Nedelja, 2.10.2022

Tako, kot je Pauline Marie Jaricot s svojim življenjem, molitvijo in deli pričevala za Kristusa, nas tudi današnji evangelij, ki ga bomo slišali pri sveti maši, spodbuja k rasti v osebni veri. Jezus je tako vzgajal svoje učence, da so rasli v veri, da so vedno bolj verovali in se Mu vedno bolj zaupali ter tako gradili na skali svoje življenje. Zato ga prosijo: »Pomnôži nam vero!« (Lk 17,6). To je prava in hkrati temeljna prošnja, s katero se učenci obračajo na Gospoda, saj ne prosijo za materialne darove, niti za privilegije, ampak prosijo za milost vere, ki usmerja ter razsvetljuje celotno življenje. Prosijo za milost, da bi spoznali Boga in bi lahko bili v intimnem odnosu z Njim ter prejeli od njega darove poguma, ljubezni in upanja. Vera, torej zaupati Kristusu, ga sprejeti, pustiti mu, da nas preoblikuje, hoditi za njim do konca, naredi mogoče tudi takšne stvari, ki človeško niso mogoče. V tem zaupanju se od vas poslavljam in vam voščim lepo nedeljo.

Ponedeljek, 3.10.2022

V današnji Božji besedi lahko preberemo priliko o usmiljenem Samarijanu. Ta prilika govori o človeku, ki so ga oropali in pretepli razbojniki. Po tem je šlo mimo več ljudi, ki se nanj niso ozrli in mu niso pomagali. Pomagal pa mu je neki Samarijan, ki mu je obvezal rane in odpeljal do gostišča. Da bi prav razumeli pomen Jezusove prilike, moramo vedeti, da so Samarijani že od nekdaj med Judi veljali za ljudi slabše vrste. Beseda Samarijan je imela za Jude tak prizvok, kot ga ima za nas danes beseda Cigan. Prilika je tudi za sodobni svet še kako aktualna, saj nas uči, da ne smemo ljudi obsojati po stereotipnih predstavah. En od bistvenih poudarkov prilike pa je tudi usmiljenje, zato se je med kristjani pozneje beseda samarijan uveljavila kot pojem usmiljenega človeka. K dobrim delom in pomoči nas kličejo tudi ljudje v stiski, ki živijo v hudem materialnem in duhovnem pomanjkanju. Velikokrat so ti živijo daleč, na drugem koncu sveta. Preko misijonarjev in dobrodelnih projektov pa jim lahko pomagamo tudi mi: z molitvijo, s finančnimi darovi in okolju prijaznem življenju. V osebni molitvi lahko prosimo takole: »Ob Jezusu bom pomagal ljudem v stiski, ne glede na to, kdo so. Gospod, hvala, ker me učiš ljubezni do človeka, ki jo potrebuje. Kažeš mi, da v njem srečujem tebe.« S to kratko molitvijo se od vas poslavljam in vam želim lep dan.

Torek, 4.10.2022

Na današnji dan se spominjamo svetega Frančiška Asiškega, enega izmed mojih najljubših svetnikov. Mnogi ga poznajo kot velikega zavetnika živali in starodavnega ekologa. Poleg tega pa me pri njem nagovarja še veliko drugih stvari: življenje v preprostosti, zaupanje v Boga in pogum, da se je upal slediti svojim sanjam. Kasneje, ko je že ustanovil frančiškanski red, se mu je pridružilo že več mladih mož, ki so želeli slediti evangeliju. Brate je pošiljal po dva in dva v bližnje in daljne kraje oznanjat Kristusov evangelij spreobrnjenja. Tako je na stotine Frančiškovih misijonarjev, ki so bili oblečeni v sive kute s kapuco in obuti v preproste sandale, hodilo po Italiji, drugje po Evropi in kmalu po vsem znanem svetu. Pridigali so o Božjem kraljestvu. Manjši bratje so Kristusovo blagovest oznanjali tudi v Sveti deželi in Maroku. Tako so leta 1220 prav tam prvi bratje umrli mučeniške smrti. Tudi Frančišek je šel leta 1219 v Sveto deželo, Sirijo in Egipt, kjer je šel popolnoma neoborožen v turški tabor pred sultana Malek–al–Kamila in ga povabil k premirju v boju med kristjani in muslimani. Ko je sultan videl njegovo navdušenje in pogum, mu je z veseljem prisluhnil in ga povabil, naj ostane pri njem. Izročilo pravi, da je Frančišek sultana pozdravil z besedami: “Gospodov mir naj bo s teboj,” podobnimi tradicionalnemu muslimanskemu pozdravu “Salam alejkum” ali “Mir s teboj”. To je sultana presenetilo in kmalu je bil ves navdušen nad Frančiškovo svetostjo. Ta dogodek še danes imenujemo srečanje miru med kristjani in muslimani.

Sreda, 5.10.2022

Danes smo povabljeni, da premišljujemo o molitvi, ki jo dobro poznamo. Jezus je učil svoje učence moliti z besedami: «Oče, posvečeno bodi tvoje ime; pridi tvoje kraljestvo; naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne; in odpusti nam naše grehe; saj tudi mi odpuščamo vsakemu, kateri nam je dolžan; in ne vpelji nas v skušnjavo!«. Očenaš je v resnici molitev Božjih otrok, molitev, v kateri se obračamo na »našega Očeta« skupaj z brati in sestrami. Kot nekoč, se nam tudi danes postavlja vprašanje: kako lahko živimo kot bratje in sestre? Povabljeni smo, da živimo po evangeliju in ne po kulturnih vrednotah, ki bi nam jih lahko vsilili misijonarji. Seveda je evangelij vzet iz kultur Kristusovih učencev, vendar moramo v luči evangelija znati kritizirati naš način življenja, naše družbene in bratske odnose, naš način misijonarstva. Tako poslanstvo ad gentes kot poslanstvo inter-gentes nas izzivata, da sprejmemo inkulturacijo in medkulturna srečanja. To pa v luči evangelija, da bi zakoreninili svoja dejanja in odločitve v Božjem usmiljenju in nežnosti. Pravičnost in mir, Božja ljubezen in odpuščanje, razodeto v Jezusu Kristusu, nas vse izzivata k spreobrnjenju. Evangelij, ki ga ponudimo drugim, je naslovljen tudi na nas. Skupaj in vsak na svoj način smo povabljeni, da postanemo resnično in vedno boljši bratje in sestre v Kristusu. Povabljeni smo, da zgradimo Cerkev bratstva in sestrinstva. Ne gre za to, da bi obtičali pri gospodarski in finančni razsežnosti problemov in pomoči, ampak da pokažemo na naloge, ki jih je potrebno opraviti, da bo družbeno tkivo ostalo živo. S človeškega in bratskega vidika smo povabljeni, da upoštevamo trpljenje tistih, ki se počutijo zapuščene in izključene, pa naj bodo to ostareli, mladi ali ženske. Kako lahko tiste, ki so odrinjeni od dela in drugih družbenih dejavnosti, vključimo v družbeno življenje?

Četrtek, 6.10.2022

Danes se nam v globaliziranem svetu postavlja vprašanje: »Ali je prav, da misijonarke in misijonarji gredo v tuje, poganske dežele oznanjat evangelij Jezusa Kristusa? Gre za vprašanje vere in ljubezni. Papež Frančišek nas v apostolski spodbudi Veselje evangelija spodbuja k evangelizaciji, kakor so to storili tudi mnogi papeži pred njim. Gre za izpolnitev Jezusovega misijonskega naročila: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15).Vprašanje je samo: »Kako in na kak način«? Odgovor je, da oznanjamo z ljubeznijo to, kar smo sami slišali in doživeli, iz svojega osebnega izkustva. Misijonarji, kot pravi papež Frančišek, ne gredo v svet na svojo pobudo, ampak je to poslanstvo Cerkve in je neločljivo povezano z njenim Gospodom. Noben misijonar ne oznanja evangelij »iz sebe«, temveč je poslan po Cerkvi, ki je prejela to poslanstvo od Kristusa. Na ta način so misijonarji v resnici glasniki Božjega kraljestva. Imamo svetle zglede misijonark in misijonarjev, ki so bili, in so tudi še danes ponižni delavci Kraljestva in oznanjevalci Kristusovega veselega oznanila. Praznovanje misijonskega meseca je tudi za vse nas spodbuda, da z novim žarom in obnovljenim obrazom naše Cerkve, na temelju bogate tradicije, pričujemo za Kristusa, najprej z življenjem po evangeliju, pa tudi z besedo, bodisi izgovorjeno ali pisano. Ravno zato je papež Frančišek želel, da ne obhajamo samo misijonske nedelje, ampak misijonski mesec, da bi se tako še bolj navzeli misijonskega Duha, da bi postali bolj pričevalni. To tudi pomeni, da smo blizu ljudem, jih znamo poslušati in jim prinesemo veselo oznanilo evangelija. V zaupanju, da Gospod ve, kaj je dobro za nas in kaj je dobro za vse te, ki hrepenijo po veselem oznanilu in so potrebni naše pomoči, se od vas poslavljam in vam želim lep dan.

Petek, 7.10.2022

Danes nas želim povabiti k razmišljanju o Božjih milostih, ki ji imamo v resnici v izobilju! Gospod je nežen in usmiljen, bdi nad vsakim svojim bitjem in se spominja svoje zaveze, vezi, ki jo ima s svojim stvarstvom, delom svojih rok. Vsi njegovi zakoni so izraz ljubezni, varnosti in odrešenja, ki ga je zagotovil vsem. S tem, ko se povezujemo s skrivnostjo Kristusove smrti in vstajenja, pobegnemo iz suženjstva, kot razlaga sveti Pavel Rimljanom (Rim 6,6): »On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov« (Kol 1,13-14). Morda nam Božje milosti niso vedno vidne in jih v svojem vsakdanjem življenju ne moremo zaznati: zaradi napornega vsakdanjika, zaradi bolezni ali drugih težav, osebne stiske ali stiske bližnjega … Kljub vsemu pa nam Gospod tudi v teh trenutkih naklanja milost, svojo pomoč in ljubezen. Morda ravno takrat še bolj. Da bi zmogli te milosti tudi videti in sprejeti, pa se lahko urimo v čuječnosti. In eden od načinov je tudi osebna molitev, namreč, v svojem srcu se lahko v stiski obračamo na Boga. Že Jezus v evangeliju pravi, da naj bomo v molitvi kot nadležni prošnjiki, ki pridemo k prijatelju po pomoč ob nepravi uri. Bog je boljši od najboljšega prijatelja in daje dobre darove svojim otrokom, če ga prosijo. Lahko se vprašamo: »Za kaj prosim? Zakaj nisem bolj vztrajen in mu več ne zaupam?« Gospod, hvala za potrpežljivo ljubezen, s katero sprejemaš in uslišiš vsako mojo molitev.