Nedelja, 19.07.2020

Lansko leto sem v tem času živel za dva meseca v Franciji. Sprejela me je skupnost pastoralnih delavcev, duhovnikov in laikov, ki tam opravlja dve večji župniji. To je bila moja prva izkušnja mojega sobotnega leta, ki sem si ga izprosil. V zvezi s to izkušnjo bi v teh dneh rad z vami delil nekaj misli o katerih menim, da so lahko še komu v pomoč. Ko sem bil bogoslovec, sem zvedel za bolnico Cotolengo v Turinu in sem si zaželel tam napraviti počitniško prakso. Vpisal sem se v tečaj italjanščine in pridobil za ta podvig še prijatelja. Skupno sva se podala na pot. Dobro se še spomnim, kako tesno mi je bilo pri srcu in kakšen strah me je obšel. Kam bova prišla? Kako se bova znašla? Kaj naju čaka? Po treh tednih sva zopet sedela v vlaku in se vozila domov. In kakšne so bile sedaj moje misli? Težko mi je bilo pri srcu zapustiti bolnike, ki sem jih negoval, osebje s katerim sem se zbližal, okolje, ki mi je postalo ljubo, bogate izkušnje, ki sem jih napravil. In bil sem poln veselja, da sem tvegal ta korak. V poletu tega veselja sem tedaj sklenil, da bom šel tudi v Ekvador. Še jeseni istega leta sem se vpisal na tečaj španščine in začel s pripravami na ta podvig. Izkušnje mladih dni so me sedaj v zrelih letih privedle do tega, da bi tudi sedaj še rad napravil nekaj, kar mi pomaga ohraniti prožnost, radovednost, smelost. Mali koraki, ki jih naredimo, nam pomagajo pozneje tvegati večje. Krajša pot, ki smo jo prehodili, nam da pogum za daljšo in vzpon na nižje gore nas vabi in pripravi v višje in bolj strme hribe.

Ponedeljek, 20.07.2020

Ta teden želim z vami deliti nekaj izkušenj v zvezi z mojim prvim delom sobotnega leta, ki sem ga lansko leto preživel v Franciji. Sam si prej nisem predstavljal ali želel iti na sobotno leto, kakor so to že storili številni moji sobratje. Pa me je misel nato dohitela na mojih duhovnih vajah v Stični. Redno se tja umikam po en teden in v molitveni skupnosti menihov ter samostanski tišini obnavljam in poživljam prijateljstvo z Bogom. Tokrat sem vzel s seboj knjigo sobrata, ki se je za 40 dni umaknil v puščavo in tam v popolni samoti premišljeval o svojem življenju. Ker je približno mojih let, so ga misli večkrat vodile k vprašanjem: Kakšno pot sem doslej prehodil? Kaj je bilo dobrega? Kakšna hrepenenja še živijo v meni? Kaj bi rad v življenju še uresničil? In kar naenkrat sem vedel: tudi jaz bom sedaj še nekaj tvegal! V najkrajšem času sem si napravil koncept: Na podlagi izkušenj mladih dni bom gradil naprej. Vsako drugo leto grem za dva meseca v tujo deželo z namenom napraviti novo izkušnjo Cerkve in hkrati poglobiti znanje tamkajšnjega jezika. Ves koncept sem si napisal in s tem še bolj podpkrepil resnost namena. Predno sem šel k predstojniku po dovoljenje, sem stvar še preveril v prijateljskem krogu. Povsod sem dobil potrdilo, da naj to naredim. Nikoli pa ne bom pozabil, da mi je misel in inspiracija prišla ob premišljevanju knjige sobrata, ki je svojo izkušnjo delil s tem, da jo je zapisal in nato objavil.

Torek, 21.07.2020

Že tretji dan zapored smem z vami deliti misli in izkušnje v zvezi z mojim sobotnim letom, ki sem si ga zamislil v šestih dvomesečnih obrokih. Nekaj je imeti misel, nekaj drugega pa je izvedba. Resnost namena se prepozna na korakih, ki jih napraviš, da ta namen tudi izpelješ. Ko sem torej dobil pristanek predstojnika, sem začel s pripravami. Ker sem bil v francoščini še najbolj šibek, sem hotel najprej v Francijo. Francija pa me je zanimala tudi iz vidika sekularizacije, ki je tam že veliko bolj napredovala in je bila moja misel, da bi se tam dalo marsikaj naučiti v smislu priprave na čas, ki tudi nas čaka. Poleg tega iz francoske Cerkve izhaja marsikatero gibanje kakor je to Taize ali Emanuel. Pa tudi Charles de Foucauld, moj vzornik in duhovni oče je bil Francoz. Preko duhovniške skupnosti Jesus Caritas, ki se trudi živeti po njegovih načelih in ji že od vsega začetka pripadam, sem našel povezavo in naposled povabilo, da naj pridem. Ob rednem učenju francoščine po spletu sem se hkrati lotil tudi osnovnih in mašnih molitev in jih do odhoda v glavnem tudi znal. To mi je prišlo zelo prav. Saj sem po treh tednih tam že samostojno maševal in celo pridigal. K mojim pripravam za Francijo pa sem moral šteti tudi vse priprave na mojo odsotnost. Imel sem silno srečo. Našel sem mladega duhovnika, ki me je bil pripravljen dva meseca nadomestovati, pa še škofa, ki mu je to dovolil. Kljub temu so bili meseci pred odhodom zelo naporni, saj je ob vseh pripravah bilo treba tudi izvajati vse redno delo. Pa je vendarle vse dobro uspelo in pot v to novo izkušnjo mi je bila odprta. Zato sem se lahko mirno odpeljal novim izkušnjam naproti.

Sreda, 22.07.2020

Tudi danes želim z vami deliti misel v zvezi z mojim prvim delom sobotnega leta, ki sem ga lansko leto v tem času preživel v Franciji. Če se sprašujem, kako sem prišel na to misel, spoznam, da so me pri tem spodbujale izkušnje iz mladih let. V gimnaziji je bil naš razrednik g. Čegovnik, ki je znal veliko jezikov in tudi nas spodbujal k učenju le teh. On nas je peljal že zgodaj v Rim, nato pa tudi v Anglijo. Bil je pa tudi salezijanski vzgojitelj g. Brunec, ki je obvladal še več jezikov in on nam je organiziral maturitetno potovanje v Združene države in v Kanado. Čeprav po maturi niti angleščine, niti latinščine nisem kaj prida znal, sem vendarle ves čas gojil simpatijo do učenja jezikov. Staro grščino smo se intenzivno učili v prvem letniku semenišča. Nekaj osnov pa sem si tam pridobil tudi v hebrejščini. Ob naši ljubi slovenščini, za katero se nikdar ne moremo dovolj truditi pa mi je nemščina bila ravnotako v težavo, ko sem šele po maturi vstopil v nemški svet. Vedno bolj sem začutil hvaležnost, da sem iz mladosti v stiku s slovanskim, germanskim in romanskim svetom in tako že ves čas diham evropskega duha. Francoščine sem se lotil ko sem bil še v Šmarjeti in se je učil kakih tri let. Kako prednost imam z znanjem jezikov pa sem izkusil na svetovnem srečanju naše duhovniške skupnosti v Sao Paulu v Braziliji. Čeprav se prej nikdar nisem učil portugalščine, sem po dveh tednih že bil v pogovorih prevajalec za nemško govoreče. Ker sem v mladosti imel toliko možnosti, sem mogel na tem graditi in tudi v svojih zrelih letih še želim naprej graditi na teh izkušnjah ter se izpopolnjevati.

Četrtek, 23.7.2020

Že peti dan zapored smem z vami premišljevati o izkušnji, ki sem jo lansko leto napravil v Franciji, ko sem se za dva meseca mogel umakniti iz svojega vsakdana in napraviti izkušnjo tujine. Sicer sem se za to zavestno odločil in tudi računal s tem, da ne bo samo lahko,vendar je izkušnja biti tujec res fundamentalna. Doživiš, kako si odvisen od dobre volje gostiteljev. Komaj znaš jezik in sediš ob mizi in se kljub veliki pozornosti ne znajdeš v pogovoru. Sprva niti v osnovi ne veš, o čem se pogovarjajo. Bil pa sem silno gostoljubno sprejet in skoraj vsak dan bil vabljen k raznim obedom. Ne veš kaj se spodobi. Ne moreš vprašati, ker ne najdeš besed. Ne veš, v kakšnem razmerju so si ljudje. Kako važen je na začetku nekdo, ki te sprejme, te uvaja, ti pomaga, da se polagoma vedno bolje znajdeš. Izkušnja, ki mi je dala misliti na begunce, ki smo jih pred nekaj leti sprejemali in jim pomagali, da so se lahko sčasoma znašli. V Št.Ilju je ena družina ostala in kljub intenzivnemu spremstvu in njihovem trudu, doživljamo, kako težko se vendarle znajdejo v tem novem svetu, novi domovini. Ali sem bil dovolj pozoren do njih? Ali sem jih dovolj ljubeznjivo obravnaval? Tudi v Franciji je veliko tujcev. Tudi v župniji, kjer sem bil, sem bil v stiku s tujci in kar nekaj duhovnikov, ki sem jih srečal je bilo iz afriških dežel. Tam so veliko bolj samoumevni del družbe in Cerkve in sploh bi ocenjeval francosko cerkev za bolj pluralno, mnogoplastno. Lastna izkušnja, biti tujec mi pomaga biti bolj pozoren do tistih, ki prihajajo k nam kot tujci in so popolnoma odvisni od naše gostoljubnosti.

Petek, 24.07.2020

Ob koncu tega tedna ko sem z vami premišljeval o raznih izkušnjah v zvezi z mojim prvim delom sobotnega leta v Franciji bi svojo misel še usmeril v to, kaj pomeni biti začetnik. Pri svoji odločitvi napraviti več izkušenj v tuji deželi tudi še v svojih zrelih letih me je navdajala misel, da nikoli nočem nehati biti začetnik. Tudi to je zelo fundamentalna izkušnja. Izkušnja, ki najprej sploh ni prijetna. Dokler si v svojem okolju, dokler opravljaš svoje dolžnosti, ostajaš v okvirih znanega in poznanega, se počutiš gotovega, domačega in to je udobno. Ko pa to udobnost zapustiš, se izpostaviš novemu okolju, novim izkušnjam, postaneš novinec, ki potrebuje nekoga, ki te uvede, ki ti razloži, ti pomaga. Mislim, da moramo v življenju ohraniti to radovednost in pripravljenost se učiti in delati nove izkušnje. Zato sem se podal na to dolgo pot, katere potek še ne poznam in zato ne vem kaj mi bo še prinesla. Vem pa, da se ta napor vsekakor splača. S tem, da zavestno iščem nove izzive, ostajam laže prožen. V času, ko že drugi mislijo na upokojitev, želim v tem, kar me določa še bolj polno zaživeti. Z novimi iskušnjami, ki jih naredim lahko obogatim svoje dušnopastirsko poslanstvo in oplemenitim svoje misli in dejanja. V pripravah na posamezne dele sobotnega leta bo potrebno veliko energije, ki pa se tako sprosti tudi za življenje v tem trenutku. Pa tudi v refleksiji doživetega je velik naboj, ki najde svoj odmev v sedanjosti. Biti začetnik in biti radoveden pomeni živeti.