Nedelja, 19.7.2026

Jezus v prilikah podaja sliko sveta na tako preprost način, da ga lahko razume vsak, tudi otrok. Vsak ve, da na njivi poleg pšenice raste tudi plevel, da se v vrtu poleg rož in žlahtnih sadežev pojavi tudi trava, ki rada vse preraste ali celo zaduši. Kdo ne pozna mešanice dobrega semena in nezaželenega plevela? V vsakem vrtu se moramo neprenehoma truditi, da plevel ne preraste vsega dobrega. V urejenem vrtu je treba redno pleti in izruvati vse, kar ne spada tja. Čim dalje čakamo, tem težje je. Zlato pravilo se glasi: Sproti vse očisti! Vsak dan malo, kot je ob suši treba zalivati rože. Podobno je tudi s človeštvom. Svet je podoben polju, na katerem se nahajajo dobri in slabi. Ta delitev poteka tudi v srcu slehrnega človeka. Če se ne trudim, da bi dnevno očistil svoje srce slabih misli in nagnjenj, ta kar hitro preplavijo dobre strani močnega značaja. Slabim navadam se moram upreti že v samem začetku, ker sicer poženejo globoke korenine. Kdor se je od malih nog učil delati dobro in premagovati hudo, bo za soljudi čedalje bolj pozitiven, prijeten sogovornik, ki ga radi srečamo in nas njegova navzočnost obogati. Zato skušaj storiti vsak dan vsaj eno dobro delo.

Ponedeljek, 20.7.2026

Vera je milost. Večkrat sem že vzdihnil, kadar so se v mojem srcu pojavili dvomi: »Gospod, verujem, pomagaj moji slabotni veri!« Tudi vernemu človeku se kdaj pa kdaj lahko stemni, da zaide v dvome. Imamo celo svetnike, ki so prestali težko krizo vere, kot Vincencij Pavelski, ki je bil v tako veliki stiski svoje vere, da si je napisal veroizpoved na list papirja in ga nosil na prsih. V najhujših dvomih je bila to njegova rešitev, da si je roko položil na prsi in s tem izpovedal, da veruje vse. Kako je bila poplačana njegova zvestoba, nam pričajo njegova dela. Nikdar v življenju ne morem biti dovolj hvaležen staršem, da so mi vsadili v srce globoko vero, da sem smel vero, zaupanje in ljubezen vsrkavati dnevno z materinskim mlekom, ko me je mama skoraj leto dni dojila. Ali očetova veličina, dobrota do ubogih, širokogrudnost, moč odpuščanja celo sovražnikom. To so najdragocenejše vrednote, to je največji kapital, ki ga starši morejo posredovati svojim otrokom na pot v življenje, ne samo materialne dobrine, posestva, ugled in denar. Veliki mislec Paul Claudel je zapisal: »Mladi ljudje, ki tako lahkotno zapustijo vero, ne vedo, kako težko je vero spet dobiti nazaj!«

Gospod, ohrani in utrdi nas v veri.

Torek, 21.7.2026

Pisatelj Franz Werfel je zapisal pomenljive besede: »Pogosto si ljudje porušijo vse življenje z željo, da bi nekaj imeli, posedovali, namesto, da bi ves trud vložili v glavno skrb, da bi nekaj bili.«

Mnogo je mladostnih sanj, skritih načrtov in želja, ki jih nosimo v srcu, da bi se v življenju uveljavili, nekaj imeli, da bi bili uspešni in uživali ugled. Pozabimo pa radi, da je odločilno pravilno gledanje na to, kaj je prava človekova veličina in sreča. Kogar je vsaj malo osvojila krščanska miselnost, bo pristal na trditev: »Ne čast, ne oblast, ne bogastvo, ne kariera, skratka nič zunanjega ne napravi iz človeka bogato osebnost. Mnogi, tudi kristjani, zamenjujejo znanje z osebnostjo, visok položaj v družbi z veličino, uspehe v poklicu z uspehi v svoji notranji rasti. Osebnost je v notranjosti in mora šle po malem zoreti. Odkriti to resnico, pomeni zastaviti korak na pravo stezo, do resničnega bogastva, do prave sreče in do pristne veličine. Neobhodno potrebna za ta korak pa je velika mera ponižnosti.

Gospod, daj nam iskrene ponižnosti!

Sreda, 22.7.2026

Danes je god sv. Marije Magdalene. Ona je bila ena izmed tistih žena, ki so poleg apostolov Jezusa spremljale na potovanjih. Evangelist Luka nam celo poroča, da jo je Jezus ozdravil hudih duhov in obsedenosti. Na poseben način je smela izvedeti in na sebi občutiti, kako Jezus zlomi moč zlega v naših srcih. Rešil jo je s svojo močjo vpliva zla, sebičnih strasti in poželen in jo poklical v svoje spremstvo. Spadala k tistim ženam, ki so smele spremljati potujočega Jezusa in njegove učence. Marija Magdalena pa je bila tudi med tistimi redkimi ženami, ki so šle za Jezusom do konca, tudi do križa, ko so ga učenci zapustili in zbežali. To potrjuje vsakdanje izkustvo, da so žene močnejše in vztrajnejše v trpljenju kot moški. Hoja za Jezusom, zvestoba in ljubezen d njega je pripeljala Marijo Magdaleno do Golgote in je tako postala živa priča njegove smrti in pokopa. Tri dni pozneje, na velikonočno jutro, sreča Vstalega Kristusa pred praznim grobom, in ga ima za vrtnarja. Šele ko jo nagovori po imenu, ga spozna in reče: »Rabuni« Naroči ji: »Hiti k mojim bratom in jim oznani: Videla sem Gospoda.« Cerkveno izročilo je zato Mariji Magdaleni podelilo naziv »apostola apostolov« Tomaž Akvinski pa je zapisal tele besede: »Kakor je bila ženska tista, ki je prvemu človeku oznanila pogubne besede, tako je bila ženska tista, ki je apostolom prva oznanila besde Življenja.«

Četrtek, 23.7.2026

»To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. To vam naročam, da se ljubite med seboj …« Vse Jezusove besede, ki nam jih je posredoval in zapisal evangelist Janez, učenec, ki ga je Jezus posebej ljubil. Danes vse govori in piše o ljubezni. Na spletu in digitalnih omrežjih najdemo vse mogoče vsebine. Film, radio, časopisi, revije, pornografija, televizija, … Pa kaj je ta ljubezen, ki se neizmerno poveličuje? Ali ni le kruto, sebično telesno poželenje in uživanje do nezavesti? Če človek izmalići, kar je najlepšega, najsvetejšega in najintimnejšega, se to prej ali slej nad njim maščuje in ga naredi za egoista. Zgolj simpatija, ljubimkanje, spolnost, zaljubljenost – to pride od sebe in spet mine. Krepost ljubezni, ki vedno in povsod vzdrži, pa je sad osebnega prizadevanja, zorenja in milosti. Kolikokrat je ljubezen le prazna beseda; tudi na naših ustnicah. Kot da je ljubezen zapoved za praznike, za dne lepega razpoloženja. Jezus pa nam naroča, da naj se vedno ljubimo med seboj. Ali bom tudi jaz ostal samo pri lepih besedah?

Petek, 24.7.2026

Danes obhajamo god sv. Krištofa. Grško ime Hristoforos pomeni v našem jeziku Kristonosec. Najvčkrat ga upodabljajo v nadnaravni velikosti na zunanjih stenah cerkva kot velikana, ki na rami nosi božje Dete čez deročo reko. Ko je nosil dete čez reko, je občutil, da postaja čedalje težje in ga je komaj prinesel na drug breg. Nejevoljen je rekel: »Otroček, težak si mi, kot da bi nosil cel svet.« Bil je Kristus, ki mu je odgovoril: »Ne nosiš samo sveta, temveč tudi tistega, ki je svet ustvaril.« Nato, kakor pravi legenda, je velikana potopil v vodo in ga tako krstil ter mu dal ime Krištof. Njegova oseba in njegova mučeniška smrt v Likiji za časa cesarja Decija okoli leta 250 sta zgodovinsko izpričana. Krištof je tudi eden izmed 14-tih priprošnjikov v sili in spada med najbolj priljubljene svetnike vzhodne kot tudi zahodne Cerkve. Tako ni čuda, da so si ga izbrali za zavetnika čolnarji, splavarji, nosači in vozniki, romarji in popotniki. V današnjem modernem prometu pa avtomobilisti, šoferji in piloti. V moč svetnikove priprošnje je imelo ljudstvo veliko zaupanje. Tako je postal tudi priprošnjik zoper naglo in nepredvideno smrt. Zelo se je razširil blagoslov avtomobilov in motoristov okoli njegovega praznika. Na Krištofovo nedeljo pa je že tradicionalna nabirka za MIVA, za vozila misijonarjev in v zahvalo za srečno prevožene kilometre.

Sveti Krištof, varuj nas nesreč na vseh poteh našega življenja in nas vedno varno pripelji do cilja.