Nedelja, 25. 5. 2025

Italijanski svetnik Vincenc Palotti je zapisal: Preko našega jasnega in veselega obraza lahko pokažemo in dokažemo, da postajamo zaradi tega, ker smo kristjani, veseli ljudje.” Pristno krščansko veselje ne temelji na zunanjih okoliščinah, temveč na zavedanju, da nismo nikoli sami, niti takrat ne, ko nam je hudo. Tudi ko življenje prinese stisko, nas Jezus spominja z besedami: »Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší.”

Kolikokrat sem kot zdravnik v ambulanti doživel stisko ljudi, njihovo popolno zaupanje, potem pa zadovoljstvo, veselje in hvaležnost, ker se jim je povrnilo zdravje. Ne le zdravniki, podobno orodje v Božjih rokah je lahko v srečevanjih in odnosih s svojimi bližnjimi vsak od nas.

Jezus nam obljublja: »Prišla bova k Tebi in prebivala pri Tebi.« Bog, ki prebiva v človekovem srcu – to je vir resničnega veselja. Tega veselja ne ustvarimo mi, saj je sicer minljivo in pogojeno, temveč sta to mir in veselje, ki prihajata od Duha. Pristno veselje se porodi iz ljubezni – do bratov in sester, ter preko njih do Jezusa, do Očeta. Jezus nam obljublja največ – obljublja nam veselje svoje in Očetove bližine. A se moram ob tem vprašati, ali hočem njegovo bližino, odpuščanje grehov in posledično veselje sprejeti jaz, oziroma ali si ga pripravljena ali pripravljen sprejeti tudi Ti?”

Ponedeljek, 26. 5. 2025

„Rajši vzami vse za dobro, kakor da bi se prepiral s tistimi, ki niso Tvojega mnenja. Če je le mogoče, si vse razlagaj z dobre strani.« To je misel sv. Filipa Nerija, ki goduje danes. In tudi: »Veselo srce človeka krepi, in nam da vztrajnost v dobrem. Zato bi moral biti božji služabnik in kristjan vedno vesel!«

Kako pomembno je zame in zate in za nas vse, to, da ohranjamo to notranje veselje. To radost bivanja lahko pokažemo v skladu z našim položajem in poklicem. Zdravniki smo včasih tudi resni in zamišljeni, tako kot vsak od nas. A zadnjič mi je v ambulanti en pacient dejal, da je k meni prišel v ambulanto tudi zato, ker me je nekje srečal in sem se mu nasmehnil. Menda je začutil, da sem zadovoljen v tem, kar delam in kar sem in torej verjetno tudi v tem, kjer mu lahko pomagam.

Filip Neri je bil radosten človek, njegovo veselje je izviralo iz dejstva, da je Božji otrok, da mu ni treba Bogu nič več dokazovati, da ga je vreden. Kako preprosto in kako težko obenem je to zame in za nas, ki si hočemo Božjo bližino marsikdaj prislužiti, zanjo nekaj plačati in je tako postati vredni. Vse nam je že darovano. To, kar moramo storiti, je, da to hvaležno sprejmemo. Od tod izvira naše veselje.

Torek, 27. 5. 2025

Pogosto mislim na osebo, ki je v življenju prestala veliko težkega. Včasih tudi po lastni krivdi. Kakšen pravoveren kristjan bi to osebo lahko preprosto označil za grešnika ali grešnico. Kdo od nas pa ni grešnik pred Bogom? Vem tudi, da je ta oseba svoje napake obžalovala ter prej in še posebej kasneje v življenju storila zelo veliko dobrega. Tudi meni in tega ne bom nikdar pozabil. To je, dragi bratje in sestre, res dobra in vesela novica, ki pravi, kako je Bog zmožen tudi zlo spremeniti v nekaj dobrega. Rodriguez, eden prvih jezuitov, je to razložil z malo naivno, a lepo prispodobo: “Nekdo si je raztrgal lepo novo obleko. A spretnemu krojaču je uspelo na raztrgano mesto pritrditi kos blaga tako, da si oblačila brez te krpe sploh ne bi mogli predstavljati. Na ta način se tudi svetniki v nebesih ne sramujejo več svojih preteklih grehov”.

Zaradi greha in pokore je npr. tudi Avguštin postal velik svetnik. Res vesela novica evangelija je: vse storjene grehe, tudi najhujše, Bog odpusti, če se grešnik pokesa in mu je žal. Armenski pisatelj in menih Gregor iz Nareka je zapisal: „Solze, ki tečejo zaradi storjenih grehov, so kot živa voda, ki puščavo spremeni v nebeško kraljestvo in v nebeški vrt.”

Sreda 28. 5. 2025

Ko smo bili dijaki in študentje, so nas starši večkrat opogumljali, in nam omogočili, da se udeležimo novoletnih romanj miru, ki jih je v različnih evropskih mestih organizirala in jih še danes prireja Taizejska ekumenska skupnost. Gre za preprosto skupnost patrov iz osrednje Francije, ki molijo in k molitvi vabijo mlade iz vsega sveta. Neko poletje sem tako bival v francoskem Taizeju. Takrat je bil živ še njen ustanovitelj pater Roger Schutz, s katerim sem se srečal tudi v živo. Bil je izrazito blag človek, svetniška oseba. V enem od svojih besedil je zapisal: »Biti Jezusov učenec pomeni, znati živeti tukaj in sedaj. Nekako v smislu - Bog je že tukaj, nas še ni! Če bi bili sposobni biti v sedanjosti, bi ugotovili, kako neprenehoma za nečim stremino, a imamo to, kar je bistveno, vedno tik pred nami in tudi, da nam je Bog v vsakem trenutku bližje, kot smo si mi sami.

V tem smislu razumem današnji evangelij: “Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici”.

Ni tragedija, da še nismo pripravljeni in razumeti vsega. Kolikokrat v življenju ne vemo, kaj je prav, kam iti, kako ravnati! A nismo sami. Sveti Duh nas bo vodil – po Božji besedi, po glasu vesti, po modrih ljudeh, ki nam jih Bog pošilja. Bog nas ne pušča v temi – On sam hodi z nami.

Četrtek 29. 5. 2025

Vnebohod

Veliki pesnik Johann Wolfgang von Goethe je zapisal: “Ljudi ne moremo spoznati, če pridejo k nam. Mi moramo iti k njim, da lahko izkusimo, kako je z njimi in kako jim gre.”

Na to misel se spomnim večkrat, ko letos že 16. odhajamo na misijonsko zdravniško delo v Tanzanijo. Ko smo med ljudmi, kjer le-ti živijo in delajo, zaslutimo, kaj so njihova veselja, pa tudi njihove vsakdanje tegobe. Ob večerih se srečujemo z našimi tanzanijskimi gostitelji, lokalnimi zdravniki, ki nam pripovedujejo o svojem delu in življenju. Takrat se spomnim, v kako visoko razvitem svetu živimo, a vseeno dnevno pozabljam, kako dobro nam gre in kako težko gre mnogim po svetu glede dela ali celo osnovnega preživetja. A vendar so veseli in srečni.

Enako ravna Bog z nami. Ni čakal, da pridemo mi k Njemu, temveč je prišel med nas kot eden izmed nas. In prihaja vedno znova, če ga povabimo. Na dan njegovega odhoda, na dan Vnebohoda se zavemo še toliko bolj, kaj imamo, če se lahko vedno znova obrnemo na Boga kot na Očeta. Kako resnično zvenijo potem tudi danes Njegove besede, Njegova obljuba: “Vi ste priče teh reči!” To velja za nas tudi danes. Mi smo in smemo biti priče Božje navzočnosti na svetu. Če Bogu zaupamo, je v nas že ta mir. Če mu ne, ne bomo nikdar mirni.

Petek, 30. 5. 2025

Včasih, ko se borim s svojimi slabostmi, ko se nakopičijo problemi in čutim težo življenja, se vprašam, zakaj še ne živim kot odrešen kristjan, kaj mi še manjka? Kaj še moram storiti?

Spomnim se na besede velikega Mahatma Gandhija, ki je zapisal:

“Vi, kristjani, imate v rokah zapis, v katerem je dovolj dinamita, ki bi lahko razstrelil celotno civilizacijo, obrnil svet na glavo in prinesel mir v ta svet, ki ga razdvaja vojna. A vi z njim ravnate, kot da je le dobra literatura in nič več.“

Kako globoko se te besede zarežejo v naše srce, če jih vzamemo resno. Zdi se, da je vse v Jezusovi obljubi tolažnika in vodnika, kajti iz lastnih moči se ne moremo odrešiti.

Nekoč sem bil tudi sam v vlogi vodnika v gorah. Več kot deset let smo vsako leto vodili ženske po operacije raka dojke na Triglav, prav na vrh tega slovenskega očaka. Kakšno veselje, kakšna hvaležnost, ko so te zmagovalke nad boleznijo stale na vrhu gore in malo kasneje v kapelici Marije Snežne na Kredarici in se zahvaljevale za zdravje.

Ali ne ravna Bog z nami enako? Pošilja nam vodnika Sv. Duha na pot, da nas dnevno usmerja in vodi na poti odrešenja. Odprimo se mu z zaupanjem in hvaležnostjo!