Hanzi Rosenzopf

Nedelja, 13.10.2019

»Evangelij današnje nedelje (prim. Lk 17,11-19) nas vabi, da s čudenjem in hvaležnostjo prepoznamo Božje darove. Na poti, ki vodi Jezusa v smrt in vstajenje, je Jezus srečal deset gobavcev, ki so mu prišli naproti, se od daleč ustavili in vpili o svoji nesreči: „'Jezus, Učenik, usmili se nas!' (v. 13). Bolni so in iščejo nekoga, ki bi jih ozdravil. Jezus jim odgovori ter jim reče, naj se gredo pokazat duhovnikom, ki so imeli po Postavi nalogo, da ugotovijo morebitno ozdravitev. Med potjo so ozdraveli, a le Samarjanu, tujcu, ni bilo dovolj, da je dosegel ozdravljenje. Vrnil se je nazaj in izrazil svojo hvaležnost za prejeti dar in tako v Jezusu priznal resničnega Duhovnika.

Znati se zahvaliti, znati hvaliti, kar Bog dela za nas. Kako zelo pomembno je to! Vabim vas, drage poslušalke in dragi poslušalci, da razmišljamo o vprašanju, Kolikokrat rečemo Bog lonaj ali 'hvala' v družini, v skupnosti, v Cerkvi? Kolikokrat rečemo 'hvala' tistemu, ki nam pomaga, ki nam je blizu, ki nas spremlja v življenju? Pogosto nam je vse samoumevno. Se to zgodi tudi do Boga? Obračam se nanj s prošnjo. In moja zahvala Bogu?

Jezus poudari pomanjkljivost devetih nehvaležnih gobavcev: 'Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se ni našel noben drug, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?' (Lk 17,17-18).

V zahvali ohranjam ponižnost. O tem govori tudi Sveto pismo, ki nam pripoveduje o Naamanu, Bolan je za gobavostjo. Za ozdravljenje sprejme predlog sužnje in se zaupa zdravljenju preroka Elizeja, ki je njegov sovražnik. Naaman se poniža, sprejme njegovo navodilo in takoj je ozdravljen.

Naaman in Samarijan sta tujca. V osebnem vsakodnevnem srečavanju s tujci in osebami drugih ver ugotavljam, da so mi pogosto zgled za vrednote, ki jih včasih pozabljam ali jih zanemarjam. Morda nas lahko nekdo, ki živi ob nas, pa je odrinjen, ker je tujec, pouči, kako hoditi po poti, na kateri nas usmerja Bog.

Ponedeljek, 14.10.2019

Pred 150 leti (2. oktobra 1869) se je v Porbandurju v Indiji rodil Mohandas Gandhi. Materin zgled in njena globoka (hindujska) vernost sta odločilno vplivala na vse njegovo življenje: razvil je spoštovanje do vseh oblik življenja in svoje ideje o miroljubnosti in nenasilju.

Ko je deloval kot odvetnik v Južni Afriki, je hitro spoznal, da njegovi indijski rojaki v tej deželi nimajo nobenih političnih pravic. Postal je voditelj indijske skupnosti. Ljudi je učil, naj se za svoje pravice borijo z močjo resnice in ljubezni (satyagrahi). "Uprli se bomo samo krivičnim in tiranskim zakonom, toda naš odpor bo brez nasilja. Pustili bomo, da nas bodo pobijali, zapirali, toda upirali se bomo še vedno, vse dotlej, da bodo belci zadobili čut za pravico in nam bodo dali svobodo." Ko se je vrnil v domovino, se je odločil, da bo ustanovil svoj "ashram", skupnost ljudi, odločenih, ki bodo živeli po novih (Gandhijevih) pravilih. Njihovo življenje so vodili: poštenost, resnicoljubnost, celibat in revščina. Gandhija, ki je v Jezusu prepoznal enega največjih učiteljev človeštva, so kmalu videli kot vodilnega borca za človekove pravice.

V tem misijonskem mesecu me zelo nagovorijo njegove besede z naslovom

BODI LUČ

Nasmehni se in stopi k tistemu, ki se nikoli ne nasmeje.

Postani sončni žarek in pojdi tja, kjer vlada noč.

Poišči sonce in ga odnesi tja, kjer je tema.

Izkoplji studenec in daj piti žejnemu.

Postani kruh in nasiti lačnega.

Bodi čist potokin umij tiste, ki so v blatu. Vzemi solzo in jo položi na svoje lice.

Pokaži pogumin ga podari tistemu, ki ga je strah. Odkrij življenje in ga pokaži tistemu, ki ga ne razume. Postani upanje in zasveti obupanemu.

Bodi doberin osreči tistega, ki ne ve, kaj je daritev. Zaživi ljubezen in jo pokaži vsemu svetu.

Bodi jutranja zarja in prikliči dan.

Torek, 15.10.2019

Danes goduje sv. Terezija Avilska. Zato se želim ustaviti ob liku te svetnice. »Ukazali so mi, naj ob vsej svobodi, ki so mi jo dali, opišem molitvene načine in milosti, ki mi jih je podelil Gospod; rajši bi bila, da so mi naročili, naj jasno in nadrobno opišem svoje hude grehe in svoje slabo življenje.« Tako se začenja njena avtobiografija. V prvem delu svojega Življenja Terezija pripoveduje o svoji mladosti in o prvih letih svojega redovnega življenja. Rodila se je 28. marca 1515 v Avili v Španiji, zato se po rojstnem mestu imenuje Avilska. Bila je lepa pa tudi 'polna čednosti' Oba starša sta rada molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija "je bila očetova ljubljenka in ne brez razloga", pravi sama. Spominja se, kako pobožna je bila v teh letih: »Da bi zmolila vse svoje ustne molitve, sem se zatekala v samoto. Rada sem molila zlasti rožni venec, do katerega je mati čutila posebno ljubezen.«

Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, ji je umrla mati. »Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati.« S šestnajstimi leti jo je oče poslal v samostan, v katerem so se vzgajala dekleta iz plemiških in premožnih družin. Sprva se je tam počutila utesnjeno, kasneje pa je bila "srečnejša kot doma pri očetu". Ob neki vzorni redovnici je začutila v sebi redovni poklic. Oče ji ni pustil iti v samostan, zato je kar pobegnila od doma in kasneje ji je oče ta korak odpustil. Kmalu po prihodu v samostan so jo začele mučiti razne bolezni. Več let je bila od bolečin vsa zvita in napol hroma.

Molitev, v kateri je nenehno napredovala, ji je pomagala, da je ne le vdano prenašala vse trpljenje, temveč je obrodila tudi druge sadove. »O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila. Globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da reko o meni.« S svojim redovnim življenjem ni bila zadovoljna, prav tako jo je motila prevelika posvetnost v strogem karmeličanskem redu. Najprej je prenovila sama sebe, potem pa se je čutila poklicano, da v skladu s svojimi spoznanji začne prenavljati red, ki mu je pripadala. Potovala je od samostana do samostana. Na eni teh poti je v noči od 4. na 5. oktober 1582 umrla, stara 67 let. Njeno pričevanje življenja me v tem misijonskem mesecu spodbuja, da s prenovo začenjam pri sebi!

Sreda, 16.10.2019

Svetovni dan hrane

16. oktober je Organizacija Združenih narodov (OZN) leta 1976 razglasila za svetovni dan hrane. Misijonski mesec me spodbuja, da preverim svoj odnos do hrane, do duhovne hrane in tistih, ki živijo v pomanjkanju. Človek je to, kar jé, večkrat beremo. Hrana je nekaj, kar določa vse naše življenje. Danes govorimo o hitri hrani, pa o indijski, mehiški, kitajski hrani, se pravi, o jedeh drugih kultur. Ne zavedamo pa se, da je hrana pravzaprav »naravni zakrament«, tisto, kar nam daje življenje in nam omogoča stik z Bogom.

Pravoslavni teolog Alexander Schmemann (1921-1983) poudarja, da je človek prav prek hrane najtesneje povezan z Bogom. Na začetku Svetega pisma lahko preberemo: »Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano« (1 Mz 1,29). Človek mora jesti, da bi živel. Bog je hotel, da je ves svet hrana za človeka. Ko človek jé hrano sveta, sprejme vase svet, ki ga je Bog ustvaril. Hrana človeku omogoča stik z njim. Vsa živa bitja so odvisna od hrane. Toda človek je edino bitje, ki blagoslavlja Boga za hrano in za življenje, ki ju prejema od njega. Ko je Bog ustvaril človeka, ga je blagoslovil. Prav tako je blagoslovil svet. Ker je človek od Boga prejel svet, ki je blagoslovljen, je njegov naraven odgovor ta, da bo tudi sam blagoslavljal Boga in se mu zahvaljeval. Bog mu v hrani in vsemu ustvarjenemu daje samega sebe – v tem se kaže njegova ljubezen do človeka – človek pa vse to polaga na oltar in daruje Bogu. To je dejanje njegove zahvale Bogu in čaščenja Boga. In prav to je evharistija. Človek je v svojem najglobljem bistvu duhovnik. Je v središču sveta in kot duhovnik zedinja svet v svojem dejanju zahvale in blagoslavljanja Boga, ko svet prejema od njega in mu ga daruje.

Ko se družina ali prijatelji zberejo, da bi skupaj jedli, slutijo da gre za nekaj več, kot le za zadovoljevanje telesnih potreb. Čeprav pogosto ne vedo, kaj je ta »nekaj več«, je v njih vendarle želja, da bi slavili življenje, ki je več kot hrana in pijača.

Četrtek, 17.10.2019

Svetovni dan boja proti revscini

Danes je svetovni dan boja proti revščini. Ena od posledic tako imenovane blaginje je, da se osebe zapirajo vase in postajajo neobčutljive za potrebe drugih. Danes se želim ustaviti ob delu usmiljenja, ki poudarja lačnim dati jesti in žejnim dati piti. Kolikokrat nam mediji govorijo o ljudeh, ki trpijo zaradi pomanjkanja hrane in vode, kar povzroča težke posledice predvsem pri otrocih.

Določene novice in predvsem slike se dotaknejo javnega mnenja in občasno nastanejo iniciative, ki pozivajo k pomoči in spodbujajo solidarnost. Nekateri velikodušno darujejo in na ta način se lahko olajša trpljenje mnogih. Ta oblika dejavne ljubezni je pomembna, a nas morda ne vključuje neposredno. A ko gremo po cesti in srečamo osebo v stiski ali kadar nam na vrata doma potrka revež, je to nekaj popolnoma drugega. Nismo več pred sliko, ampak smo vpleteni v prvi osebi. Nobene razdalje več ni med mano in njim ali njo, čutim se izzvanega. Vidim revščino na mesu moškega, ženske, otroka – to od mene zahteva odziv. Kakšna je moja reakcija v teh primerih? Pogledam proč in grem mimo? Ali pa se ustavim in osebo nagovorim, se pozanimam za njen položaj? Jo poskušam na kakšen način sprejeti ali pa se je poskušam čim prej osvoboditi? Morda prosi samo kaj nujnega, nekaj za jesti in piti. Pomislimo za trenutek: kolikokrat molimo Očenaš, a nismo zares pozorni na besede 'Daj nam danes naš vsakdanji kruh'.

Eden od Psalmov nam pravi, da je Bog tisti, ki daje hrano vsemu živemu. Izkušnja lakote je težka. To vé tisti, ki je živel obdobje hude lakote. Pa vendar se takšne izkušnje ponavljajo vsak dan in se jih živi poleg izobilja in odmetavanja.

Vedno je kdo, ki je lačen in žejen in me potrebuje. Ta revež potrebuje mene, potrebuje mojo pomoč, mojo besedo, mojo zavzetost.

O tem je govoril tudi Jezus. Ko je videl veliko množico, ki mu je sledila, je svojim učencem rekel: 'Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?' (Jn 6,5). In učenci so mu odgovorili: 'Nemogoče je, najbolje, da jih odsloviš …' A Jezus jim je rekel: 'Vi jim dajte jesti' (Mr 14,16). Prinesli so mu nekaj kruha in rib, ki so jih imeli s sabo, Jezus jih je blagoslovil, razlomil in jih razdelil vsem. To je za nas zelo pomembna točka: govori nam, da bo tisto malo kar imamo, če izročimo v Jezusove roke in podelimo z vero, postalo obilno bogastvo.

Danes poteka v mestu akcija „Habemum panem“. Dijakinje in dijaki 6.c razredu ponujajo pri Heuplatz kruh in dar je namenjen lačnim otrokom v Angoli. Tudi tako se izpolnjujejo Jezusove besede: Dajte jim vi jesti!

Hrana in voda sta univerzalni pravici
Papež Benedikt XVI. je v okrožnici Ljubezen v resnici zapisal: 'Lačnim dati jesti je za vesoljno Cerkev etični imperativ … Pravici do prehrane in vode imata pomembno vlogo pri doseganju drugih pravic … Nujno je torej, da dozori solidarna zavest, ki bo upoštevala prehrano in dostop do vode kot univerzalni pravici vseh človeških bitij brez razlikovanja in diskriminacije. Ne pozabimo Jezusovih besed 'Jaz sem kruh življenja' (Jn 6,35) in 'Kdor je žejen, naj pride k meni' (Jn 7,37). Te besede so za vse nas vernike provokacija, da bi spoznali, kako se ravno preko tega, da dajemo jesti lačnim in piti žejnim, odvija naš odnos z Bogom, ki je po Jezusu razodel svoje usmiljeno obličj

Petek, 18.10.2019

Vstali Jezus učencem reče, naj gredo pred njim v Galilejo. Tam se je zgodilo prvo srečanje z Gospodom. Vsakdo izmed nas ima svojo Galilejo: kraj, kjer smo Jezusa spoznali in doživeli veselje in navdušenje hoje za njim. Da bi bili dobri kristjani, je nujno, da se spominjamo prvega srečanja z Jezusom ter naslednjih srečanj. “Milost spomina je tisto, kar mi da gotovost v trenutku preizkušnje.“ Pravi papež Frančišek

Druga oporna točka je molitev. Jezus se po vnebohodu ne loči od nas. Fizično da, toda še vedno je povezan z nami in posreduje za nas. Očetu kaže rane, ceno, ki jo je plačal za nas, za naše zveličanje. V svojem duhovnem življenju prosim za milost molitve, za povezanost z Jezusom v molitvi, ki me v tem trenutku posluša in je z mano.

Tretja beseda pa je svet. Jezus pred odhodom učencem reče: 'Pojdite po svetu in naredite vse za učence.' Pojdite: mesto kristjana je svet, da bi oznanjal Jezusovo besedo, da bi povedal, da smo odrešeni, da je On prišel, da bi nam podaril neizmerni dar, da bi nas vse povedel s seboj pred Očeta.

Tri oporne točke našega krščanskega življenja so torej spomin, molitev in misijon. Tri besede naše duhovne poti: Galileja, nebo in svet. Kristjan se giba v teh treh razsežnostih in prosi za milost spomina: 'Da ne bi pozabil trenutka, ko si me izvolil, da ne bi pozabil trenutkov, ko sva se srečala.' Tako rečem Jezusu in nato molim, gledam v nebo, kajti kajti On je tam, da posreduje za nas. Ter zatem oditi v misijon: to ne pomeni, da morajo vsi v tujino; oditi v misijon pomeni, živeti in pričevati za evangelij, pomeni ljudem pokazati, kakšen je Jezus. In sicer s pričevanjem in z Besedo.

Ko pa živim v spominu, molitvi in misijonu, je krščansko življenje lepo in tudi veselo. Jezusove besede obljube pa se glasijo: Tisti dan, dan, ko boste tako živeli krščansko življenje, boste vse vedeli in nihče vam ne bo mogel odvzeti vašega veselja. Nihče, saj imam spomin na srečanje z Jezusom, imam gotovost, da je Jezus v tem trenutku v nebesih in posreduje zame, je z menoj, ter jaz molim in imam pogum, da povem, da grem ven iz sebe in povem drugim ter s svojim življenjem pričujem, da je Gospod vstal, da živi.

Naj se v tem misijonskem mesecu v nasj obuja spomin, pogloblja molitev in zažari misijon v novi luči!