih so pravi balzam našim dušam in razumu. Božja luč je tista, ki nam sveti v čase teme in trplenja. Ni večje tolažbe, ne večjega zadoščenja od nje. Zato je pisatelj Ivan Cankar verno zapisal svoje spoznanje Boga v sonetu: »Luč je in Bog je, radost in življenje!« Praznovanje prvega svetega obhajila pri nas na Radišah in povsod tam, kjer ga boste obhajali, naj v vseh nas krepi prvoobhajansko vero v moči Sv. Duha. Takšna praznovanja so namreč pravi blagoslov, ki ga nikoli ni dovolj, kakor ljubezni ne.

Sreda, 2.6.2021

Mesec junij, s pravim slovenskim imenom rožnik, je posvečen Srcu Jezusovemu. Praznik Sv. rešnjega telesa in krvi, ki ga obhajamo danes, nas vabi k slavljenju Jezusa Kristusa, ki je med nami stalno navzoč po zakramentu evharistije. V tem zakramentu je naša duhovna moč in želja po neprestanem poglabljanju stika z Odrešenikom. »Ej, gospod župnik, neverjetno lepo bo za praznik svetega obhajila, ko bomo prvič prejeli Jezusa v svoja srca in tako še bolj utrdili stik z njim,« so izrazili veliko željo domala v en glas prvoobhajanski kandidati, na enem od zadnjih pripravljalnih srečanj na prvo sveto obhajilo. Nisem mogel verjeti tem otroškim besedam, porojenim iz čistega srca-Jezusovega srca. Iz Jezusovega srca namreč prejemamo neprecenljivo milost in številne dobrote za naše življenje. Božja beseda, ki jo poslušamo v teh dneh pri svetih mašah je vzeta iz Tobijeve knjige. Tobija je izraelski izgnanec v daljni Asiriji. Je zvest postavi in dela dobro. Je zelo načelen. Ob praznikih vabi k boljšemu kosilu rojake, da bi se skupno poveselili. Skrivaj pokopava mrliče, čeprav ve, da je oblast to prepovedala. Domači za takšno ravnanje nimajo razumevanja in mu niso naklonjeni. Tobija ostaja neomajen. Bogu je treba ostati vedno zvest. Na to, kar pravi Bog, se je treba bolj ozirati, kot na to, kar pravijo ljudje. Ja, samo pri Gospodu je vir življenja. Pri njem, ki razsvetljuje naše spoznanje. Bog, ki je rekel : »Iz teme naj zasveti luč, sveti tudi v naših srcih, da bi se svetilo spoznanje božjega veličastva na obrazu Jezusa Kristusa. Danes godujeta sv. Marcelin in Peter, mučenca iz Rima, ki sta dala življenje za Kristusa med preganjanjem cesarja Dioklecijana leta 303. Marcelin je bil duhovnik, Peter pa je prejel le nižji red eksorcistov. Vrgli so ju med zločince v temno, vlažno prenatrpano ječo, kjer sta več poganov pridobila za krščansko vero. Peter je izgnal iz ječarjeve hčerke hudobnega duha, nakar se je vsa ječarjeva družina dala krstiti duhovniku Marcelinu. Tudi njun krvnik Dorotej je ob občudovanju njune zvestobe do Kristusa, začel spoštovati vero in je pozneje prejel sveti krst. Bogu hvala za njun zgled, ki naj bo koristen tudi za naše duhovno življenje.

Četrtek, 3.6.2021

Praznika sv. Jezusovega in Marijinega srca, ki ju obhajamo v mesecu rožniku, nam kličeta v spomin predvsem dve stvari, ki sta nam danes gotovo zelo potrebni: 1. Prvenstvo ljubezni v nasprotju z duhom oholega, pretiranega razumarstva, sebičnosti in uživaštva; 2. Prvenstvo prisrčnega notranjega življenja v nasprotju z golim formalizmom, ki se rad prikrade na primer v obhajanje liturgije. Ne pustimo, da bi ta praznika šla mimo nas, ne da bi se nas notranje dotaknila. Naj mesec rožnik zbudi v nas hrepenenje po duhovni rasti in razcvetu naše notranjosti. Ne pozabimo. Vse nas povezuje Gospod s svojo ljubeznijo in blagoslavlja naše dneve. O komu in čem pa naj v teh čudovitih dneh razmišljam kot o Jezusovem in Marijinem srcu. Bodimo hvaležni za vsak sleherni dan, ki ga preživimo v povezanosti z Marijo in Jezusom. Tako kot so to živeli današnji godovnjaki, mučenci, Karel Lwanga in njegovi tovariši. Res v prelep zgled so nam dandanašnjim. Vselej kadar berem zgodbe o svetnikih, o njihovi močni veri ter o drugih spodbudnih doživetij iz vsakdanjega življenja, me prevevajo enkratni občutki sreče. Vesel sem božje navzočnosti v našem življenju. Le samo škoda, da se tega premalo zavedajo prebivalci Izraela, kjer je zibelka treh velikih verskih skupnosti: judovske, krščanske in muslimanske. Neverjetno. Še naprej se sovražijo in pobijajo med seboj. Zato je prav, da molimo za mir v sveti deželi. Naj pomaga k izboljšanju odnosov med sprtimi stranmi. Ko bi le Bog vedno zavzemal pri njih prvo in neodtujljivo mesto. Na to nas opozarja evangelist Marko v današnjem evangeliju. Verovati v Boga in ga ljubiti z vsem srcem, dušo, mišljenjem in vso močjo, pomeni, dati mu v vsem prvo mesto. A ta ljubezen gre dalje: v Boga je treba vedno, povsod in v vsem zaupati, pa naj se proti temu zaupanju zarotijo vse okoliščine in pred njim obstane vsako človeško modrovanje. Bog ne bi bil Bog, če ne bi bil samemu sebi zvest. Zato bodimo zvesti sebi in Bogu. Kakor resnične besede. Kar daš, to imaš. Delaj, kot da ne potrebuješ denarja. Ljubi, kot da nisi bil nikoli prizadet. Pleši, kot da te nihče ne gleda. Poj, kakor da nihče ne posluša. Živi, kakor, da so nebesa na zemlji. Oj, kako preprosto in lepo, zato tudi živimo tako in Bog bo blagoslavljal naše življenje.

Petek, 4.5.2021

Rajsko lepi so ti dnevi, ki nam jih v teh prvih junijskih dneh podarja Gospod. Sprašujem se, kaj je tako lepega, kar še ni bilo pri nas, česar se že ne bi dotaknilo naših src in videle oči tega božjega usmiljenja vrednega ljudstva? Oh, veliko je teh novosti, če drugega ne, praznovanj, na osebni in cerkveni ter siceršnji ravni. Že samo praznovanje Svetega rešnjega telesa in prvoobhajanska priprava, predstavlja svojevrstno duhovno dogajanje. Ne morem si kaj, da ob tem ne bi omenil častitljivega rojstnega dne, osemdesetletnice, gospoda Jožeta Kopeiniga, rektorja tinjskega doma Sodalitas. Tega čudovitega božjega človeka, duhovnika in misjonarja z veliko začetnico. Ko sem mu za njegov rojstni dan voščil, se mi je zahvalil kot že tolikokrat s preprosto besedo in dodal: »Ostani božji srček.« Besede, ki so očitno njegovo vodilo in ljudem, katerim jih namenja, v hvalevredno duhovno spodbudo. Tako kot je zapisal duhovnik in pisatelj F.K.Meško. »Čas mineva, dan za dnem naglo v nemo večnost gre, svet se stara, a ne staraj nikdar naše se srce; vedno mlado, vedno čilo v njem življenje naj kipi, v mislih krasnih, v delih blagih vedno nov naj sad rodi. Neverjetno, kako posrečeno zrcalijo Jožetovo osebnost in duha. Želimu mu, naj ga Gospod, kateremu se je predal z vso ljubeznijo, med nami še naprej ohranja krpansko zdravega in misjonarsko srčnega v vse večjo božjo slavo in v blagor ljudem. Že nekaj časa beremo božjo besedo iz Tobijeve knjige. Tobijeva knjiga je iz izraelske verske književnosti. Lepa je, zanimiva in poučna. Lepa je, ker opisuje družinsko življenje. Zanimiva, ker so v njej opisani nepričakovani preobrati. Poučna pa, ker kaže, kako se tudi takrat splača biti dober, pošten in Bogu zvest, kadar je to vse prej kot lahko. Branje podobnih knjig kot je Tobijeva nas osrečuje. Bog nas je ustvaril za srečo. Človek je srečen le, dokler živi Bog v njegovem srcu. Nesrečen je le, kolikor Bog umre v njem. Zato nas branje verskih knjig, še posebej Svetega pisma vodi do sreče, vodi do srečanja z Bogom. Lepa misel ogreje naše srce in nas pripelje do prisrčne povezanosti z Bogom, ki je vir našega življenja in sreče.