Nedelja, 08.02.2026

Radi si voščimo »lepo nedeljo«. Nedeljsko razpoloženje pomeni, da je dela prost dan, da smo v družbi dragih, da praznično obhajamo ta dan v tednu. Ker je nedelja takšna za nas, naj bo tudi dan Gospodov. Središče nedelje naj bi bilo evharistčno slavje, ki ga obhajamo kot ljudje, ki se zavedamo prejetih darov vere in smo hvaležni. Pravzaprav bi sleherni izmed nas moral reči: Brez maše ni nedelje! Nedelja bi tako postala praznik ljubeče vzajemnosti in radostna slutnja našega odrešenja. Zato: res lepo nedeljo!

Ponedeljek, 09.02.2026

Ozrimo se še enkrat na včerajšnji 8. februar, ki je praznik slovenske kulture, to je spomin na Franceta Prešerna, ki ga je Gospodar življenja in smrti 8. februarja 1849 rešil trpljenja, ali kot je sam zapisal: »zadnja ljub'ca bela smrt«. Z bogom spravljen je končal svoje nemirno življenje. Kranjski dekan Dagarin, mu je bil tolažnik v zadnjih urah.

Prešeren je veroval, da mora imeti vsak narod, ki želi biti omikan in svoboden, v svoji kulturni zavesti največje pridobitve celotnega človeštva, v katerem želi živeti kot posebna in enakovredna enota. V njegovem času se je dvigal človek kot posameznik, kot član naroda.

Zelo ga je pretresla nenadna smrt prijatelja Matije Čopa, ki mu ni bil le umetniški svetovalec, temveč tudi globok in obziren tolažnik. V prijateljev spomin je nastalo veliko umetniško delo Krst pri Savici. Bistvo Prešernovega življenjskega in umetniškega prepričanja je realen, pozitiven odnos do življenja, ne glede na trpljenje in žrtve, njegov globok duhovni smisel, ki ga v Krstu izpove tudi z verzi:

Kako nas ustvaril vse je Bog največji, / kak' greh prišel na svet je po Adámi,

kak se je božji sin zató učlovečil, da bi otél naróde in osrečil.

Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, / da ljubi vse ljudi, svoje otroke,

da zemlja, kjer vijó viharji jezni, / je skušnje kraj, da so naš dom visoke

nebesa, da trpljenje in bolezni / z veseljem vred so dar njegove roke,

da čudno k sebi vod' otroke ljube, / da ne želi nobenega pogube.

Kot navdih za lepši dan, poiščimo na knjižni polici Prešernove Poezije in v njih bomo našli toliko miselnega in čustvenega življenja, da bo z njim zadihalo slovenstvo za vse čase.

Torek, 10.02.2026

Po brskanju zgodovine Slovencev odkrijemo veliko pomembnih ljudi, ki so delovali ali še ustvarjajo na različnih področjih, lahko bi jih imenovali velikane Slovenstva. En sam človek, ki je ves predan neki ideji, stori mnogo več, kot množica neaktivnih.

O veličini človeka je papež Pij XII, po besedah sv. Frančiška, zapisal:

O Gospod, napravi me za orodje miru:

da bom ljubil – kjer me sovražijo, da bom odpuščal – kjer me žalijo,

da bom družil – kjer je prepir, da bom govoril resnico – kjer je zmota,

da bom prinašal vero – kjer muči dvom, da bom tvojo luč prižgal – kjer vlada tema, da bom ustvarjal veselje – kjer domuje skrb.

Gospod, naj gledam na to:

ne da me bodo razumeli – ampak, da bom jaz druge razumel,

ne da bom ljubljen – ampak, da bom ljubil,

ne da me bodo tolažili – ampak, da bom jaz druge tolažil.

Kajti: kdor daje – ta prejema, kdor sebe pozabi – sebe najde,

kdor odpušča – se mu bo odpustilo, kdor tu umrje – se zbudi v večnem življenju.

Ozrimo se okrog, bodimo čuječi, in srečali bomo mnogo ljudi, ki brez kričanja in šuma ustvarjajo velike reči!

Sreda, 11.02.2026

Pred mano leži knjiga Phila Bosmansa »Ne pozabi na veselje«. Upam, da vam njegovo ime ni tuje. Znan je po številnih knjigah, v katerih so shranjeni, kot slikovito pravijo, ‘vitamini za srce’. Te knjige po svetu širijo dobro voljo, ljubezen do sočloveka, in vedrino. »Prave življenjske radosti imajo globoke korenine: ljubeče srce.«
Rojen leta 1922 v Belgiji, leta 1948 postal duhovnik in umrl 17. januarja 2012. Navdahnjen z zgledom služiti ‘malemu človeku’, je Bosmans poln zanosa neutrudljivo delal med preprostimi ljudmi, ko je nenadoma hudo zbolel in skorajda dve leti preživel povsem negiben v postelji. Leta 1958 je začel po radijskih valovih v eter pošiljati svoje ‘vitamine za srce’ – to so bile petminutne misli z močnim nabojem vere in optimizma, ki so v letih po drugi svetovni vojni padle v plodno prst nepotešenega človeškega koprnenja po prijaznosti, toplini, vedrini …

Njegov »Ključ do paradiža« pravi:

Ljubezen je edini ključ, ki ustreza vratom paradiža. V vsakem nasmehu, v vsaki dobri besedi, v naklonjenosti, ki jo komu izkažeš, je delček paradiža. V vsakem srcu, ki za nesrečne postane odrešilni pristan, v vsakem domu s kruhom in vinom in s človeško toplino je delček paradiža. V vsaki oazi, kjer cveti ljubezen in so ljudje drug drugemu postali bratje in sestre, je delček paradiža. Bog je svojo ljubezen položil v tvoje roke kakor ključ do paradiža.

Ponesimo tudi mi danes ta ključ med ljudi.

Četrtek 12.02.2026

Živimo v vsakodnevnem hitenju in se ne znamo ustaviti ali morda, samo nočemo? Ugotavljamo, da smo duhovno in kulturno obubožani, spremenili smo lestvico vrednot. Je to posledica tega, da je današnji človek odklonil božje povabilo, češ: Bog naj počaka. Ali res?

Saj nas Bog večkrat obišče, vendar nas ni doma. Kje pa smo torej? Drugje. Sanjamo o sedanjosti, o preteklosti ali tudi o prihodnosti, le nečesa ne znamo več, privoščiti si počitka in tišine v miru svojega doma. Človek se je sam postavil za merilo vseh stvari.

A zavedajmo se, da človek ne živi samo od svojega imetja, temveč od lepote in harmonije, od resnsice in dobrote, od hrepenenja in izpolnitve.

Človek ne živi samo od svoje moči, temveč od tihote kake cerkve, od glasu violine, od blagega stiska roke.

Človek ne živi samo od svojega dela, temveč od šepeta vetrov, vonja vrtnic, razkošja barv, veličastva gora, šumenja morja, sijanja neba.

Človek ne živi samo od svojega denarja, temveč od del pesnikov, od modrosti mislecev, od tveganja izumiteljev, od iskanja in najdenja, od dajanja in sprejemanja, od ljubiti in biti ljubljen.

Lep dan vam želim in odprite vrata na stežaj, ko vas obišče Bog!

Petek, 13.02.2026

Petek je, 13. februar, mimo je debeli četrtek in pred nami je pustni konec tedna s pustnimi norčijami za otroke ter malo večje in starejše otroke. Prav je tako, moramo se znati tudi veseliti in od srca nasmejati, kot je zapisal Martin Gutl: Vse ob pravem času

Zgrabi in spusti ob pravem času! Sprejmi in odvrzi ob pravem času!

Govori in bodi tiho ob pravem času! Jokaj in smej se ob pravem času!

Trpi in brani se ob pravem času! Zakriči in ukloni se ob pravem času!

Odpri in zapri se ob pravem času! Moli in delaj ob pravem času!

Le nekaj kratkih dni nas loči od pepelnice, zato naj nas v postni čas pospremijo verzi iz Gregorčičeve pesmi V pepelnični noči:

In ti, ki z umom, cvétom let / zdaj bahaš se vesél,

Glej, prédno ti odpade cvet, / »Prah bódeš in pepél!«

Prišel še mnog, še mnog je tróp, / mar bo se kak otél?

Ne! Vsem podpisal sem pokóp: / »Prah boste in pepel!«

... in Gregorčič zaključi z verzi:

Odložil sem tedaj pepel, / v klečéče vprl okó,

Za blagoslov sem róke vspel / ter kliknil sem krepkó:

Le vstani, vbôrni národ moj, / do dánes v prah teptan,

Pepelni dan ni dan več tvoj, / Tvoj je — vstajenja dán!