Cvetna nedelja, 24.3.2024

Danes obhajamo cvetno nedeljo.

Mnogi bodo šli v cerkev z zelenim cvetjem, da bi podoživeli to, o čemer pripoveduje današnji evangelij. Jezus je sedel na oslička in bil od množice slovesno sprejet ob svojem prihodu v Jeruzalem.

Človek, ki si ga je Bog zamislil, ima kraljevo dostojanstvo. Na koncu Svetega pisma beremo, da bo v nebeškem Jeruzalemu živelo kraljevo ljudstvo. Vsi bodo vladali, nihče pa ne bo podložnik. Na to se danes spominjamo. Na poti smo, na poti, da pride naše kraljevo dostojanstvo na dan.

Na oslu sedeči Jezus je torej lik upanja. Kaže nam, da ljudje lahko prevzamejo odgovornost drug za drugega, ne da bi gospodovali. Jezusova oblast temelji na besedi, ne na orožju. Resnično je kralj, ker ne potrebuje služabnikov. Prišel je, da bi služil in dal svoje življenje za mnoge. V svetu, kjer tako močno doživljamo zlorabo oblasti in vidimo, kako mnogi pod njo trpijo, je Jezus prapodoba novega načina življenja. Vabi nas, da ga posnemamo, da postanemo to, kar smo – resnični kralji in kraljice.

Ponedeljek, 25.3.2024

MOJ BOG, MOJ BOG, ZAKAJ SI ME ZAPUSTIL?

V velikem tednu se Cerkev spominja Jezusovih zadnjih besed na križu. Po Marku, ki je prvi napisal evangelij, se glasijo: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« To je to edini stavek iz ust križanega Jezusa. Da bi poudaril njegov pomen, ga evangelist navaja najprej v aramejščini, ki je Jezusova materinščina, nato pa še v grškem prevodu. Križani moli v svoji zadnji uri z besedami človeka, ki je že mnoga stoletja poprej pretrpel podobno stisko. V svojih mukah si Jezus izposodi njegove besede. Očitno mu pešajo moči, da bi molil po svoje. To molitev je znal na pamet. Napisana je na njegovo srce, spremljala ga je že večkrat v temnih trenutkih. Sedaj mu pomaga, da v stiski ne obnemi.

Tudi v največji bedi torej nismo sami. Povezani smo z vsemi, ki so pretrpeli isto usodo. Njihova pot nam lahko pomaga stati in obstati – tudi v trpljenju, ki ga ne razumemo. Moliti, tako nas uči Križani, pomeni včasih tudi zdržati, da je Bog skrivnosten, da nam je blizu na svoj način, četudi tega ne vidimo, kaj šele razumemo. Na vrtu Getsemani je Jezus še prosil: „Aba, ljubljeni Oče, daj da gre ta kelih mimo mene,“ ali drugače rečeno: „Reši me smrti.“ Kakor vsak človek je tudi Jezus rad živel. Prav gotovo ni hrepenel po trpljenju in smrti. Nekaj ur pozneje je postalo jasno, da Bog na prvi pogled ni uslišal njegove prošnje. Zakaj Bog, ki je vendar tako usmiljen, dopušča, da se dogaja zlo? Prav sedaj se zatemni na Golgoti sonce in s tem tudi vera v Boga ljubezni in dobrote. V noči bližujoče se smrti nas Križani uči, kaj pomeni moliti – prenašati občutek Božje odsotnosti, zdržati, da kličemo »Zakaj?« in ne slišimo odgovora.

Torek, 26.3.2024

OČE, ODPUSTI JIM, SAJ NE VEDO, KAJ DELAJO

V velikem tednu se Cerkev spominja Jezusovih zadnjih besed na križu. Evangelist Luka pripoveduje, da je Kristus molil za svoje sovražnike. Z besedami: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« se je odpovedal maščevanju in obračunavanju krivde. Da je Bog človeku blizu in odpušča, je namreč srce Jezusovega veselega oznanila. Pomislimo na primer na priliko, v kateri oče objame svojega sina, ki je zapravil polovico premoženja. »Moj sin je bil mrtev in je oživel«, tako se raduje nad vrnitvijo izgubljenega sina. Tudi pripoved o Jezusovem trpljenju nam predoča hudo krivdo. Varuhi vere so brez spoznanja in postanejo sovražniki resnice. Rimski prokurator je strahopeten in odloči proti svoji vesti. Vojaki ravnajo kakor jim je ukazano, ne glede na to, da so sužnji krivice. Nad vsem tem stoji Jezusova beseda: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. – Včasih hočemo dobro in storimo hudo. Le malo je ljudi, ki so do dna svojega srca pokvarjeni. Velike duhovnike navdaja skrb, da bi ohranili staro izročilo. Pilat ve, kako krhek je mir v Palestini, da se zaradi vsake malenkosti lahko razvname upor. Vojaki ščitijo državo. Tako postanemo zaradi dobrega namena slepi za človeka, ki je pred nami. Na koncu ne vemo več, kaj delamo. Mislimo, da služimo višjim ciljem in nismo več v stanju, da v konkretni situaciji storimo to, kar je prav. Na koncu svojega življenja Jezus ne obračunava. Ne sprašuje: Zakaj si se skril za tem, kar imaš za resnico? Zakaj nisi odločil po svoji vesti? Zakaj nisi rekel: „Ne!“ Jezus sklene svoje življenje z besedo odpuščanja. Ne dovoli, da bi žeja po maščevanju zastrupila zadnjih trenutkov svojega življenja. Celo sedaj ostane glasnik Boga ljubezni in usmiljenja, ki ga je vse življenje oznanjal.

Sreda, 27.3.2024

RESNIČNO POVEM TI: DANES BOŠ Z MENOJ V RAJU

V velikem tednu se Cerkev spominja Jezusovih zadnjih besed na križu. Evangelist Luka pripoveduje, da se je razbojnik, ki je bil z Jezusom križan, v svoji smrtni spreobrnil. Prosil je Jezusa, naj se ga spomni v svojem kraljestvu, le-ta pa mu je obljubil: »Resnično povem ti: Danes boš z menoj v raju.“ Kako grenko mora biti spoznanje v zadnjih trenutkih svojega živeljenja, da je bilo vse zamanj. Zgodba o Jezusovem trpljenju nas sooča z dvema hudodelcema, ki ob Jezusu visita na križu. Prvi Jezusa preklinja. Očitno je izgubil vero v dobro in tudi v Boga. Celo najhujša kazen, križanje, v njem spravi na dan le še trdoto, ki se je polastila njegove duše. – Resnično tragična oseba. Potem evangelist usmeri našo pozornost na drugega hudodelca. Verjetno je bil prvemu precej podoben. Vendar si je očitno ohranil hrepenenje po dobrem, ali mu je bilo na koncu svojega življenja ponovno podarjeno. Tako se izpolni obljuba preroka Ezekiela: „Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v Vašo notranjost in storim, da boste ravnali po mojih zakonih.” Bila je zadnja ura, ki je dala življenju križanega hudodelca nov smisel. V trenutku, ko je bilo očitno že vse izgubljeno, je izrekel odločilno besedo. Kako boleč je moral biti ta njegov pogled na življenje. In vendar ostane upanje. V križanem Jezusu ob sebi je prepričan, da je spoznal sopotnika v prihodnji svet. Je morda slišal Jezusovo molitev za preganjalce? Ali mu je na koncu celo zakrknjenost svojega tovariša odprla oči? Amen: Danes boš z menoj v raju. – Vsem, ki se bojijo Boga-sodnika in peklenskih muk, velja ta obljuba še posebej. Ta vera razsvetljuje tudi najbolj temne trenutke.

Četrtek, 28.3.2024

OČE, V TVOJE ROKE IZROČAM SVOJEGA DUHA

V velikem tednu se Cerkev spominja Jezusovih zadnjih besed na križu. V evangeliju po Luku Jezus umira z molitvijo na ustnicah. Toda ne z rotečim vprašanjem »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«, ki nas gane v prvih dveh evangelijih do srca. V tem primeru pravi: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«

Tudi ta zdihljaj je vzet iz psalma. V njem molivec nadaljuje: »Rešil si me, GOSPOD, zvesti Bog.« Luka nam torej predoča nekaj naravnost neverjetnega. Umirajoči Kristus se v zadnjih trenutkih svojega življenja že zahvaljuje za svojo rešitev. Kje neki je ta rešitev, se ob vsem tem sprašujemo? Če bi tako umrl nekdo v visoki starosti, v miru s seboj in svetom, prav. Toda tukaj umira človek v najboljši dobi svojega življenja, hudo mučen, ponižan in zasmehovan. Izdal ga je eden izmed najbližjih, nastopale so lažnive priče, soočen je bil s sodnikom, ki ni storil, kar mu je zapovedovala vest, posmehovala se mu je drhal surovih vojakov – vse to se je dogajalo poslednji dan Jezusovega življenja. In vendar se Bogu s svojimi zadnjimi besedami zahvaljuje, da ga je rešil. Na veliki petek Lukovega evangelija se že svita velikonočno jutro. Vera premaguje smrt. Trdno zaupanje, da nas po zadnjem zdihljaju ne pričakuje temno brezno izničenja, temveč odprte roke usmiljenega Očeta, navdihuje Jezusa, ko pravi: »V tvoje roke izročam svojega duha«. Kdor Bogu zaupa, tudi v najtemnejših urah ne obupa. Samo če Bog obstaja, se dejansko splača, da živimo za resnico, iščemo dobro ter se zoperstavimo nasilju, tudi če za to plačamo s svojim življenjem. Nešteto ljudi je hodilo za Jezusom po tej poti, ker je bila njihova vera močnejša kot strah pred smrtjo. V vsej svoji slabosti je Križani podoba upanja. Vabi nas, da se pod njegovim križem učimo, kaj pomeni zaupati. Tako se odpirajo zadnji dan Jezusovega življenja vrata tistega tretjega dneva, ko nas bo Bog sprejel, ko bodo zacelele naše rane.

Petek, 29.3.2024

IZPOLNJENO JE

Danes je veliki petek, dan, ko se spominjamo Jezusove smrti na križu. Za evangelista Janeza je ta dogodek ura, zaradi katere je Božji Sin prišel v svet. V njej se razkrije bistvo njegovega zemeljskega bivanja: Prišel je od Očeta, sedaj pa spet odhaja k Njemu. Kot resnični dobri pastir je služil svoji čredi in za njo dal svoje življenje. Ta ljubezen naj nas obudi iz smrtnega spanja malomarnosti in nevere. »Izpolnjeno je«, pravi Križani na koncu svojega življenja. Beseda je postala meso – do zadnje posledice. Večna, nesmrtna Beseda je ubrala pot minljivega človeka. Božji Sin je postal docela človek. Ostal je eden od nas do konca, izpostavljen in osramočen na križu. Izpolnjeno je. Križani, v očeh ljudi ponižani, je postal za vse, ki verujejo, znamenje upanja. Njegove razprostrte roke oznanjajo, da ni prišel, da bi svet sodil, temveč da bi ga rešil. Izpolnjeno je. Božje veličastvo se je razodelo – ne z oblastjo in sijajem, temveč v nemoči na križ pribitega Sina. Iz njega govori ljubezen Očeta, ki bo premagala smrt. Izpolnjeno je. Kjer človek začne zaupati, čeprav še ne vidi luči odrešenja. Kjer se človek neha dvigati nad druge. Kjer nas obseva Božja dobrota in naša ljubezen premaguje zlo.