Nedelja, 3.5.2026

ZALJUBLJENOST

Vstopili smo v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti…

In o zaljubljenosti od nekdaj govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem kar nujno mine, kot o nečem kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen…

Pa je temu res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim… Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves… Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim…

O, te pomladne norosti, zaljubljenosti v slehernega … v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka: v stvarstvo, ti želim v tem mesecu mesecu ljubezni.

Ponedeljek, 4.5.2026

MAJNIŠKE MISLI, VETER

Hecno je…

Nisem še videl vetra.

Vidim drget regratove lučke tik pred eksplozijo… in tisoče malih belih padalcev… Vidim valovanje morja in žitnega polja… Vidim jadro, ki se napne… Vidim ptice leteti… in kdaj pa kdaj kakega pisanega zmaja, ki se je strgal z vrvice ter pobegnil iz otroške igre… Vidim oblake prahu in vrtince peska … Vidim smeti… in kdaj kako polivinilasto vrečko dreveti prek neba za zmajskimi sanjami… Vidim lomljenje vej in podrta drevesa…

In slišim pesmi v krošnjah… Gozd včasih zapoje kot združeni zbori koroških Slovencev… Slišim butanje polknic, loputanje vrat… in se prestrašim… Slišim šepetanje v visoki travi… in skrivnostno žvižganje med podstrešnimi tramovi…

In čutim… udarce in nežnost… bičanje in božanje… rezek mraz in toplo puhtenje…

A vetra, priznam, še nisem videl.

A ne dvomim, da je… Ker ga čutim in slišim. Ker opazujem kaj počne!

In je hecno…

Tudi ljubezni še nisem videl. Mislim – Ljubezni! Le opazujem (in občudujem) kaj počne. In jo čutim. Občutim. Ter poslušam.

In si želim, da me od Ljubezni raznese kot regratovo lučko. In ponese na vse strani. Da se po meni Ljubezen - kot regrat - zaseje tudi na odročnih, nenavadnih in smešnih krajih.

In hrepenim, da bi trepetal v Ljubezni - in od Ljubezni - kot morje… kot žitno polje. Da bi nosil mnoge - kot morje nosi ladje - in bi bil lačnim kruh. Zrno, ki umre, da obrodi.

In se trudim, da bi se v Ljubezni razpel kot jadro… in poletel kot ptica. Da bi potegnil, da bi vlekel, dal moč - a ohranil svobodo.

In hočem, da Ljubezen raztrga vse kar me še veže na zemeljsko in otročje. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.(1 Kor13,11)

In prosim, da me Ljubezen dvigne kakor prah in potegne v svoj vrtinec. Da se izgubim… da zaplešem… da se zavem svoje cene… in svoje krhkosti.

Saj sem le smet… ki se podi za otroškimi sanjami.

Naj me Ljubezen razlomi in podre. Da bom zapel… kot zmore zapeti le podrt les. Naj bom viola, violina – lahko le druga, le da bom pel.

Torek, 5.5.2026

Zvestoba

Ko rečemo »zvestoba«, običajno takoj pomislimo na moža in ženo, na zakonsko zvestobo. Kar je sicer lepo in prav. Pa vendar se bojim, da smo pojmovanje zvestobe vsaj v svojih mislih, če ne tudi v stvarnem življenju, skrčili in zožili na 220 X 180 centimetrov … kar je nekako povprečna dolžina in širina zakonske postelje. Kajti: če ne ob »zvestobi«, pa prav gotovo ob »nezvestobi«, takoj pomislimo na varanje in se že trkamo po prsih, češ: »To pa jaz nikoli!«

A kaj sem pravzaprav obljubil, ko sem dal besedo, da bom »zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«? Mar res zgolj to, da ko boš nesrečna, ne bom iskal tolažbe pri kakšni drugi, ki bo srečna? In da ne bom, ko boš zbolela, šel po zdravila h kakšni tretji, ki bo kar prekipevala od zdravja? Ali k četrti? Ali k peti? Kdo bi štel?!

Zvestobo lahko pravilno in v polnosti razumemo samo, če obljubo povemo do konca: »da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja!« Ljubezen in spoštovanje pa sta sestavni del prve in največje zapovedi, in sta nujni v vsakem odnosu, ne le v odnosu do bližnjega. Toliko bolj pa sta seveda nujni v zakonu, kjer mož in žena postaneta eno meso. Eno telo. Eno srce in ena glava.

Prevara, oziroma prešuštvo je seveda najvidnejša in najbolj boleča oblika nezvestobe, a nezvest sem lahko v mnogočem, v velikem in v malem. In se nezvestoba dostikrat skrije v kaj, kar je na prvi pogled družbeno koristno, sprejemljivo in celo pohvalno.

To, da sem priden delavec, sposoben in tako rekoč nepogrešljiv na svojem delovnem mestu, je sicer lepo, a če me pogrešata žena in družina, če sem več v službi kot doma, če pohvalo in potrditev iščem, dobim in najdem med sodelavci in ne pri ženi … je to že prvi znak, da je služba moja ljubica!

Lahko sem najboljši strelec ekipe, najčistejši tenor ali najgloblji bas zbora, a če so treningi in vaje na družinskem urniku pomembnejši od govorilnih ur, roditeljskih sestankov, nastopov v glasbeni šoli ali brisanja ritk in noskov … je to jasen znak, da je moj hobi postal moja ljubica!

Lahko sem dejaven v skupnosti, župniji, pripravljen poprijeti za vsako delo in poskrbeti za vse, a če sem domača opravila preložil na ženo in otroke, če je moja družina lačna moje bližine ... potem sta dobrodelnost in pobožnost moji ljubici, ki jima dajem prednost pred zakonito ženo!

Jasno je, da me moji talenti, delo, hobiji, prijatelji, skupnost delajo to kar sem - in me seveda tudi gradijo v dobrega in boljšega moža in očeta - a imajo vrednost le, če sem dober in vedno boljši mož in oče!

Sreda, 6.5.2026

Koža

Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi, torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan obnašam in vedem v javnosti in kako se obnašam med mašo? In spoznavam, da mnogi ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo kot obleko. Kajti: človek se res obleče drugače, če gre v službo ali zgolj na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali če kidaš gnoj; hlače za šport niso tako fine, kot tiste druge za v opero; in v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen, če nisi češki turist!

Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), a to ni obleka, ki jo preoblečeš, glede na okoliščine in prilike; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš; jo malo pokrpaš, če se strga ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže.

Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s čimer postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar, brez čustev in čutenja. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Ki drži vkup kosti in mišice … in odvečne kilograme. Ki čuti. Ki boli.

»Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in čuva vse preostale organe v telesu. Služi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … «, če prepišem z Wikipedie. Bi pa tole, kar se mene tiče, lahko pisalo tudi v Katekizmu.

Kajti, če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh, kot na podplatih, različno debela vrh glave kot na zadnji plati.

In rečemo včasih, da je koža razdražena, da peče, da srbi!

Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju!

Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne menjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem, in zdravim. Umivam, seveda.

In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem.

Ne morem iz svoje kože.

Razen za ceno življenja.

Večnega življenja!

Četrtek, 7.5.2026

TELO

Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa.

In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name tekom let, pač pa prav s tekom let! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih.

Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem.

In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu… če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah…

In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po »božji podobi in sličnosti«! (1 Mz 1, 26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub »bogupodobnosti« podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi.

Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in »tempelj Svetega Duha«! (1 Kor 3,19) In ne glede nato ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu!

Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je »stkal v materinem telesu«! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves… in cel. Kar me je: Duša in telo.

In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo!

Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval »brat osel«. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval »brat slon«… A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem »brat nosorog«! Po Prešernovem zgledu, ki mu »podplat je koža čez in čez postala«… in pa zato, ker kar rinem in rinem… kot nosorog!

In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem…

Petek, 8.5.2026

ZAPOVEDI

Vem, da ni priporočljivo, popularno pa sploh ne, da govorim o božjih zapovedih. Saj imamo ljudje težave že z najbolj osnovnimi pravili, kaj šele, da bi upoštevali prepovedi ali celo zapovedi … božjih, pa sploh ne!

Naše ceste so dokaz, da je temu tako. In žal tudi pokazatelj, kam takšno ravnanje pripelje. In če že drugim ne, bi moralo biti vsaj kristjanom upoštevanje cestnih predpisov preprosto izkazovanje ljubezni do bližnjega, ki je del prve in največje zapovedi.

Morda se bo komu zdelo čudno, smešno ali celo pregrešno primerjati cestne predpise z božjimi zapovedmi, vendar sem osebno zelo prepričan, da je primerjava še kako na mestu. Prepričan sem, da se ljudje za volanom, ne cesti, obnašajo ravno tako kot v stvarnem življenju. Nekdo, ki divja, ne meneč se za kogarkoli, ki brezobzirno prehiteva in izsiljuje prednost bo naredil kariero s komolci in preko trupel. Nekdo, ki vpije na ostale voznike, bo vpil tudi na ženo in otroke. Ali na sodelavce. Ali na učence. In nasilnež bo parkiral svoj avto preko dveh, celo treh parkirnih mest. In nekdo, ki pobegne s kraja nesreče, bo pustil, da podjetje mirno propade in si izplačal še mastno odpravnino.

In predpisi, zapovedi, so nujni za red na cesti, za red na svetu. In so enaki vsepovsod, za ves svet, za bele in črne, za Eskime in Kitajce. In niso komplicirani. To niso neki pravniški akti s po sto šestindvajset amandmaji, da na koncu več ne veš, kaj si bral na začetku. Ne. Zapoved, predpis je jasna, enostavna reč, da lahko vsakdo razume, da lahko vsakdo v hipu razbere: Omejitev šestdeset. Obvezna smer. Prepovedano prehitevanje. Veruj v Boga. Ne ubijaj. Ne kradi. Kratko, enostavno, jasno. Samo upoštevati jih je treba.

A vsakič, ko podražijo kazni za prekrške, vzdihujemo: »Kako bomo pa zdaj to plačali?« »Kako bomo pa to zdaj plačali?!« in ne »Bomo pa nehali kršiti predpise!« Ne! Ker to vsi počnemo. Vsi kršimo pravila. In se potem še čudimo, zakaj je toliko nesreč na naših cestah, toliko mrtvih. Tako kot nobeden več ne upošteva zapovedi … sploh pa ne, če … ali pa prav zato ne, ker so božje. Ker se to pač ne dela, ker ni moderno, ker me omejuje… In se potem čudimo, da gre svet… kamor pač že gre.