Nedelja, 18.5.2025

Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.
To je temeljna izpoved evangelija današnje nedelje. Te besede Jezus – po Janezovem evangeliju – izpove ob svojem slovesu, pri tako imenovani »zadnji večerji« s svojimi učenci. Je tako rekoč Jezusova oporoka, njegova zadnja volja. Pravzaprav ja ta nova Jezusova zapoved, zapoved ljubezni zveni zelo lepa, prijetna, čustvena in mi ogreje srce in dušo. Kaj je na svetu lahko lepšega, kot da se ljudje med seboj ljubimo, drug drugega spoštujemo, se imamo radi in v lepi skupnosti in slogi uživamo življenje? Toda v resnici ta zapoved ljubezni ni tako lahka in prijetna. Vsi vsakodnevno čutimo, da ljubezen ni le lepo čustvo, ki nas navdaja s srečo in veseljem, temveč, da je tudi velik izziv, da nam dela skrbi, preglavice in povzroča velike duševne bolečine. Ker smo socialna bitja, smo eksistencialno odvisni od naših soljudi in če so odnosi do njih moteni in obremenjeni, nam ne gre dobro, nam je življenje težko in v veliko breme. Če nam Jezus tako rekoč »naloži« to novo zapoved ljubezni, je to obenem obljuba kot tudi naloga: Jezusova obljuba, da nas njegova božja ljubezen spremlja in nam pomaga, naša naloga pa je, da se za to ljubezen iz dneva v dan na novo potrudimo in tako skušamo graditi boljši svet.

Ponedeljek, 19.5.2025

Če pogledamo na cerkveno leto, se zdaj nahajamo približno pri polovici velikonočnega časa, ki traja od velike noči 50 dni do binkošti. V tem velikonočnem času so dnevni odlomki evangelija pretežno vzeti iz evangelija po Janezu. V teh dneh zdaj pa beremo oziroma slišimo besede in sporočila Jezusa, ki so nam podana v tako imenovanem »poslovilnem govoru« Jezusa, ki ga drži učencem pri zadnji skupni večerji pred svojim trpljenjem. Ta govor, ki gre preko nekaj poglavij Janezovega evangelija je tako rekoč Jezusova oporoka, njegova »zadnja volja« kot tudi pravimo.
V današnjem odlomku iz tega govora pravi Jezus: Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, pa vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.
Jezus tu že napove, da bo Bog poslal učencem Svetega Duha, kar ja praznujemo ob binkoštih. Tega božjega Duha pa označi kot »tolažnika«. Ta prevod grškega »parakletos« pa je samo eden od možnih pomenov, lahko pomeni tudi še: pomočnik, zagovornik, posrednik ali celo prijatelj. Sveti Duh, ki ga Jezus obljubi je potemtakem nekdo, ki nam v našem življenju stoji ob strani – v nemščini prevedejo s pojmom »Beistand«. Je torej nekdo, ki je kakor Jezus naš spremljevalec v vseh položajih življenja, v sreči in nesreči, v veselju in žalosti, v zdravju in bolezni, pri delu in v prostem času. Kakor Jezus je Sveti Duh ta notranja, duševna moč, ki nam pomaga živeti, ki nam pomaga pri vsakodnevnih izzivih in nam pomaga pri občevanju z našimi soljudmi. Ta božji spremljevalec, Sveti Duh, naj nas spremlja skozi današnji dan!

Torek, 20.5.2025

Kot že v zadnjih dneh, je tudi današnji evangelijski odlomek vzet iz Jezusovega poslovilnega govora iz evangelija po Janezu. Tu Jezus med drugim pravi: Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; ne kakor daje svet, ga vam jaz dam.
Ob pogledu na današnji položaj sveta se mnogo govori o miru. Tudi prve besede, prvi pozdrav novega papeža je bil pozdrav miru vstalega Jezusa svojim učencem. Pa tudi pri raznih politikih, novinarjih, pri v družbi pomembnih ljudeh kot tudi v sorodstvu, sosedstvu in prijateljstvu je mir in želja po miru vsakodnevna tema. Ravno v časih kriz, konfliktov in vojn je želja, ja hrepenenje po miru, izredno močno in zaznamuje naše mišljenje in počutje. Jezus nam obljublja svoj mir. Kakšen je ta njegov mir? Je poseben, drugačen mir?
Če doživimo, da je mir na politični in družbeni ravni stvar pogajanj, pravdanja in kupčij, potem je Jezusov mir dejansko nekaj čisto drugačnega. Njegov mir izhaja iz človekove notranjosti, iz srca, iz duše, je mir, ki temelji na veri in zaupanju v Boga. Jezusov mir temelji na ljubezni, ki ne išče svoje prednosti, temveč išče pravičnost, slogo in medsebojno razumevanje in je za to pripravljena tudi marsikaj zdržati in pretrpeti. Mir se prične v lastnem srcu in potem more šele izžarevati navzven, k soljudem in v družbo. Ta notranji, Jezusov mir, vam želim za današnji dan in za vedno!

Sreda, 21.5.2025

Današnji odlomek iz evangelija po Janezu je spet vzet iz Jezusovega poslovilnega govora. Jezus svojim učencem in tako tudi nam skuša razložiti odnos med njim in nami s pomočjo slike vinske trte. Med drugim tam pravi: Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; kajti brez mene ne morete ničesar storiti.
Gre torej za to skrivnostno povezavo med Jezusom in njegovimi učenci – to smo danes mi, kristjani, verniki. Kakor potrebujejo mladike na vinski trti stalno povezavo s trto, da lahko živijo in obrodijo sadove – grozdje, tako moramo tudi kristjani vedno ostati v povezavi z Jezusom, če hočemo obroditi sadove – življenje v sreči in polnosti.
Toda kako nastane in lahko obstane ta povezava med verniki in Jezusom?
Najprej je to – kot pravimo teologi – »božja milost«. Se pravi, božja ljubezen do nas, ki nam omogoči, da na to odgovorimo z vero, z zaupanjem v božje spremstvo našega življenja. In iz te osnovne povezave z Bogom in Jezusom se lahko rodijo razna verska dela, ki nam pomagajo, da to povezavo vzdržimo živo in pristno. Samo nekaj primerov takih del: branje in premišljevanje Svetega pisma – božje besede; osebna molitev; obisk bogoslužij – svetih maš in zdaj v maju šmarnic; obisk osamljenih ali bolnih sorodnikov in znancev; darovanje za revne in potrebne ljudi tega sveta. Vsak in vsaka naj najde svojo pot, kako more poživiti in vzdržati živo povezavo z Jezusom in Bogom. Želim vam, da najdete vašo osebno pravo pot!

Četrtek, 22.5.2025

Danes bi se s svojimi mislimi rad ustavil pri berilu današnjega dneva. Vzeto je iz Apostolskih del in nam poroča, kako so se apostoli srečali v Jeruzalemu k skupnemu posvetu o tedaj temeljnem vprašanju verske prakse. Če danes v naši Cerkvi govorimo in premišljujemo o sinodalni poti in sinodalnem razvoju, potem se opiramo prav na to prvo sinodo mlade Cerkve pred 2000imi leti.
Problem, ki se je stavil tedanji – zelo mladi – Cerkvi je bil, ali morajo pogani, če želijo postati kristjani, prej postati judje, ker ja krščanstvo izvira iz judovstva. Tako so se v Jeruzalemu zbrali glavni protagonisti tedanje Cerkve – Simon Peter, Pavel, Barnaba, Jakob in še drugi – in so o tem vprašanju govorili in razglabljali. Navsezadnje so potem, ko je vsak poročal o svojih izkušnjah, prišli do skupnega sklepa, da naj se poganom ne naloži še dodatnih bremen razen nekaj kultnih predpisov, saj je Bog sam po Svetem Duhu že posredoval svoj pogled. Ključni stavek izgovori Peter, ko reče: Bog, ki pozna srca, je zanje pričeval, ko je njim dal Svetega Duha kakor nam; ni napravil razločka med nami in njimi, ko je z vero očistil njihova srca.
Za prvo Cerkev je postalo jasno, da je z vero v Jezusa Kristusa nastalo nekaj povsem novega, da stari in okameneli predpisi ne veljajo več in da imajo pred Bogom in Jezusom vsi ljudje isto dostojanstvo in svobodo božjih otrok. Želim si, da bi tudi danes pri kočljivih vprašanjih znotraj naše Cerkve – po zgledu prve Cerkve – našli skupne odgovore in sklepe, ki ustrezajo božji volji in človekovemu dostojanstvu.

Petek, 23.5.2025

To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje.
Podobno kot v evangeliju zadnje nedelje Jezus tudi na tem mestu svojega poslovilnega govora še enkrat govori in poudari zapoved medsebojne ljubezni. In to še ojači s svojim zgledom, kajti on bo in je tisti, ki da svoje življenje za svoje prijatelje, za učence, za nas, za ves svet. Kaže, da je Jezusova zapoved medsebojne ljubezni njegova glavna in centralna oporoka, saj jo tako zelo poudarja. Že v nedeljo sem povedal, da ta ljubezen o kateri Jezus govori, ni neko romantično čustvo, ki naj v nas obuja lepe občutke. Kot pravi v današnjem odlomku, je ta ljubezen lahko zelo, zelo zahtevna, saj lahko gre do smrti. Če pogledamo na ljudi, ki tako rekoč »dajejo« svoje življenje za druge, potem vidimo, da je ta ljubezen vse drugo kot romantično čustvo. Tu mislim na partnerje ali sorodnike, ki včasih leta dolgo skrbijo za bolnega ali ostarelega človeka. Mislim na starše s prizadetimi ali drugače težavnimi otroki. Mislim na požrtvovalno delo v socialnih in negovalnih poklicih… Vsi poznamo take ljudi, ki se iz ljubezni dejansko »žrtvujejo« za sočloveka.
Izredno spoštujem in sem hvaležen za te ljudi, saj s svojim življenjem izpričajo to Jezusovo zapoved. Gotovo so marsikateri tudi med vami, ki me zdaj poslušate. Iz vsega srca se vam zahvaljujem za to vašo močno ljubezen in vam želim mnogo notranje moči in blagoslova, obenem pa tudi, da gledate tudi nase in na svoje duševno in telesno zdravje!