Nedelja, 24. 8. 20225

Božja beseda današnje nedelje nam s prerokom Izaijo zagotavlja, da obstaja nekdo, ki resnično pozna naše globine – pozna naša dela in naše misli, lahko bi rekli, da pozna naše srce in telo. In pred tem ljubečim pogledom se nam res ni potrebno skrivati. Ljudje smo po eni strani nagnjeni k presojanju od zunaj – glede na zunanji izgled in uspeh, skupna zanimanja, pretekle izkušnje, narodno, jezikovno, versko ali politično pripadnost... In po drugi strani želimo pogosto prikriti naše napake in slabosti, predvsem zunanji javnosti, na katero želimo narediti vtis. Včasih se celo zgodi, da je nekdo v javnosti čisto druga osebnost kot v zasebnem življenju. Z Bogom pa se tovrstnih skrivalnic ni treba iti.

Čisto vsi smo povabljeni na njegovo “sveto goro”, v nebeški Jeruzalem. Do tja pa se je možno povzpeti le skozi ozka vrata iskrenosti in ljubezni. Zato tudi pravi evangelist Luka “so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji”. Na tej gori bo vsak od nas obsijan z lučjo božje ljubezni in prepoznan v celoti svojih misli in dejanj. Vendar daleč od tega, da bi nas moralo biti strah tega trenutka. Naš nebeški Oče je kot vsak starš vesel, ko njegovim otrokom uspe prilesti na goro, pa naj bo kot prvi ali zadnji. Glavno, da pridemo do tega trenutka prerojenja v ljubezni in iskrenosti ter s tem stopimo skozi Jezusova ozka vrata.

Ponedeljek, 25. 8. 2025

V današnji dan naj nas pospremi misel sv. Pavla „Vedno zahvaljujemo Boga za vas vse“. Hvaležnost je nekaj zelo globoko človeškega in tudi religioznega. Večina religij vzgaja svoje pripadnike tudi za hvaležnost. Tudi v krščanstvu ta velja za srčiko našega evangelija. Drug izraz za sveto mašo – evharistija - namreč nosi v sebi ravno ta pomen – zahvaljevanje Bogu. Ampak hvaležnost ni samo zadeva vernih ali nekaj, kar je za večino del bontona in s tem naučenega lepega obnašanja.

Hvaležnost prispeva k lepšim medsebojnim odnosom in s tem krepi medsebojno sodelovanje in timski duh. Zanimivo pa je to, da pozitivno deluje tudi na nas same. Dokazano je, da ljudje, ki so bolj hvaležni, se tudi sami subjektivno bolje počutijo, so bolj srečni, manj depresivni in tudi manj občutljivi za stres. Na splošno so bolj zadovoljni s svojim življenjem in odnosi, imajo občutek, da imajo življenje bolj pod kontrolo in v težavah najdejo več pozitivnih možnosti.

Naj bo to spodbuda, da še bolj zavestno gojimo držo hvaležnosti – lahko s preprosto in iskreno besedo zahvale ljudem okoli sebe, zahvalno molitvijo, pisanjem dnevnika hvaležnosti ali poiščemo svoj način, kako polepšati dan sebi in drugim.

Torek, 26. 8. 2025

V današnji božji besedi so mojo pozornost pritegnile besede apostola Pavla “smo se v našem Bogu osrčili”. Osrčiti je beseda, za katero se ne spomnim, ali sem jo pred tem že kdaj srečala, a me je takoj pritegnila. Gre za to, da nam naše srce ne upade, da ne izgubimo poguma.

V biblični govorici je srce veliko več kot sedež naših čustev, ni ločeno od razuma in obsega celoto naše osebe. Srce razumemo tudi kot svet prostor znotraj nas, v katerem lahko (če se za to odpremo) slišimo glas Boga samega. Starozavezni pregovor pravi: „Z vso skrbjo varuj svoje srce, kajti iz njega izvira življenje.“ Varovati srce (in s tem življenje) pomeni veliko več kot zgolj skrbeti za zdravo prehrano in gibanje (kar je oboje seveda tudi pametna naložba). Varovati srce, pomeni tudi skrbeti, da moje srce ne ogluši, da zmore čutiti vse pozitivno in negativno. Da ni preveč. Znam reči ne brez slabe vesti in tudi prositi za pomoč. Da se vprašam, ali poznam načine za „prečiščevanje“ svojega srca, da ga s svojimi čustvi, mislimi in doživetji ne preobremenim. Znam izpuščati stvari, ki me presegajo, v božje roke? Ne smemo pozabiti, da naše srce zazna, kar naše oči rade spregledajo in naša ušesa preslišijo, in da ima svojo lastno modrost in intuicijo. Zato nas vse danes povabim, da se osrčimo, povežemo s svojim srcem in mu prisluhnemo v vsej globini – kaj nam sporoča in kaj potrebuje.

Sreda, 27. 8. 2025

Živimo v svetu, v katerem se zdi, da kronično primanjkuje miru – na svetovni, narodni in osebni ravni. Današnja godovnjakinja sv. Monika ni reševala svetovnega miru svojega časa. Slovela pa je po tem, da je znala v svoje neposredo okolje prinašati mir s svojo potrpežljivostjo, ljubeznijo in molitvijo. Na ta način je prispevala k pomiritvi nekaj družinskih razprtij v svoji okolici in tudi v lastni družini dosegla nekaj globokih duhovnih spreobrnjenj. In to v tistih odnosih, ki še danes veljajo za najtrše “orehe” – pri tašči, možu in po dolgih letih tudi pri sinu Avguštinu, ob katerem pa se bomo ustavili jutri.

Sv. Monika je prepoznala božjo modrost, da če želiš v svoje okolje prinesti mir, ga ne moreš z nasiljem in grobostjo, ampak z milino in nežnostjo, občasno pa tudi z jasno besedo. Njena življenjska pot je bila vse prej kot posuta zgolj s cvetjem, a ker je bila notranje zasidrana v veri, ni nikoli obupala nad drugimi. Pojdimo tudi mi v današnji dan z mislijo, kaj lahko v svojem neposrednem okolju naredimo za mir v odnosih z ljudmi, ki so nam danes poslani na pot. Morda obstaja celo kdo, ki že dolgo čaka na moj nasmeh, zahvalo, opravičilo ali drugo lepo besedo ali gesto. Večina od nas lahko svetovni mir začne graditi pri sebi doma in v bližnji okolici. Že danes.

Četrtek 28. 8. 2025

Danes goduje sveti Avguštin, sin včerajšnje godovnjakinje sv. Monike, ki je dolga leta molila za svojega tako in drugače izgubljenega sina. Sveti Avguštin, ki je živel v času pozne antike, je zagotovo odličen priprošnjik za vse, ki jim ni na prvi pogled jasno, kam naj bi šla njihova življenjska in/ali duhovna pot, ki se kdaj počutijo izgubljene v življenjskih viharjih ali množici različnih prepričanj. Bil je velik in vnet iskalec. Čeprav je bil kot otrok vzgojen v krščanstvu, je bila njegova pot do osebne krščanske vere dokaj ovinkasta. Vmes je doživljal vzpone in padce, tako poklicno kot zasebno. Bil je vročekrvne narave in hkrati zelo občutljiv. Preizkusil mnogo duhovnih oz. filozofskih tokov svojega časa in postal celo mojster retorike in tudi velik nasprotnik krščanstva. Res ni nič kazalo na to, da bo kdaj postal svetnik.

Pri dobrih tridesetih letih pa je na novo odkril krščanstvo in osebno vero, in to tako zares, da je postal menih. Seveda je vse prej zbrano znanje, osebne izkušnje in talente sedaj lahko zelo dobro uporabil v novi vlogi, tako dobro, da je pozneje postal celo škof in cerkveni učitelj. Naj po njegovem zgledu tudi mi zavestno in iskreno iščemo tisto, kar res izpolnjuje naše življenje – kar nas ne nasiti samo površinsko in kratkotrajno, ampak ima moč res globinsko nahraniti našo duhovno lakoto oz. naše srce. In nikoli ne obupajmo nad življenjskimi viharji ali oblaki, ki morda kdaj zatemnijo naše nebo. Za njimi pride spet sonce!

Petek, 29. 8. 2025

Danes se ustavimo ob priliki o desetih dekletih (v starejših prevodih imenovanih devicah), ki so imele vsaka svojo svetilko. Samo pet od teh pa je imelo tudi pripravljene polne posodice olja za svoje svetilke. In samo te so lahko vstopile z ženinom na svatbo, ki je simbol nebeške gostije.

Lahko bi rekli tudi, da smo mi sami oz. naše duše te svetilke. In vemo iz lastnih izkušenj, da ni vedno enostavno ohranjati gorečega ognja ali svetlobe v duši. Včasih ogenj počasi že res dolgo gori in nekega dne dogori, ker že dolgo nismo dolili svežega olja – poskrbeli za našo dušo in srce. Včasih pa občutimo okoli sebe divjanje nevitnega vetra in dežja, ki na hitro ugasneta plamen, ko nas kdo ali kaj hudo prizadane. Ko pa je svetilka enkrat ugasnjena, rabiš tako olje kot ogenj za prižiganje. In čas.

Kot otrok sem se čudila, zakaj teh pet deklet, ki so imele zaloge olja, tega niso dobrodušno delile s preostalimi petimi, ki ga niso imele. Danes vem, da olje, o katerem je tukaj govora, ne moreš kar tako deliti, preliti v drugo dušo. Govorimo o veri, ljubezni, dobroti in vsem, kar svetli naše duše. To olje si moraš kot odrasel v glavnem pridelati sam in po kapljicah. In na to olje moraš tudi dobro paziti, da ne ostaneš brez njega ti in tvoji najbližji. Kajti svetilka otroške duše zažari lahko le ob odrasli svetleči duši.