Nedelja, 20.04.2025

»ALELUJA!«

Lahko je ljubiti ljudi, če ne greš iz hiše.

Če svoje življenje omejiš le na pot od postelje do kopalnice in od kavča do hladilnika.

In ljubiš ljudi. Tako… na daleč. Skozi okno in izza šipe.

Lahko je biti dobre volje, če ne zapustiš svojega vrtička.

Če svoje življenje omejiš na pometanje dvorišča in zalivanje rož.

In ljubiš ljudi. Tako… na daleč. Skozi veje in preko ograje.

Lahko je biti kristjan ob nedeljah dopoldan.

Lahko si je naložiti križ. Sploh, če te ljudje gledajo.

Lahko je viseti na križu. Posebej še, če te občudujejo.

Lahko je umreti. In lahko je biti v grob položen, pomaziljen in odišavljen, zavit v mehko blago.

Lahko je ležati v grobu. O, kako lahko in kako lepo je ležati v grobu…

V grobu svoje samovšečnosti in samoljubja. V grobu svoje hiše, stanovanja. V grobu svoje sobe. V grobu svojega dvorišča. V grobu svoje družine. V grobu svoje župnije. V grobu (svoje) cerkve. V grobu svojih misli, besed in dejanj. V grobu svoje duše in srca.

A kako težko je vstati. Zložiti prtič in povoje. Odvaliti skalo z groba. Vstati od mrtvih. Zaživeti na novo!

Kristus, odpri moja okna! Odpri moja vrata! Podri moje ograje! Odvali skalo z groba!

Naj slišim: »Pridi ven!« (Jn 11, 43) in naj odgovorim: »Aleluja!« (Raz 19, 6-8)

Ponedeljek, 21.04.2025

VERA

Prepričan sem, da ste se že kdaj zapletli v pogovor s kom, ki vas je ali čisto iskreno ali pa iz čiste provokacije povprašal o »razlogih za vaše upanje« (1 Pt 3,15). Če ste začeli opisovati neopisljivo in razlagati nerazložljivo, se pravi, če ste spregovorili o tem, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9), ste se, če ne že po nekaj stavkih, počutili kot riba na suhem.

In je govoriti o veri res kot bi nekomu govoril o plavanju.

Vodo – pa recimo, da je to morje – mu lahko do potankosti opišeš, poveš, da je morje zjutraj drugačne barve kot zvečer in da se temperatura včasih spreminja vsakih nekaj zavesljajev. Nekdo, ki je vešč potapljanja, lahko opiše globine in morsko dno. Nekdo drug bo spregovoril o plimi in oseki, tretji o valovih in vodnih tokovih … Vsi bomo – tako ali drugače – spregovorili o svojih občutkih: o tem, kako prijeten, svež in nežen je objem vode na poleten dan … kako osvobajajoče je prepustiti svojo težo v prosojno moč vode … in kako lepo je potem čutiti hrapave sledove soli na koži …

Govoriti o veri je res kot bi nekomu govoril o plavanju.

In ne gre le z besedami. Potrebno je izkustvo. Potrebno je stopiti v vodo, potrebno se je zmočiti, se spustiti, potopiti …

In je hecno: kljub temu, da v materinem telesu devet mesecev plavamo, se moramo – porojeni v ta svet – plavanja spet naučiti.

In je zato potrebna domišljija: »Kaj?! Da me bo voda držala?«

In je potrebno zaupanje: »Res? Voda me bo držala?«

In je potrebno malo trme: »Ja! Voda me bo držala!«

Zato se otroci hitreje naučijo plavati, kot odrasli: ker premorejo precej več domišljije, zaupanja, predvsem pa trme. Zato krščujemo (ali oblivamo z vodo ali potapljamo v vodo) že otroke!

In potem so tu prvi zamahi. Pa glava pod vodo. Pa voda v grlu. O, kje je šele hoja po vodi!

Torek, 22.04.2025

Priznam, da sem hud odvisnik.

Kje naj sploh začnem opisovati vse moje odvisnosti…?

Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice preležane na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb, na čudnem prehodu med zavedanjem in snom… premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan in svoje načrte. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog… včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnihkoli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza.

Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije…

Odvisen sem od jutranje kave.

Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote… Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že , da odnesem smeti ali pomijem posodo… se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan… in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim.

Priznam, da sem hud odvisnik!

Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek!

Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo… Morda…

A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje… Hmm…

A rečem tudi: Moj Bog!

In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu.

Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.

Sreda, 23,04,2025

Človek naj ne živi samo od kruha.« (Lk 4, 4)

Kdor me pozna ali pa me je že videl, ve in lahko mirne duše potrdi, da ne živim samo od kruha. Ah, kje pa. Poleg kruha, ki ga obožujem, je tu še krompir, pa testenine na razne načine, zrezki vseh vrst in seveda sladkarije in sladice, pri katerih prednjačijo čokolada, mamini krofi in potica.

Pa vendar je to le nebistveni del moje prehrane. V resnici živim od luči, ki jo zagledam v oknu domače hiše, ko se pozno zvečer ali že v jutru, pripeljem domov z dela in mi pove, da me žena še pričakuje … da me čaka, da me objame in vpraša: Kako si?!

Živim od vprašanja: »Ati, boš danes cel dan doma?«

Živel sem od »tortic« iz lego kock in od kupov risbic, narejenih in narisanih samo zame. Zdaj so me otroci že prerasli in živim od teh nekaj centimetrov viška.

Živim od zabav ob rojstnih dnevih ali godovih, ko se zbere vsa družina in hiša postane premajhna. Živim od pogovorov za našo mizo, ko s prijatelji premlevamo dogodke in čase.

Živim od dnevov, ko lahko zjutraj »malo potegnem«.

Živim od kake dobre pesmi, prebrane kdaj pa kdaj.

Živim od tistih nekaj minut po končani maši, ko se cerkev prazni in sva sama. In se gledava. In se meriva: Kdo bo koga?!

Živim od… vsake drobtine, ki pade z božje mize.

Živim, ker mi Bog daje, da živim.

Živim, ker Bog daje.

Živim, ker Bog je.

Četrtek, 24.04.2025

O ljubezni in usmiljenju

Srce, ki tehta, ni sposobno ljubiti. Hecno, mar ne, toda če odmislimo tržnico, mesnico, mešalec za beton in tekmovanja, in se obrnemo k tistemu, kar je res pomembno v življenju, potem … Potem tisto kar vržemo na vago - nima teže. Kar merimo - je vedno premajhno. In premalo. Kar štejemo - ne šteje. In čemur postavimo ceno - nima vrednosti!

Morda je Jezus prav zato dal le eno zapoved! Da bi nas obvaroval pred preštevanjem, ki vodi v računanje in preračunljivost, in še naprej v tehtanje, merjenje in zamero! Kajti: ene same reči ne šteješ. Še meriš in tehtaš je običajno ne, ker je nimaš s čim primerjati.

Ena sama zapoved: ljubi!

»Ljubi Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo! Ljubi bližnjega, kakor samega sebe! Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!«

In še tisto, kar radi preslišimo in neradi sprejmemo: »Ljubite svoje sovražnike!«

To, da sem kristjan, se mora nekako poznati v mojem življenju! Mora! Kot se pozna, če sem športnik ali pesnik ali vegetarijanec! Da sem kristjan se mora, če ne drugje, kazati vsaj v tem, kako vozim, kakšen šofer sem! Mora!

»Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro le tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto! … Vi pa ljubíte svoje sovražnike. … In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega. (Lk 6, 32-36)

Bog je duhovit. Ko nas je ustvaril, nam je dal telo, kakršnega imamo. In le dveh delov telesa ne moremo videti brez tuje pomoči, brez pomoči ogledala: Obraza in zadnje plati!

Drugi – naši bližnji – nam držijo ogledalo. Drugi – naši bližnji – nam povejo ali imamo obraz ali smo brezobrazni ter kolikšne in kakšne riti smo!

Petek, 25.04.2025

VESELJE

Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje.

Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi… veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni!

Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim:

V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje…

V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze…

V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč…

Na moje veselje pa čakaš zaman…

Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak… in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu!

Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze!

Pa vendar oznanjamo veselo novico!

Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril!

Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje!

Da bom znal biti vesel!

Da bom z veseljem potrpel in trpel.

Da bom z veseljem nosil križ.

Da bom z veseljem hodil za Teboj!

Da bom z veseljem tudi žalosten.

Da bom vesel na porokah in na pogrebih.

Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji.

Da bom odkril veselje v Tvojem srcu.

In bom odkril veselje v svojem srcu!

Amen.