Nedelja, 28.12.2025

Danes obhajamo praznik svete družine. V izbah je prej pogosto visela njena slika. Tam je bilo vse harmonično in odmaknjeno od resničnega življenja. Toda kako se je tej družini res godilo? Evangelist Matej pripoveduje, da je morala kmalu po rojstvu Jezusa pobegniti v Egipt. Vemo iz antičnih virov, da ljudje že tedaj do tujcev niso bili vedno prijazni. Ko je Jezus začel oznanjevati, pripoveduje evangelist Marko, so ga hoteli njegova mati in sorodniki prisiliti, da se vrne domov. Očitno jim je bilo njegovo delovanje sumljivo, če ne celo sitno. Šele po njegovem vstajenju so spoznali, da je bil nekaj posebnega in se pridružili njegovim učencem. V božičnem času, dragi poslušalci, drage poslušalke, obhajamo, da je Božji Sin postal človek. Bil je eden izmed nas v vseh odtenkih življenja. Doživel je srečo in veselje družinskih praznikov. Izkusil pa je tudi, da je sorodstvo lahko tesna vez. To in ono ste morda izkusili tudi in vi in tako postali to, kar ste.

Ponedeljek, 29.12.2025

Danes goduje Tomaž Becket. Živel je v 12. stoletju v Angliji. T. S. Eliot mu je posvetil znano dramo »Umor v katedrali«. V njej se zrcali razburkano življenje poznejšega svetnika. Začelo se je na angleškem kraljevem dvoru, kjer je bil kot lord kancler ključna oseba. S kraljem je bil prijateljsko povezan in celo vključen v vzgojo njegovih otrok. Potem pa je bil imenovan za nadškofa mesta Canterbury, to je cerkveno središče Anglije. Kralju je to najprej ugajalo, ker si je pričakoval, da bo politika odslej imela večji vpliv na Cerkev. Becket pa se je hitro izkazal kot dober pastir črede, ki mu je bila zaupana. Braniti je začel interese Cerkve, na kar se je prijateljstvo s kraljem začelo preobračati v nasprotstvo. Ko so vitezi nadškofa nekega dne hoteli prisiliti, da pride na zagovor pred kralja, se jim je zoperstavil. Zato so vdrli v katedralo in ob oltarju stoječega škofa umorili z ostrim mečem. Politika in vera živita vse do danes v določeni napetosti. Ni le Cerkev vplivala na družbo, tudi država se je nemalokrat želela vmešavati v cerkvene interese. To tudi danes ni drugače. Pred ozadjem evangelija je Cerkev poklicana, da ščiti življenje, se zavzame za tiste, ki so ob robu družbe in nimajo močnih zaveznikov. To so danes na primer migranti. V Ameriki in tudi pri nas smo žal spet priče, da stranke, ki so naseljene na desnem robu političnega spektra, poskušajo vero zlorabljati za svoje namene. Želijo si bojevito krščanstvo, prezirajo pa tiste, ki potrebujejo pomoč in za katere se je treba na osnovi zapovedi ljubezni do bližnjega boriti. Današnji svetnik nas uči, da mora biti Cerkev zvesta svojemu poslanstvu, se ne sme bati političnega pritiska, očitnih in skritih groženj.Iskati mora Jezusa, ki je prisoten v vseh, ki so potrebni naše pomoči.

Torek, 30.12.2025

Danes goduje David, drugi Izraelov kralj. Vladal je v desetem stoletju pred Kristusom. V svojem življenju je doživel vse viške in padce, ki si jih človek lahko predstavlja. Tako nam svetopisemski pisci na eni strani predočajo človeka, ki je od Boga izbran, na drugi strani pa ne zamolčijo, da je zlorabljal svojo oblast in hudo grešil. Toda zakaj se ga spominjamo ravno v božičnem času? V Drugi Samuelovi knjigi beremo, da je Bog Davidu obljubil, da bosta njegova hiša in njegovo kraljestvo obstala na veke. Dejansko je bilo tako, da so Davidovi potomci vladali v Jeruzalemu skoraj štiristo let, medtem ko v sosednji kraljevini desetih Izraelovih rodov ni uspelo uveljaviti podobne dinastije. Potem pa so Babilonci osvojili Jeruzalem, razdejali tempelj, odstavili kralja in odvedli najpomembnejši del prebivalstva v sužnost. V tem času so se spraševali: Mar Bog ni zvest svojim obljubam? Je Božja beseda res trden temelj, na katerem se splača graditi? Tedaj so odkrili v tej obljubi novo razsežnost. To je bila rojstna ura upanja, da bo nekoč prišel kralj iz Davidove rodbine, ki bo ljudstvu prinesel resnični mir in vse obsegajočo pravičnost. Ta besedila beremo predvsem v adventnem in božičnem času. Za nas kristjane je to namreč Jezus, ki ga imenujemo Kristus. To pomeni prevedeno Maziljenec, hebrejsko pa Mesija. David je torej lik, ki kaže na Kristusa. Predvsem v evangeliju po Mateju se Jezus zaradi tega imenuje Davidov sin. Tega naj bi se zavedali prav v tem času, ko naraščata antisemitizem in gonja proti Judom. Kristjani verujemo v Kristusa, ki je globoko zakoreninjen v judovstvu in ga brez slavnega judovskega kralja Davida ne bi bilo. To je trajni temelj naše identitete. Kristjan, ki je antisemit, torej sovraži samega sebe.

Sreda, 31.12.2025

V teh dneh radi gledamo v prihodnost. Sprašujemo se, kaj lahko pričakujemo. Nemalokrat je ta pogled v daljavo povezan z negotovostjo, včasih celo s strahom. Številni ljudje se na primer bojijo sprememb, ki jih bodo povzročile višje povprečne temperature. Kakško podobo bo imela naša pokrajina v nekaj desetletjih? Drugi slutijo, da živimo v nemirnih časih. Bodo skrajneži spet prevzeli oblast? Tretji se spet bojijo, da bodo prišli tujci v še večji meri k nam in se bo na ta način začela spreminjati naša družba. Vse te skrbi so do določene mere upravičene. Vprašanje je samo, ali jim dovolimo, da nas pritiskajo k tlom.

Znani psiholog Viktor Frankl, ki je pretrpel pekel koncentracijskega taborišča, je nekoč rekel, da tisti, ki ve, za kaj živi, prenese tudi vsak zakaj in čemu. Te besede izvirajo iz svetopisemske dediščine. Večina bibličnih besedil je namreč nastala v obdobjih krize in negotovosti. Pred tem ozadjem vabijo človeka, naj natančno preveri, na katerem temelju hoče zgraditi hišo svojega bivanja. Zaupanje, da zlo nima zadnje besede, da se za gosto meglo skriva luč, je omogočila številnim rodovom, da so obstali. Božjo poziv: Ne bojte se, jih je izzival, da so dali odgovor: Bog, vate zaupam. Kaj nam bo novo leto prineslo, danes še ne vemo. Bolj odločilno je, s kakšno držo stopamo v prihodnost. Kristjani smo za to pot dobro opremljeni. Ne pozabimo, da je bistvo naše vere zagotovilo, da smo od Boga sprejeti. Kdor mu zaupa, torej nikoli ni sam.

Četrtek, 01.01.2026

danes je osmi dan božičnega časa. Cerkev se spominja Božje Matere. V skoraj vseh svetiščih najdemo vsaj eno sliko ali kip Marije. Opozarja nas, da je Bog postal človek. Kakor mi vsi je imel mater, ki mu je, kakor pravimo, podarila življenje.

Kdor opazuje otroke, rad sklepa na starše. Naš značaj, poteze v obrazu in tudi to ali ono navado smo podedovali od njih. Kdor torej gleda na Jezusa, bo v njem odkril tudi Marijo.

V svoji hvalnici Božja mati slavi Boga, ki je povišal nizke. Jezus pa je blagroval uboge in jim obljubil Božje kraljestvo. Marija je premišljevala v svojem srcu, kaj se je dogajalo v povezavi z rojstvom njenega otroka. In tudi Jezus se je rad zatekal v samoto, da bi tam molil k svojemu Očetu. Kaj pomeni biti človek, se je Božji Sin torej naučil od človeka, predvsem od svoje matere Marije.

Biti človek, v pravem pomenu besede –

želim Vam, da bi Vam to v novem letu uspelo. Želim Vam mnogo dobrih zgledov, ob katerih lahko rastete. Naj bi Vam pogled na soljudi odprl nove možnosti, da bi postali čim bolj človeški.

Petek, 02.01. 2026

Nemški pesnik Hermann Hesse je napisal, da v vsakem začetku prebiva čar, ki nas varuje in nam pomaga živeti. Zato pravi, da mora biti srce vedno spet pripravljeno, da se poslovi od starega in se odpre novemu. Danes je drugi dan novega leta. Čar novoletne noči je minil. Začelo se je vsakdanje življenje. Leto je še pred nami, dobra voščila še v našem spominu. Toda s prvim delavnikom novega leta gledamo spet bolj trezno na naše življenje. Kako težko je ohraniti ogenj novega začetka. Kaj nam pri tem lahko pomaga? V krščanskem izročilu najdemo nekaj preprostih napotkov. Lahko živimo iz dneva v dan. V tem primeru imamo občutek, da smo kakor osli, ki ženejo mlinska kolesa. Lahko pa se tudi vsak večer, preden zaspimo, na kratko ustavimo in še enkrat premislimo, kaj smo ta dan lepega doživeli in dobrega prejeli – od jutra do večera. Lahko se še enkrat razveselimo nad dobrim kosilom, prijazno besedo, uspešnim delom itd. Na ta način bomo odkrili, da je vsak dan dragocen dar, da ob vsej temini doživljamo tudi trenutke svetlobe in upanja. Potem lahko pomislimo, kaj nas je ta dan oviralo, da bi bili boljši ljudje. Na tej osnovi lahko pogledamo na prihodnji dan. Odkrili pa bomo tudi, da določenih stvari ne moremo spremeniti od danes na jutri. Vse to lahko položimo v Božje roke. Krščansko izročilo pozna zelo lepo, kratko molitev: "Gospod, vate zaupam, v tvoje roke se vsega izročam." Kdor živi v tem zaupanju, bo lahko tudi v hudih trenutkih občutil tolažbo. Ne bo pozabil na to, kar mu daje živeti in bo pokončno hodil skozi tedne, mesece in leta.