Nedelja, 16.8.2026

Zakaj stojim v službi vere? Kaj me veseli in mi daje gotovost, da sem na pravem mestu? O tem bi rad ta teden premišljeval in vas vabim, da sami poskušate odgovoriti na ta vprašanja.

Kot otrokom nam rožni venec vsak večer ni bil vedno v veselje. Vrhu tega so odrasli, starša, babica in teta med molitvijo zakinkali. Kakšen smisel ima takšna molitev. Rabil sem nekaj časa, da sem razumel: Po težkem dnevnem opravilu odložiti breme, vse položiti v božje roke. To je boljše kot vsaka uspavalna tableta. Šele pozneje sem dojev, kaj je to pomenilo zame, otroka: Odrasli nimajo življenja v svoji roki. Vsak večer sklenejo roke in se obračajo najn, od katerega pride vse živo, se mu zahvalijo, položijo predenj bolest in žalost, prosijo za spremstvo za naprej.

To zaupanje sem vzel sabo na svojo pot in še vedno živim od njega – in upam, da ga morem tudi posredovati drugim.

Ponedeljek, 17.8.2026

Gledam ljudi, ki drvijo za trenutki veselja in sreče. Čas teče, treba je čim več doživeti. Kot Damoklejev meč visi nad človekom smrt, ki ga odreže od vseh možnosti uživanja. Tudi jaz rad uživam in menim, da je človek ustvarjen za radost. A vsi poznamo tudi drugo stran življenja, ki ni vedno vesela. Tu je važno, imeti v srcu dovolj zaupanja, da prebredemo solzno dolino in najdemo zopet svetlo pot. Vera mi odpre pot v bodočnost. Življenje ni omejeno s smrtjo. Življenje je več kot doba bivanja na zemlji. Prerok Ezekijel opiše življenje kot kolo, ki se le kratko dotakne zemlje, a se potem vrti naprej v neskončnost. Ja, naša doba je omejena. Če bi bil vedno v strahu pred koncem, ne bi mogel uživati, ne bi čutil v sebi srčni mir in bi bil vedno v skrbeh, da ne zamudim nekaj bistvenega.

Zaupanje je druga beseda za vero. Pred kratkim sem bil pri ženi v srednjih letih, ki se je hotela od mene posloviti in se pogovoriti o pogrebu. Vedela je, da ji rak ne da več kot par dni. Redko sem doživel, da je nekdo s takšno hvaležnostjo gledal nazaj na življenje in s takšim zaupanjem šel zadnje korake življenja. Brez vere to ni možno, brez zaupanja, da življenje ne pade v temno brezno, ampak v božje roke, tudi ne. Mislim, da je pogreb marsikateremu odprl oči za to, kaj je v življenju poglavitno.

Torek, 18.8.2026

Vsak, kdor me pozna, ve, da se kar precej časa na dan ukvarjam z rožami in vrtom – namest, da bi delal kaj pametnega. A vsak dan vsaj eno uro zalivati pa mi da tudi možnost, da premislim to ali ono, da se veselim nad vsakim cvetom, ki se na novo pokaže, da postanem bolj hvaležen, ker vidim, kakšna čuda se godijo. Vidim pa tudi stalni boj, celo pri rastlinah. Narava ni samo lepa, je tudi kruta, močnejši proti šibkejšnemu, prefrigani proti zaupljivemu. A če si pozoren, spoznaš, da ima vse svoj smisel, da si sam del narave in da vse, kar se dogaja v naravi, najdeš tudi v sebi. To pomeni zame, da če uničuješ naravo, zatreš tudi nekaj v sebi.

Zame je vera nujno povezana z vsem, kar me obdaja. V današnjem svetu vidim zelo negativen razvoj: Mnogi živijo, kot bi bili sami na svetu, kot bi sami ustvarjali vse, kar rabijo in se takorekoč odrežejo od narave. A tudi takih je še dovolj, ki kot jaz ljubijo rože, gojijo vrtove, ker pač noben paradižnik ni tako dober, kot ta, ki si ga sam gojil. In to velja za vse stvari iz vrta. Morda je to dober recept proti ošabnosti. Kdor vidi veličino božjega stvarstva, ki se mnogokrat razodeva ravno v majhnem, postane ponižen in hvalež in radosten.

Sreda, 19.8.2026

Najbrž je blizu 40 let od tega, da sem krstil malo Natalie. Začela je tako kričati, da ni bilo možno nadaljevati. Vzel sem jo materi iz naročja, da bi jo nesel malo po cerkvi. V hipu je nehala jokati. Ko sem jo hotel vrniti materi, se je začel zopet jok. Očividno se dojenčki pri meni počutijo dobro. Nemara pri vsakem drugem krstu pomirim otroka. Tako dodatno prispevam k lepemu obredu.

Vera nudi ob važnih trenutkih življenja rituale, ki poskušajo s posebnimi znamenji zajeta občutje ljudi, ki so prisotni. Ni nobena magija in so kljub temu magični. Če starši prinesejo otroka h krstu, se njihova sreča in ljubezen postavi v večji okvir: Božja ljubezen objame vse in prošnja svojcev, da bi otrok zdravo doraščal, najde naslov na najvišjem mestu. Razen naloge krstitelja mi pripada mnogkrat vloga pomiritelja.

Čeprav mnogi nimajo več dostopa do vere, vestno pripravijo praznovanja prvega obhajila in birme. So pač rituali, ki neposredno nagovorijo človeka. Zame je važno, da se vživim v ljudi, ki so pred mano, da čim manj berem iz obrednika in da najdem besede, ki gredo k srcu in zaupam, da ritual sam že deluje – in da ne začnem računati, koliko jih bo naslednjo nedeljo pri maši. Moja naloga je, da ljudem pomagam, da začutijo v sebi nekaj večjega, kar se z njimi dogaja in upam, da jim bo v pomoč in radost v življenju.

Četrtek, 20.8.2026

Ko to pišem, prihajam ravno od žegnanje v Šentjanžu, najmanjše podružnice Šentjakobske fara. Zbralo se je kakih 500 do 600 ljudi. Čeprav jih je bilo toliko, si imel vtis, da je to družinska fešta. Dobro pripravljeno od našega Joškota, so se ljudje ob avsenikovih zvokih dobro zabavali. Takšna srečanja so važna, ker ljudi povezujejo – in sveta maša je tu bistveni del, ki markira središče skupnosti. Sicer je bila južina imenitna, a kljub temu je v središču srečanje. Biti v radosti povezan z drugimi pomaga, da človek tudi v težkih urah najde ljudi, ki so mu v pomoč.

Čim močnejša je vez, tem bolj varnega se počuti posameznik. To je nekakšna sveta izmenjava: mi dajemo in sprejemamo. To je naše pravo bogastvo. In takšna fešta to utrjuje.

Zanimiv stavek sem slišal od bulgarskega pisatelja Ilja Trajanova: Samo to, kar daješ od sebe, je za zmeraj tvoje! Dolgo sem premišljeval o tem in res je – vse kar imam, mi bo prej ali slej vzeto. Radost, ki jo občutim, če nekoga razveselim, ostane v srcu. In spomnim se Jezusovih besed: Zakaj si nabirate zaklade, ki jih molj in rja uničijo? Seveda se vprašam, če grem skozi farovž in vidim, kar se je nabralo v dolgi dobi mojega bivanja tukaj; kakšen pomen ima zame in kaj je tisto, kar res ostane. Vem, da moram vse oddati oz. mi bo vzeto. A vedno bolj čutim, da res samo to, kar sem dal od sebe, za vedno ostane moje.

Petek, 21.8.2026

Vera že od nekdaj nudi zgodbe, ki osvetlijo življenje. Če pogledamo cerkveno leto, je polno zgodb, ki nagovorijo tudi ljudi, ki jim Cerkev in vera niso več blizu. Včasih se zdi, da gospodarstvo živi samo od teh zgodb življenja – božic, velika noč, Valentinovo itd. A nekje v srcu se očividno le še nakaj zgane.

Eno teh starih zgob bi na kratko podal – legendo sv. Krištofa:

Bil je orjak, daleč najmočnejši mož. Zato je hotel služiti najmogočnejšemu kralju. A ko je neki pevec pred kraljem pel, je Krištof opazil, da se je kralj vedno pokrižal, če je padla beseda hudič. Rekel je, ti nisi najmogočnejši, ker te je strah. Zato je sklenil, da bo služil hudiču. In zares ga je našel v tolpi vojakov, ki so ropali in morili. A ko se se bližali križu na polju, se mu je hudič v velikem krogu izognil. Krištof je rekel: Ti nisi najmogočnejši, ker imaš strah. Hudič mu je priznal, da se tega na razpelu boji, ker je mogočnejši. Tako je sklenil, da bo njemu služil. Dolgo ga je iskal. Neki puščavnik mu je po dolgi molitvi rekel, da Kristus od njega zahteva, da gre k reki in pomaga ljudem na drugo stran. Odrezal si je majhno drevo, si postavil kočo in leto za letom pomagal ljudem čez deročo reko. Nekega večera šibek glas kliče njegovo ime. A on ne vidi nikogar. Še dvakrat ga kliče. In končno se pripogne do tal in vidi majhnega otroka, ki želi, da bi ga nesel čez reko. Tebe pa lahko, je menil. Vzel ga je na ramo, v drugo roko palico in začel bresti v reko. A dalje je prišel, težji je postal otrok. Z zadnjimi močmi ga je postavil na breg in dejal: mislil sem, da nosim ves svet. Otrok odvrne: saj si nosil vladarja sveta.

V znamenje zasadi palico ob kočo in jutri bo nosila cvetje in sadove.

Prej so na domala vsaki zunanji steni cerkve narisali sv. Krištofa – ta, ki nosi Kristusa, da bi bil ljudem v opomin, da je samo služba sočloveku Bogu prijetno življenje.