Nedelja, 15.3.2026

Današnja nedelja je nedelja veselja ali kot jo po latinsko imenuje Cerkev: Laetare. Vijolična barva posta se danes zamenja z rožnato. To ni barva naivnosti, ampak barva zore – napoveduje, da se tema posta počasi umika luči velike noči in nas pripravlja na veselje praznovanja. Iz tega se učimo, da post ni namenjen odpovedi zaradi odpovedi same, ampak osvoboditvi srca, da bo zmožno večjega veselja.

Tako nas Božja beseda vabi k večji svobodi, saj v evangeliju beremo, kako je Jezus ozdravil slepega moža. Ob tem lahko razkrinkamo tudi lastno slepoto, ki nas bremeni in nam zapira pogled za lepo, za dobro in za veselje:

- Slepi iz evangelija je prvič videl barve, drevesa, sonce. Vse to pa jaz vidim vsak dan in mi je že postalo samoumevno. Ali še znam biti osupel nad lepoto sveta in se zahvaljevati?

- Danes lahko vidim vse, kar se dogaja na drugem koncu sveta prek zaslonov, pogosto pa spregledam človeka, ki sedi nasproti mene pri mizi. Kdaj sem nazadnje nekomu zares pogledal v oči brez naprave v roki?

- Farizeji v evangeliju so bili prepričani v svoj prav. Tako lahko tudi jaz prehitro sodim napake drugih, a ostajam slep za lastne pomanjkljivosti. Danes s pogumom prosim Jezusa, da mi pokaže pot in mi odpre oči za lastno resnico.

Ponedeljek, 16.3.2026

V berilu prerok Izaija piše o viziji novega sveta, kjer Bog sam briše naše solze. Njegova obljuba o "novem nebu in novi zemlji" nas spodbuja, da molimo za mir, ki ga v današnjem času še tako potrebujemo:

Gospod življenja, ustvaril si nas za bratstvo in sestrinstvo in ne za uničenje.

Prosimo te, naj se končajo vse vojne po svetu in naj utihne sovraštvo. Razsvetli voditelje narodov, da bodo namesto orožja izbrali pot dialoga.

Naj tvoj mir postane vir novega sveta med narodi.

Pomagaj nam, da se bomo odločali za spravo in da bo človeško življenje vedno v središču naših odločitev. Amen.

Torek, 17.3.2026

Božja beseda nam danes na različne načine govori o vodi življenja in ozdravljenja. Tako smo bili tudi mi pri krstu prav preko vode poklicani v življenje kot Božji otroci.

Zato vas danes želim spodbuditi k razmišljanju o svojem krstu: »Ali vem, kje in kdaj sem bil krščen, krščena? Kaj so mi o tem pripovedovali moji starši? Kdo so bili moji botri? Ali vem, kako je potekalo praznovanje?« Krščeni smo bili večinoma kot dojenčki. To nas uči, da je Božja ljubezen zastonj – Bog nas je vzljubil, še preden smo sploh znali reči "hvala".

Prav tako pa nas voda tudi danes spremlja na vsakem koraku. Brez vode ni življenja in vsak dan se umivamo z vodo. Lahko rečemo, da voda simbolično očiščuje tudi naš pogled. Naj bo to jutranje opravilo opomnik: "Gospod, umij moje srce zamer in strahu, da bom danes v ljudeh videl tvojo podobo."

Sreda, 18.3.2026

Ko se takole na sredino jutro odpravljamo vsak po svojih poteh – v službo, v šolo, na sestanek, v trgovino, … hitro lahko izgubimo notranji mir in samo razmišljamo, kaj vse nas še čaka danes. Takšno razmišljanje nam resda pomaga, da se pripravimo na dan, ki je pred nami, a hitro zapademo v stresni odziv na dogodke, kar pa škoduje našemu duhu in telesu.

Za sredino tedna, ko nas ritem dela in obveznosti pogosto že pošteno utruja, predlagam kratko vajo za zavesten postanek. To ni le psihološka vaja, ampak duhovna čuječnost – zavedanje, da je Bog prisoten prav v tem trenutku:

Ustavi se. Odloži vse, zapri oči ali poglej skozi okno.

Počasi vdihni in si reci: "Vdihujem življenje, ki mi ga daješ." Začuti, kako zrak napolni tvoja pljuča. To je dar, ki se dogaja prav zdaj, brez tvojega truda.

Nato pa počasi izdihni in si reci: "Izročam ti svoje skrbi." S tvojim izdihom naj odide napetost iz ramen, čeljusti in dlani.

Prosi za milost, da bi ta trenutek videl brez obsojanja. Brez tistega glasu v glavi, ki pravi: "Moral bi narediti več," ali "Nisem dovolj dober."

Sprejmi ta trenutek točno takšnega, kot je. Bog te ne gleda skozi tvoje rezultate, ampak skozi ljubezen.

Za zaključek pa nato zmoliš kratko molitev, ki jo lahko prilagodiš po svoje:

Gospod, ustavljam se. Moj dih je tvoj dar. V tem trenutku ne iščem rešitev, ampak tvojo prisotnost. Odpri mi oči, da te prepoznam v tišini in v miru, ki ga daješ mojemu srcu. Tukaj sem, ker si Ti z mano.

Četrtek, 19.3.2026

Danes je praznik svetega Jožefa, moža vere, ki ne govori z besedami, ampak z dejanji. Sveti Jožef nam pomaga videti, kako Bog deluje v tišini in vsakdanjem delu. Evangeliji niso zapisali niti ene Jožefove besede. Njegove roke, njegovo orodje in njegova skrb za družino so bile njegova molitev.

Jožefov zgled nas tako spodbuja, da najdemo Boga v svojem vsakdanjem delu. Lahko se vprašamo: »Ali moje roke danes ustvarjajo mir in varnost za druge?«

Jožef je bil oče, ki varuje in ljubi, in zato je zavetnik očetov in družin. Uči nas, da prava moč ni v prevladi, ampak v služenju in zaščiti vseh, ki so nam zaupani.

Prav tako pa nas sv. Jožef uči še nečesa pomembnega – da zmoremo zaupati tudi, ko ne razumemo, kaj se dogaja. On sam je zaupal Božjemu vodstvu. Ni poznal prihodnosti, a je trdno verjel Bogu, ki vidi vse.

Danes po priprošnji sv. Jožefa prosimo za srce, ki v vsakdanjem delu prepozna sveto poslanstvo in varuje tiste, ki so nam zaupani.

Petek, 20.3.2026

V krščanskem izročilu petek ostaja dan spomina na Kristusov križ, še posebej v postnem času.

Križ nas vabi, da gledamo onkraj zunanjosti. Ko so ljudje stali pod križem, so nekateri videli le poraženca. Le tisti, ki so gledali s srcem, kot stotnik ali Marija, so videli Božjega Sina.

Zato smo tudi mi na postni petek povabljeni, da v svojem življenju namesto "poraza", "težave" ali "križa", vidimo, da je prav to prostor, kjer nas Bog uči nove globine. Križ nam pomaga, da nehamo gledati površno.

V življenju se soočamo s trenutki poraza in preizkušenj, ki nam lahko začasno zakrijejo pogled. Prav križ pa je lahko točka, kjer se srečata naša nemoč in Božja moč. To srečanje nam pomaga sprejeti, da ne razumemo vsega takoj. To pomeni ostati pod križem svojih vprašanj, ne da bi takoj zahtevali poceni odgovora. V tej potrpežljivosti se nam odprejo oči za tisto, kar je zares bistveno.

Prav tako nam križ odpira oči za trpljenje sveta. Ko objamemo svoj križ, postanemo bolj občutljivi za "križe" tistih okoli nas.

Tako nas na današnji dan pogled na križ spodbuja k razmišljanju: »Ali mi moje lastne preizkušnje pomagajo, da bolje vidim stisko bližnjega, ali pa me zapirajo v slepoto samopomilovanja?«