Jože Kopeinig

Nedelja, 17. 11. 2019

V teh dneh Vas želim spremljati z božjo besedo, ki jo beremo in poslušamo danes v nedeljo in tudi v naslednjih delavnikih. V današnjem evangeliju nas Jezus močno vznemirja, dá celó šokira, ko napoveduje razdejanje templja v Jeruzalemu. Tako beremo: Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in z zaobljubljenimi darovi, je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki ne bi bil zrušen« - In Jezus nadaljuje z raznimi grozljivimi napovedmi o razdorih v družinah, o vojnah, o preganjanjih, umorih itd. A ob koncu doda: »Četudi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, vam še las z glave ne bo padel z glave. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili življenje.«

Verjetno nas takšen evangelij nemalo vznemirja in nas hkrati niti ne nagovori, ko vendar živimo mi v miru, izobilju in deloma tudi v zadovoljstvu in nas vsaj v naših krajih trenutno zaradi vere tudi ne preganjajo.

A kako so sprejemali to evangeljsko sporočilo med drugo svetovno vojno, ko so se rušile mesta, ko so padali cerkveni stolpi, ko so ideologije nacionalsocializma in komunizma hoteli iztrebiti krščanstvo?

In nič manj je tudi dandanes življenje marsikje na svetu dramatično; ob tragedijah beguncev, ob lakoti milijonskih množic, ob vojnih spopadih na Vzhodu in drugih krajih sveta. Kako sprejemno sporočilo današnjega evangelija – da nam še las ne bo padel z glave in v stanovitnosti si bomo pridobili življenje.

Evangelij nam želi povedati: Kdor ostaja Bogu zvest in stanoviten, v vseh preizkušnjah, si bo ohranil življenje. Pri vseh grozljivih in ustrahujočih napovedih o koncu sveta je le eno važno: ali zaupamo in verujemo, da nam je Bog prav v vseh stiskah življenja blizu in navzoč kot edini rešitelj.

Ponedeljek, 18. 11. 2019

Skoraj vsak drugi – predvsem med nami starejšimi – potrebuje očala, ker se mu je vid poslabšal. To je za nas tako samoumevno, da si z očali z različnimi dioptriji premagujemo kratko – ali daljnovidnost. V Jezusovih časih sta slabovidnost ali slepota izključevala ljudi iz človeške družbe. Današnji evangelij o slepem Bartomeju opisuje usodo slepcev. Ko le-ta sliši, da gre Jezus mimo, začne vpiti, Jezus, usmili se me! – Ljudje in Jezusovi učenci ga hočejo utišati, pa ne morejo, ker vpije z vsem zaupanjem: Jezus, usmili se me! Jezus sliši klic njega, ki je porinjen na rob ceste in na rob življenja in ga vpraša: Kaj ti naj storim? – »Da bom spregledal!« mu odgovori Bartimej. In Jezus mu je vrnil vid in Bartimej je Jezusu sledil. – Ozdravljen je bil telesne slepote, a v srcu je spoznal, kdo je Jezus, ne samo zdravnik telesnih oči, temveč tudi luč njegovega življenja. –

Vsiljuje se mi ob tem evangeliju znana in globoka misel A. Exuperija: »Samo s srcem vidimo dobro, bistvo je našim očem prikrito.« Simon Gregorčič pa nas bodri: »Prijatelj moj, dvoje oči mi imej, z enimi gledaj po sveti z drugimi v srce si glej!«

Ali gledamo v svet z očali ali brez očal, pomembno je, da nismo slepi za uboge po svetu in da spoznamo v njih svoje sestre in brate.

Veliki misijonar Pedro Opeka rad in iz globokega prepričanja ponavlja: »Najkrajša pot do Boga je pot do ubogih.«

Jezus, odpri tudi nam oči za takšna spoznanja!

Torek, 19. 11. 2019

Pred kratkim sem se pogovarjal s študentom, ki je začel študij naravoslovja. Vsilil se mi je vtis, da je že po prvem semestru pojedel z eno žlico vse znanje in vso učenost. Povedal mi je, da ne veruje več, češ, da je vera v Boga le bajka in da Boga niti iz stvarstva ne moreš dokazati. Sem samó poslušal, s kakšno ihto in čustvenim prepričanjem mi je razlagal svoj novi svetovni nazor. Za dialog mladi učenjak še ni bil pripravljen. Je pač težko, če kdo pri belem dnevu zanika sonce. Treba bo čakati, da bo mu resen študij in življenje sámo odprlo oči za globlje resnice, ki jih ne spoznamo zgolj s pametjo, temveč s srcem, z ljubeznijo do resnice – in sicer katerekoli, ker je vsaka resnica večja ali globlja, kakor jo more zaobjeti naša razumska pamet.

Današnji dnevni evangelij nam poroča o cestninarju Zaheju, ki je tako hrepenel spoznati Jezusa. Zaradi množice in svoje majhne postave ni mogel zagledati Jezusa in je zato splezal na divjo smokvo. Jezus ga je tam zagledal in mu je rekel: »Pridi hitro dol, danes moram ostati v tvoji hiši!« Vem, da se tudi ta evangelij lahko razlaga pod raznimi vidiki. Mene nagovarja ponižnost Zaheja, da se vpričo množice ne sramuje splezati na divjo smokvo, četudi se mu je množica smejala. A me nagovarja njegovo pristno in globoko hrepenenje po Jezusu. Torej Boga moremo spoznati le v ponižnosti in z ljubečim hrepenenjem.

Želim, da bi tudi mladi študent in z njim mnogi drugi prav tako spoznali Jezusa – v ponižnosti in z ljubeznijo do resnice.

Sreda, 20. 11. 2019

Kaj je Vaša prva misel, ko se zjutraj prebudite! So to skrbi, delo in opravki ali misel na ljudi, s katerimi boste preživeli dan, ali je to tudi Bog, ki nam podarja življenje in sploh vsak novi dan? Današnja evangeljska beseda nam govori o zlatnikih/talentih, ki jih Gospodar zaupa svojim služabnikom, preden odide za dalj časa v daljno deželo. Enemu zaupa 10 talentov, drugemu pet, tretjemu enega. Prvi je pridobil še nadaljnjih šest talentov, drugi nadaljnjih pet, tretji pa je iz strahu ali brezbrižnosti zakopal zaupani mu talent in tako ni pomnožil premoženja svojega gospoda. Kaj želi ta prilika povedati in k čemu nas spodbuditi. Mi vsi in vsak izmed nas je prejel več talentov: življenje, zdravje, razne sposobnosti – umske in značajske – da z njimi dela. Prilika nam želi povedati, da nihče ni tako ubog, da ne bi mogel bogatiti drugih in sebe.

Tudi z enim talentom lahko veliko dobrega storimo. Ni nadarjenost s talenti in sposobnostmi merilo za naše poslanstvo v svetu, temveč naša zavzetost, naša hvaležna ljubezen. Sv mati Tereza, velika vzornica krščanske ljubezni, je dejala: »Ni pomembno, da kaj velikega naredimo, temveč pomembna je ljubezen, s katero opravljamo male vsakdanje stvari.«

Želim vam, da bi se veselili vsakdanjih drobnih stvari, ki lepšajo dneve in bogatijo življenje!

Četrtek, 21. 11. 2019

»Jezus joka nad mestom Jeruzalemom, ker ni spoznalo časa svojega obiskanja.« Tri leta je Jezus oznanjal božje kraljestvo, zbiral učence in posebne prijatelje – apostole. Govoril je množicam, delal znamenja in čudeže in tako razodeval svoje poslanstvo kot Mesija. Mnogi so ga poslušali, eni mu sledili iz površne radovednosti, v hlastanju po čudežih, drugi s slutnjo, da se nekaj velikega dogaja z Jezusovimi nastopi v Jeruzalemu. Jezus pa se joka nad tem mestom, ker ni spoznalo, kaj mu je v mir! Mislimo na besede in tudi na upodobitve Jezusa, ko stoji pred vrati in trka ter prosi za vstop v naše življenje. Ta slika me je v otroških letih močno nagovorila in mi tudi sedaj večkrat stopi pred oči in srce: Ali mu jaz vedno in rade voljno odprem svoje srce? Je Jezus moja prva ljubezen, moj prvi prijatelj, moj prvi pogovorni drug, kateremu se popolnoma izročam in mu zaupam svoje tegobe, svoje upe in radosti?

Jezus stoji pred mojimi in Tvojimi vrati in trka – upam, da ne zaman!

Petek, 22. 11. 2019

Petek je. Za mnoge lep dan, ker že opoldne ali pozneje končujete svojo tedensko službo – kjerkoli pač služite svoj kruh in še mnogo več. Tudi danes bomo prisluhnili dnevnemu evangeliju, ki nam poroča, da je Jezus izgnal iz templja prodajalce ter nato sam učil vsak dan v templju, ki je hiša molitve. Koga bi Jezus danes izganjal iz naših cerkva? Prodajalcev in mešetarjev ni v cerkvah. Toda, koga bi izganjal, ko itak ni toliko ljudi vsaj ne pri navadnih nedeljskih sv. mašah. Mladi zjutraj poležavajo, ker se morajo odpočiti od šole, športa, od televizije in drugih zabav. Tudi mladi starši dajejo dostikrat potuho svojim otrokom ker tudi sami ne gredo k nedeljski sv. maši. Zdravo vzgojno vodilo velja tudi za življenje po veri: Besede sicer mičejo, a le zgledi vlečejo.

Danes stoji Jezus pri vratih farnih cerkva in čaka na mlade, otroke, starše in starejše, na kmete in profesorje, na bolniške sestre in zdravnike, na učitelje in druge vzgojitelje, na župane in predsednike ter odbornike neštetih društev in organizacij, na toliko drugih, ki so mogoče že pozabili, da so pozabili Boga.

Jezus se je jokal nad Jeruzalemom, a hkrati čaka v naših cerkvah tebe in mene!