Nedelja, 28.09.2025

Evangelij te nedelje nam predstavi bogatega človeka in revnega Lazarja.

To je zgodba, ki nas pretrese, ker nam pokaže, kako lahko se izgubimo v blaginji in spregledamo stisko drugih. Hkrati pa nam ta beseda daje upanje in hvaležnost – dva odnosa, ki nam pomagata globlje praznovati življenje.

Upanje je v tem, da Bog nikogar ne spregleda. Lazar, ki so ga vsi spregledali, je poklican k Bogu. To kaže, da ima pred Bogom vsak človek neskončno vrednost. On vidi, kar je skrito. Pozna naše rane, naše hrepenenje, naša imena. Na to se lahko zanesemo – tudi če se včasih počutimo majhni, šibki ali spregledani.

Hvaležnost je v tem, da lahko že zdaj slavimo življenje. Vse, kar imamo – naše odnose, našo skupnost, naš vsakdanji kruh – je dar. Hvaležnost nam odpre oči za tisto, kar nas nosi, in nas naredi odprto za deljenje.

Če živimo v upanju in hvaležnosti, postanemo ljudje, ki gradijo mostove. Upanje nam daje pogum, da tudi v težkih časih ne obupamo. Hvaležnost nam omogoča, da vidimo dobro in ga posredujemo naprej. Tako naše življenje postane praznik – praznik z Bogom in drug z drugim.

V mnogih farah v teh dneh praznujemo iz hvaležnosti, kot danes v Pliberku in v Zelezni kapli. Prisrčno vas vabimo, da se nam pridružite in obogatite skupnost cerkev.

Ponedeljek, 29. 09.2025

Danes čestitam vsem, ki imajo za zavetnika Mihaela, Rafaela ali Gabriela. Posebej mojemu krstnemu otroku Gabrijelu.

Trije nadangeli so Božji glasniki, ki stojijo ob strani ljudem, da ne hodijo sami skozi življenje. Prav v tem se odraža naloga botra ali botre:

Biti spremljevalec – ne da bi določal pot, ampak da bi hodil z njim, pozoren in da jim daš pogum.

Biti Božji glasnik – z besedami tolažbe, z zgledom v veri, z gestami ljubezni, ki kažejo na Boga.

Biti pomočnik v stiski – zlasti takrat, ko otrok ali mladostnik tvega, da izgubi vero ali upanje.

Botrstvo pomeni: biti za nekoga vidno in konkretno tisto, kar angeli počnejo nevidno.

Pomeni biti angel v vsakdanjem življenju – človek, ki s srcem na dlani in budnim pogledom spremlja otrok skozi življenje.

Angeli, ki jih danes praznujemo, kažejo različne strani:

Mihael – zaščitnik, ki se bori proti zlu. Gabriel – glasnik, ki prinaša dobre novice.

Rafael – zdravilec in spremljevalec na poti.

Te tri vloge so tudi za botrce in botre lepa usmeritev:

Zaščititi pred tem, kar zatemnjuje življenje. Spodbujati z besedami, ki prinašajo upanje. Spremljati v veselju in stiski, korak za korakom.

Tako postane botrovanje vidni znak Božje prisotnosti v svetu.

Visoka zahteva, ki ji ne morem vedno ustreči. Zato prosimo Boga in vse njegove angele, naj pomagajo vsem botrom, da dobro izpolnijo svojo nalogo za svoje zaščitnike. Morda se pa danes oglasite pri svojem krstnemu otroku?

Torek, 30.09.2025

V današnjem berilu slišimo: Tako govori Gospod nad vojskami: V tistih dneh bo deset moških iz narodov vseh jezikov prijelo moškega iz Judovega rodu za njegovo oblačilo in reklo: Hočemo iti z vami, ker smo slišali, da je Bog z vami.

Čeprav se prerok Zaharija morda ne nanaša neposredno na Jezusa, kristjani to obljubo razlagajo kot predznamenje univerzalnega poklica Jezusa Kristusa, saj opisuje prihodnjo enotnost in skupno prizadevanje za Boga, kar ima v Jezusovem nauku osrednji pomen.

Podoba dotika za oblačilo je močna. Kakšna moč mora izhajati iz Jezusa, da je okoli sebe zbral toliko ljudi, ki so mu hoteli biti blizu. Jezus jih doseže. Ne kot pobožna oddaljenost, ampak kot bližina, kot sočustvovanje, kot odrešitev.

Pogosto trpimo zaradi tega, da se ljudje v naši cerkvi ne počutijo več doma, da ne vidijo več smisla v obiskovanju cerkve in v naših skupnostih ne prepoznajo, da je Bog z nami. Da ne čutijo, tako kot deset moških, da je Bog z nami. Ne smemo obsojati ljudi, ki ne verujejo kot mi.

Moramo se ponovno pustiti dotakniti od Boga, da sami postanemo vir tega dotika za druge, da bodo čutili, da je Gospod z nami.

Gospod Jezus, prišel si, da bi imeli življenje v izobilju, upanje v naših zlomih, ozdravljenje v naših ranah. Nauči me, kako te iskati – in te „dotakniti“, kjer te lahko srečam v tebi: v ljudeh ob poti, v mojih lastnih potrebah.
In naredi me za nekoga, ki zdravi, s sočustvovanjem, s bližino, z ljubeznijo.
Ker tvoja upanje je močnejše od vsega negativnega v tem svetu. Jezus, dotakni se nas!

Sreda, 01.10.2025

Današnji evangelij govori o radikalnem sledenju Jezusu in me je spomnil na srečanje v prvih letih mojega poklica z sodelavca v Cerkvi. Med izobraževanjem sem preživel čudovito leto v Št. Lenartu in na Brnci pri Dorici Kazianka in Petru Olipu, ki me je takrat mimogrede vprašal: Kateri je tvoj najljubši stavek v svetem pismu: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« je takrat bil moj odgovor.

V 30 letih, ki so sledila, sem vedno znova pomislil, da so te besede zelo velik ideal. Življenje z lastnimi slabostmi, omejitvami, vprašanji, prelomi. Včasih ostane občutek: »To je bilo preveč. Nikoli ne bom zmogel.«

Tudi današnji evangelij govori o tej napetosti. Trije ljudje želijo slediti Jezusu. Toda Jezus jasno pove: Sledenje ni romantičen sprehod. Stane nekaj. Od nas zahteva, da ne jemljemo ničesar drugega za pomembnejšega – domovine, varnosti, celo družinskih obveznosti. Jezusove besede delujejo radikalno, skoraj strogo.

A vendar je v njih velika resnica: Sledenje Jezusu ni program popolnosti, ampak odnos.
Ne gre za to, da bi iz lastnih moči »popolno« posnemali Kristusa.

Gre za to, da se mu odpremo – s tem, kar imamo in kar nimamo. On sam dopolni, kar nam manjka.

Morda stavek »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« sploh ni naloga, ki jo moramo izpolniti. Ampak darilo, ki ga smemo sprejeti: Kristus živi v meni – tudi takrat, ko se počutim šibkega. Tudi takrat, ko imam občutek, da nisem dovolj dober.

Slediti Jezusu pomeni: vsak dan začeti z nova. Ne popolno, ne brez neuspehov, ampak z zaupanjem: On gre z nami.

»Gospod, hočem ti slediti, kolikor bom mogel. Sprejmi moje navdušenje, pa tudi mojo utrujenost in preobremenjenost. Živi v meni – tam, kjer sam ne zmorem.

Četrtek, 0 2.10.2025

Jezus postavi otroka v središče. Svojim učencem pokaže, da pot v Božje kraljestvo ne odpirajo moč ali velikost, ampak ponižnost, zaupanje in pripravljenost, da sprejmemo darove. Ni nam treba vsega doseči sami, lahko zaupamo, da je naše življenje podprto.

A kako težko nam je to! Pogosto se primerjamo z drugimi: kdo je uspešnejši, kdo je bolj priljubljen, kdo napreduje hitreje? Včasih iz tega zraste ljubosumje – in to je v nasprotju z Jezusovim sporočilom. Božje kraljestvo ni tekmovanje. Vsak človek je povabljen, da s svojimi darovi in talenti sodeluje pri gradnji Božjega kraljestva.

Praznik svetih angelov varuhov nas spominja: Bog nas ne pusti samih. Postavi nam ob strani glasnike, ki nas varujejo, nam odpirajo poti in nas vedno znova dvigujejo. Angeli so znak, da je naše življenje pod Božjo zaščito.. Spominjajo nas: »Na tvoji poti te spremljajo. Nisi izgubljen.«

Zlasti v časih skrbi in negotovosti nam ta obljuba daje upanje. In morda postanemo sami angeli drug za drugega, če se ne zavidamo, ampak spodbujamo; če se ne primerjamo, ampak krepimo; če ne delamo drug proti drugemu, ampak skupaj za Božje kraljestvo. Tako Božja bližina deluje naprej – vidna v neopaznem človeškem, a vendar podprta z nebes.

V fari je vsak pomemben, od duhovnika do ministranta! In zelo pomembni so tisti, ki kot kristjani podpirajo skupnost, saj smo vsi Božje ljudstvo, vsak s svojimi talenti in sposobnostmi.

Petek, 03.10.2025

DRAGI Kristijani!

Upam, da ste ta teden opazili, da sem poskušal izraziti upanje in hvaležnost.

Eden od razlogov za to je tudi, da sem iz hvaležnosti pogledal nazaj na Božje delovanje v mojem življenju, še posebej na 3. oktobra leta 2010, ko sem bil skupaj s petimi drugimi moškimi v stolnici v Celovcu posvečen v diakona. Mnogi od vas ste mi takrat dali veliko upanja. Nikoli prej nisem čutil toliko podpore slovenskega prebivalstva kot tisti dan.

Ko je moj spremljevalec in prijatelj Janez Tratar začel peti pesem »Marija, skoz’ življenje«, sem bil prepričan, da je bila vsaj polovica stolnice polna kristjanov iz južne Koroške. To mi še danes daje moč in pogum, da služim v tej cerkvi. Hvaležen sem tudi, da je takrat Katoliško žensko gibanje pod vodstvom Anni Reichmann zaradi naše posvetitve za 14 dni prestavilo Romanje živega rožnega veneca. Kakšna čast. Bog vam naj povrne. Prihodnjo nedeljo se vidimo na Zihpoljah!

Hvaležen sem za svojo družino in mnoge ljudi, ki hodijo z mano in ki z mano v različnih področjih Cerkve iščejo pot, da Bog ostane živ. V naših farah in v naši lepi deželi. Nadalje prosim, da ostanemo povezani v molitvi in se naučimo videti dobro v drugih.

Še dve osebi bi rad omenil: Jana Pucher, vsako leto na ta dan mislim nate: vse najboljše za tvoj rojstni dan. S svojim posebnim načinom si dvoletno birmansko pripravo spremenila v nekaj povsem posebnega in s tem zaznamovala tudi naše farno delo. V imenu vseh drugih ti izrekam hvala!

Gerhard Mischitz: ti si zelo pomemben spremljevalec v mojem verskem in farnem življenju. Danes te bo škof Jožef poslal v cerkveno službo kot pastoralni asistent. Svojo poklicanost živiš že zelo dolgo in želim ti veliko moči in naj te vodi Bog.

Bilo bi lepo, če bi se danes ob 18. uri v cerkvi Kristusa Kralja v Celovcu zbralo veliko ljudi in podprlo naše nove pastoralne sodelavce. Da bi tudi oni čutili, da je Bog in ljudje z njimi! Veselil bi se, če se vidimo zvečer!