Nedelja, 13.07.2025

Prišla sem pomagat, pa sem prejela

Ko sem prišla na Madagaskar, sem bila prepričana, da grem pomagat. Da bom jaz tista, ki bo dajala – svoj čas, svoje znanje, svojo voljo. Pa sem hitro, skoraj nepričakovano, dojela, da sem v resnici prišla prejemat. Tam sem srečala ljudi, ki niso imeli veliko – a so mi dali več, kot sem si kdaj mislila, da je sploh mogoče. Vsak nasmeh, vsaka kretnja, vsak pogled je bil dar. Tak, ki te gane do srca. Ugotovila sem, da včasih prejmemo največ takrat, ko se ne borimo, da nekaj dosežemo, ampak ko preprosto dopustimo, da nas življenje preseneti. In prav tam, sredi neznane dežele, med ljudmi, ki so me sprejeli z odprtimi rokami, sem prejela največje darilo – spoznanje, da je resnično bogastvo v odnosih. Takrat sem spoznala kako malo potrebuješ, da si srečen. Kako pomembno je, da te obdajajo dobri ljudje ne pa materialne stvari. In kako hitro te današnji svet lahko prevzame, da vedno potrebuješ več. Takrat mi pomaga, da ostanem zvesta sebi in sledim svojim vrednotam.

Ponedeljek, 14.07.2025

Zgled, ki govori brez besed

Včasih nas v življenju najbolj nagovori prav zgled – tih, skromen, a močan. Na Madagaskarju sem srečala misijonarje, ki so pustili vse, da bi služili drugim. Niso govorili veliko o veri – živeli so jo. Njihova dejanja niso bila glasna, a bila so vsakodnevna, tiha – in prav v tem je bila njihova moč. Ko prideš v mesta, bolnice, šole, ki so jih zgradili misijonarji v revnih afriških vasicah se vprašaš ali je to sploh mogoče? Dvajset let nazaj je namesto teh zgradb na istem mestu stalo smetišče. Del smetišča še vedno obstaja. Zrak tam je tako slab, da ga moraš zapustiti po petih minutah. Mislila sem si nihče si ne zasluži, da bi tako živel, a so živeli in nekateri ljudje so tam še vedno. Tudi življenje misijonarjev ni lahko, živijo zelo skromno, nimajo vedno dostopa do zdravstvenih storitev, včasih so lačni, brez internetnega siganla, brez domačih, a se borijo. Ko sem jih opazovala, sem dojela, da ni treba iti na konec sveta, da živiš kot misijonar. Dovolj je, da tam, kjer si, opaziš človeka, ki te potrebuje – in da mu daš sebe. Svojo prisotnost, čas, pozornost. V tem je nekaj svetega. V tem je Bog. Ne v velikih besedah, ampak v vsakdanjih dejanjih ljubezni.

Torek, 15.07.2025

Maša, ki te poživi

Nisem si mislila, da bom ravno na Madagaskarju – v deželi, kjer so cerkve skromne, brez udobja – prvič začutila, kaj pomeni »sveto«. Tam je bila maša drugačna. Ko smo prišli k Pedru Opeka in nas je povabil, da gremo k maši nas je peljal na stadion. Ja prav zares cerkev je stadion. Naša skupina se je spogledala in ni mogla verjeti koliko ljudi je prišlo. Stadion so okrasili, postavili oltar, rože in sveče. Pred oltarjem je bilo polno otrok. Imeli so tudi zbor. Kmalu so ljudje čakali tudi zunaj, saj v cerkvi ni bilo dovolj prostora. Maša je trajala dve uri. Bila je polna petja, plesa in veselja. Ljudje so slavili Boga z vsem, kar so – z glasom, z gibom, z očmi, ki so žarele. Kaj takega nisem še nikoli videla. Po vrnitvi domov sem začela mašo gledati z drugačnimi očmi. Ne več kot nekaj, kar moraš opraviti. Ne več kot dolžnost. Ampak kot srečanje. Po malgaški maši smo se nato še eno uro pogovarjali z domačini in se igrali z otroki. In to je eden najlepših spominov, ki jih imam.

Sreda, 16.07.2025

Največji dar je bližina

Otroci na Madagaskarju so bili moji največji učitelji. Naučili so me lekcije, ki je ne najdeš v knjigah. Tam sem prvič res dojela, da je bližina največji dar, ki ga lahko daš drugemu človeku. Ni treba veliko. Ni treba, da kaj kupiš, da imaš veliko za ponudit. Včasih zadošča le, da si. Da se ustaviš. Da pogledaš. Da poslušaš. Kolikokrat sem doma pozabila na to... Vedno nekam hitim, nekaj lovim, skrbim za prihodnost, razmišljam o preteklosti. Tam pa ni bilo prostora za to. Bila sem z njimi – zdaj. Na Madagaskarju smo skupaj izvedli 6 oratorijev. Na enem izmed oratorijev se je zbralo tudi do 500 otrok. Oratoriji zanje predstavljajo prave počitnice. Vsi otroci, ki uspešno zaključijo šolsko leto, imajo priložnost, da se jih udeležijo. En oratorij je trajal tri dni, v tem času pa so otroci doživeli marsikaj novega. Prvič so se srečali z barvami, izdelovanjem kostumov, igro, ustvarjanjem in celo z rezanjem s škarjami. To so bile za njih posebne ugodnosti, saj v šolah, ki jih obiskujejo, pogosto nimajo dostopa do ustvarjalnih pripomočkov.Navdušenje v njihovih očeh je bilo nalezljivo – z velikim zanimanjem so sledili navodilom in se resnično potrudili pri svojih izdelkih. Na koncu so bili upravičeno ponosni na svoje stvaritve. Vsak dan smo zaključili s skupnim petjem, plesom in iskreno zahvalo. Tako smo skupaj ustvarili nepozabne spomine in stkali vezi, ki bodo trajale še dolgo.

Četrtek, 17.07.2025

Hvaležnost kot način življenja

Ko danes pogledam nazaj, me preplavi ena sama beseda – hvaležnost. Ne zato, ker bi bilo vse lahko. Ne zato, ker bi vedno vedela, zakaj sem tam. Ampak zato, ker sem v tistem preprostem, vsakdanjem – v soncu in prahu, v objemih otrok, v pomanjkanju in smehu – dojela, da je vsak dan dar. To sem zares razumela na Madagaskarju. Včasih moraš oditi daleč, da odkriješ nekaj zelo preprostega. Tam, med ljudmi, ki so imeli zelo malo, sem prvič začutila, kaj pomeni resnično bogastvo. V njihovi preprostosti življenja sem začela tudi sama gledati drugače. Kaplja vode je postala dragocena. Kos kruha dar. Pogled, ki me je sprejel, pa nekaj svetega. V tistih trenutkih sem postajala bolj živa. Bolj tiha. Bolj pozorna. In kar je najlepše – bolj hvaležna. Ko danes hodim po domačih ulicah, s srcem, ki je videlo malo več, poskušam živeti drugače. Ne zato, ker bi imela več – ampak ker vidim več. Hvaležnost me opominja, da je življenje nepopolno – pa vendar sveto. In v tej preprostosti je skrito največje čudo: da mi danes ne manjka nič. Kajti tisto, kar najbolj šteje, mi je že dano.

Petek, 18.08.2025

Pogled, ki te zlomi

Pred vrata misijona je prišla ženska. V naročju je držala novorojenčka — izmučenega, shiranega, s pogledom, ki ga običajno vidiš le na televizijskih reklamah. Te slike pogosto preklopiš, saj so pretežke, ali pa rečeš, da pretiravajo, da v resnici ni tako hudo. A tukaj ni bilo gumba za ugasniti. Ta otrok je stal pred menoj — resničen, tih, nemočen. In jaz? Jaz sem samo obstala, brez besed. Kasneje mi je ženska povedala, da je ona njegova babica, saj je mama umrla med porodom. Tam je to žal pogost pojav. V tistem trenutku sem prvič pomislila kako privilegirana sem – ker sem vedno imela vse. Ker sem doma lahko zaprla hladilnik in si rekla, da nisem lačna. Tam ni bilo vprašanje, kaj bi jedli, ampak ali sploh bomo jedli. Po tem dogodku sem se večkrat vprašala: zakaj jaz? Zakaj jaz lahko grem domov, on pa ostane? A odgovora ni. Naučila sem se, da ni vedno treba razumeti. Dovolj je, da ostaneš. Da pogledaš in ne obrneš stran. In da takrat, ko ne moreš rešiti sveta, ostaneš človek. Z očmi, ki vidijo. Z rokami, ki so pripravljene objeti. In z vero, da je Bog tudi tam – v bolečini, v pomanjkanju, v nemoči. Morda še posebej tam.