Nedelja, 18.01.2026

V Stari zavezi je besedilo preroka Izaija, na katerega je verjetno mislil evangelist Janez, ko je govoril o Božjem Jagnjetu; to je besedilo o Božjem služabniku. To je tista oseba, ki bo nekoč prišla in prevzela vse grehe človeštva. Jezus ne bo dosegel zmage z orožjem, ampak z žrtvovanjem svojega življenja na križu. Jezus je bil križan v času, ko so v jeruzalemskem templju zakoljevali jagnjeta za judovsko veliko noč. Ljudje imajo poseben odnos do živali. Ljudje izbirajo živali, da bi opisali ljudi. Mnoge dežele imajo živali v grbu. Zato ni presenetljivo, da tudi Janez Krstnik Jezusovo življenje in poslanstvo razlaga s podobo živali: „Glejte, Jagnje Božje“. V vsaki evharistični slovesnosti se poje ali moli „Agnus Dei“ - Jagnje Božje se prosi za usmiljenje. Kako se počutimo, ko slišimo „Agnus Dei“ - Glejte Jagnje Božje? Ali je mogoče bolje opisati, kdo je bil Jezus? Ali je Wolfgang Amadeus Mozart zato v svoji kronacijski maši skladbo „Agnus Dei“ napisal z neprimerljivo globoko nežnostjo? Jezus kot Jagnje Božje, to je bistvo krščanske vere.

Wer begegnet uns in der Wüste am Jordan? Es ist Johannes, der Wüstenmensch, ein Mensch völlig aus der Zeit gefallen, der in der Wüste Judäa eine ärgerliche Predigt hält. Erfolg und Anerkennung sind ihm nicht wichtig, dennoch laufen alle Menschen zu ihm. Er ist aber auch der Mensch, der mit dem überlangen Zeigefinger seiner rechten Hand auf Jesus, das Lamm Gottes, weist, wie er auf dem Isenheimer Altar von Matthias Grünewald in Colmar dargestellt wird. Johannes gibt bekannt, wer Jesus ist. Jesus ist der von Gott auserwählte Geistträger, er verkörpert die göttliche Sphäre in der irdischen Welt. Als Mensch ist er zugleich die Inkarnation des Göttlichen, das vor aller Zeit war und aus dem alles, was lebt, entsprungen ist. Jesus ist aber auch ein sterblicher Mensch, der die göttliche Liebe verkörpert. Das zeigt sich, wenn er sich den Leidenden zuwendet und wenn er für die Freiheit der Unterdrückten kämpft. Johannes sagt uns: Jesus trägt als Lamm Gottes die Sünde der Welt, er ist der Befreier, er ist der verheißene Messias, er tauft mit dem Heiligen Geist.

Ponedeljek, 19.01.2026

Ena najpomembnejših žensk na Koroškem – Liharda - se je rodila na Bavarskem med letoma 910 in 915 in je prišla iz ugledne stare bavarske rodbine Ariboncev. Poročena je bila s koroškim mejnim grofom Albuinom. Z njim je živela na gradu Prosnica na strmem hribu Škrbina ob Dravi, nasproti Mohlič. Cesar je Hildegardi in Albuinu izročil darovno listino, ki je vključevala pet slovanskih hub. Vsako leto je verna in socialno čuteča Liharda obdarila reveže. Liharda je pod cerkvijo sv. Lovrenca v Kamnu zgradila hospic oz. zavetišče ter v njem oskrbovala reveže, uboge, bolne in berače ter določila, da mora župnik letne dohodke 13 kmečkih hub oz. podložnih kmetij uporabiti za reveže, ki so prišli na dan sv. Agate, 5. februarja, na pojedino v Kamen. Umrla je 5. februarja, najbrž leta 985. Njeno truplo so prinesli v grajsko kapelo, današnjo župnijsko cerkev sv. Lovrenca.

Do leta 1605 so smrtni ostanki počivali v cerkvi. V tem letu so na zahtevo nadvojvode Ferdinanda, poznejšega cesarja Ferdinanda II., in njegove matere Marije Bavarske slovesno odprli Lihardin grob. Odprtje grobnice je bilo opravljeno s soglasjem oglejskega patriarha Francesca Barbara. Komisijo, ki jo je pooblastil, je stala pod vodstvom tržaškega škofa Ursinija Bertza in krškega pomožnega škofa Karla von Grimminga. Ta je leta 1605 poročal, da so se podali h grobu sv. Liharde, ki je bilo pod Marijinem oltarju, kjer so našli zlomljen nagrobnik iz belega marmorja, obdan z lesenimi in železnimi palicami. Nato so obrisali kamen in našli grob, napolnjen z zemljo. Grob je bil obokan, pod katerim se je našla votlina, ki je bila brez zemlje. Prav kmalu so našli lobanjo, potem kosti rok, medenice in stegna, kosti nog, hrbtna vretenca in čeljust z zobmi. Morebiti je bila ženska pokopana v sedeči obliki. Ni bilo vonja razpadanja. Razen teh najdb ni bilo mogoče najti ničesar. Hildegardina glava, rokavica in največji del relikvij je ostal na Kamnu. Ostale smrtne ostanke so prinesli v samostan klaris v Gradec

Torek 20.01.2026

Kot svetnico so Lihardo častili že v srednjem veku in ob obletnicah njene smrti so prirejali pojedine za reveže. Liharda pa ni bila nikoli razglašena za svetnico. Pred svojo smrtjo je grofica Liharda odredila, da se vsako leto na njen smrtni dan, pripravi velika gostija za uboge. Obstajajo stare listine iz 13. stoletja, v katerih so vpisani izdatki za kruh, žito in meso ter določila, kdo se sme udeležiti pogostitve. Tako so obhajali spomin na blaženo Lihardo s 30.000 štručki do leta 1805, a postopoma že z manjšimi izdatki za žito. Od leta 1599 – ko so samostan v Dobrli vasi prevzeli jezuiti in dobili pokroviteljstvo nad župnijsko cerkvijo – so štručke blagoslavjali in jim pripisovali čudežno moč. Pojedino za reveže v Kamnu in čaščenje Liharde je prepovedal razsvetljenski cesar Jožef II. in dal odstraniti z oltarja Lihardin kip. Farani, predvsem ženske iz Kamna, pa so se upirale, prisilile so župnika, da je spet postavil Lihardin kip. Od začetka 19. stoletja so iz prihodkov iz Lihardine socialne ustanove črpali vse leto. Po zemljiški odvezi, ki je stopila v veljavo leta 1848 je bil obstoj Lihardine ustanove ogrožen, zato se je ohranilo v obliki obrestovalnih obveznic. V letu 1849 so začeli štručke iz ržene moke metati s hodnika nekdanjega gospodarskega poslopja. Od tedaj prihajajo ljudje vsako leto v Kamen, da bi z rokami ujeli kak hlebček. Od leta 1923, ko je inflacija v Avstriji po prvi svetovni vojni uničila Lihardino ustanovo, ohranja to šego župnija z darovi faranov in farank.

Sreda, 21.01.2026

V srednjem veku je obstajal obširen red, kako je moral biti večer z ubogimi kot spominjanje na dobrotnico. V 15. stoletju je bila slovesnost v čast Liharde neke vrste veselica za farane v Kamnu in tudi za vse obiskovalke in obiskovalce slovesnosti. Ubogi so namestovali verne duše v vicah; prva božja služba na dan spomina ustanoviteljice Liharde je bila za pokojne v kripti. Mnogo ljudi, predvsem ubogi, so prišli na ta dan v Kamen. Pri „beraškem križu“ oz. Bettlerkreuz na Tinjskem polju so se reveži zgodaj zjutraj zbrali severno od Drave in nato s splavom prebrodili Dravo. Zaradi spoštovanja reda in izključitev nasilja je v času praznovanja v Kamnu veljal kraljevski mir, vsako zlo dejanje je bilo ogroženo z večjimi kazni. Za pogostitev beračev so morali poskrbeti kmetje 13 podložnih kmetij, ki jim jih je Liharda izročila.

Na predvečer Lihardine nedelje sedaj prinesejo domačini štručke v cerkev sv. Lovrenca, kjer jih ob začetku sv. maše blagoslovi župnik. Po nedeljski sv. maši od srede 19. stoletja mečejo na čakajočo množico majhne štručke z balkona nekdanje pristave. Takrat pa je zakon o zemljiški odvezi Hildegardini ustanovi vzel vsa potrebna finančna sredstva za ljudski običaj. Metanje štručk so do leta 1916 financirali iz kapitala Lihardine ustanove. Po prvi svetovni vojni je inflacija leta 1923 v Avstriji sredstvo Lihardine fundacije popolnoma uničila. Od takrat pečejo nekateri farani prostovoljno približno 400 kg štručk in jih dajo na razpolago cerkvi. Blagoslovljene kruhke ali štručke vzamejo obiskovalke in obiskovalci Kamna domov in jih hranijo v omarah. Namenjeni so zaščiti pred boleznijo, udarom strele in nesreče. Paziti je treba, da ne splesnijo. Plesen pomeni smrt v družini ali sorodstvu.

Četrtek, 22.02.2026

V zgodnjem srednjem veku so veliko govorili o socialno angažirani ženski. Tako so nastale zgodbe oz. legende. Najstarejši zapis legende o Lihardi sega v čas, ko je na Kamnu župnikoval Jakob Raunig. V tem zapisu je omenil dve imeni, namreč Agato in Lihardo. Ko Albuina dolgo ni bilo domov, so Lihardo obrekovali zakonolomstva. Proti Albuinu je predvsem intrigiral njegov brat Uduin, oz. Pero ali Odo. Sum, da mu Liharda ni zvesta, je Albuina tako razkačil, da je po vrnitvi z vojne v besu vrgel njo in njeno deklo Dorotejo iz grajskega gradu. Toda angeli varuhi so preprečili padec na skalovje ter so ju varno spravili na tla. Kruti in jezni mož je nato oslepel in kot slepi človek poromal v Jeruzalem in Rim. Po vrnitvi je dal zgraditi cerkev v Mohličah, ki je dobila patrocinij sv. Pavla.

Okoli leta 975 je Liharda podarila njenemu sinu Albuinu, ki je bil tedaj diakon, posest na Kamnu v Podjuni z osmimi slovanskimi hubami. Albuin je dve leti pozneje postal škof na Južnem Tirolskem in je škofijski sedež leta 993 prenesel iz kraja Säben v Brixen. Škofijo je vodil skoraj 30 let in jo sistematično preuredil; ustanovil je mnogo novih župnij in upal, da se bo tako krščanska vera razširila po deželi. Podpiral je cesarja Otta II. v vojnah proti Bavarcem in Čehom, a tudi cesarja Henrika II. proti Italiji. Tirolska škofija je dobila v času njegovega škofovanja v fevd nekaj pomembnih kraljevskih posestev na Kranjskem in na Koroškem, poleg Kamna tudi še Ribnico ob Vrbskem jezeru, in Beljak. Albuin je umrl 5. februarja 1006. Ta datum sovpada s praznikom sv. Agate, mučenke in zavetnice sicilianskega mesta Catagna. Že v 11. stoletju so prebivalci Tirolske častili Albuina kot svetnika. Brevirji 12. in 13. stoletja omenjajo 5. februar kot dan Albuinove smrti. Čaščenje Albuina kot svetnika je predvsem podprl škof Hartmann v 12. stoletju, ko je dal prenesti relikvije v brixenški stolnici leta 1141 v glavni oltar. Uradno razglašenje Albuina za svetnika je nadomestila translacija.

Petek, 23.02.2026

Na Kamnu v Podjuni častijo Lihardo iz Kamna kot svetnico, kajti Liharda oz. Hildegard je v zgodnjem srednjem veku dala pobudo za socialno ustanovo, ki je delovala tu vse do začetka 20. stoletja. Na vzpetini se vidijo ostanki srednjeveškega gradu z obzidjem in nekdanja pristava. Z njenega balkona vsako leto okrog 5. februarja v spomin na nekdanjo Lihardino ustanovo mečejo na čakajočo množico majhne štručke, ki veljajo za simbol plodnosti in sreče. Ta šega daje upanje in voljo do življenja, spodbuja k sožitju v rahlih odnosih v skupnosti in k veselju nad štručkami. Tisti, ki štručke niso dobili, prihajajo vedno znova v upanju, da bodo naslednje leto ujeli štručke. Metanje štručk v Kamnu v Podjuni je eden najstarejših ljudskih običajev na Koroškem.

Sploh v časih, ko pride do niveliranja starih običajev in negacije verskih korenin, je pomembno zaščititi šego metanja štručk, ki služi vaški skupnosti in identiteti ter spodbuja osebno interakcijo. Liharda na Kamnu je v njenem življenju z njenimi možnostmi pomagala ubogim. Takrat ni obstajala socialna država kot danes, pa tudi trenutno socialno omrežje ima vrzeli. Revščina dela ljudi bolne, zato jo je treba na svetu zadržati.

Izraz običaji trenutno razumemo kot kulturne oblike vedenja za ponavljajoče se in redne situacije, ki temeljijo na družbenobveznem značaju. V Kamnu v Podjuni ima običaj verske korenine. Je in obstaja bistveni del verskega življenja ter naredi vero bolj fizično in čutno. V običaju sta razum in čustvo enakovredna in odpravi mejo med posvetnim in svetim. Običaj ima funkcijo mostu, saj nam omogača, da doživimo onostranstvo in da osmislimo življenje.