Nedelja, 17.1.2021

Prepoznati Mesijo - Jezusa, iti za njim in k njemu povabiti še druge. Tako bi lahko na kratko povzeli današnji evangelijski odlomek o prvem srečanju Jezusa in učencev.

Mene pa v teh dneh k Jezusu nagovarja ženska pobuda, ki deluje po mednarodnem katoliškem programu FIAT 90. (Obstaja tudi podobna moška različica Eksodus 90.) Obe najdete tudi na internetu. Gre za 90 dnevno pripravo na veliko noč, ki se je letos začela že 4. januarja. Spodbujata nas k temu, da skušamo v teh dneh zavestno in celostno slaviti Boga na treh področjih: S telesom – preko zdrave skrbi zanj in premagovanja nezdravih navad. Boga lahko slavimo tudi preko svojih misli, tako se trudimo omejiti vse, kar zastruplja naše misli in nas raztresa. In seveda slavimo Boga s svojo dušo in skrbjo za redno duhovno hrano. V originalnem programu predlagan nabor aktivnosti je res obsežen. A tudi če vzamemo na vsakem področju nekaj od predlaganega zase, je to dober začetek oz. nadaljevanje hoje z Marijo za Jezusom. In ker vemo, da uvajanje večjih sprememb ali včasih že majhnih novosti ni enostavno, je zelo dobro, da program zagotavlja sestrsko oz. bratsko pomoč v tudi obliki majhnih skupin, ki nudijo medsebojno podporo na tej poti.

Ponedeljek, 18.1.2021

Evangelist Marko ima za danes za nas že staro življenjsko modrost o uvajanju novosti v naše življenje: Mladega vina se ne spravlja v stare vinske mehove. Vino bi mehove razgnalo in ostali bi brez vina in mehov. Novo vino potrebuje nove mehove, pravi.

Vemo, kako zahtevno je v praksi vpeljevanje novosti v naše življenje. »Mlado ali novo vino« je lahko tudi prispodoba tega. V zadnjem letu zelo močno doživljamo to resnico, saj nas je korona z vsemi novimi neželenimi spremembami pripeljala na rob tega, da bodo naši stari mehovi popokali ali kakšen morda tudi je. Vemo, da tudi ko se prostovoljno odločiš za večjo ali manjšo spremembo v življenju (npr. od jutri živim bolj zdravo, bom bolj pozorna do svojega moža ali bolj prijazen s svojo družino, začnem redno brati Sv. pismo ali bolj poglobljeno meditirati) nas lahko hitro odnese nazaj v stare vode. Naši možgani ljubijo stare in utečene poti, novosti jih spravljajo v stres. Navada je železna srajca. In ko hočem to sneti, res potrebujem pomoč in oporo drugih. Pa vendar le dokler rastem in se razvijam, vem, da sem živ/a, pravi druga misel. Modrost je tudi prepoznati in si iskreno priznati, na katerih področjih moram v svoje življenje naliti novega vina, na katerih pa je bolje pustiti staremu, da se stara in se tako plemeniti.

Torek, 19.1.2021

»V upanju imamo sidro svoje duše« je zapisano v pismu Hebrejcem. Vemo, da ko človek izgubi upanje, vero v prihodnost in rešitev, ko ne vidi več izhoda je (vsaj trenutno) izgubljen. Telo zboli, življenjske energije več ni, tudi medčloveški odnosi se lahko skrhajo, saj je življenje z večnim pesimistom in negativistom naporno.

Pa vendar tudi vsi kdaj doživimo »črn dan«, ko nam gre vse narobe, ko vstanemo z levo nogo. Lahko doživimo velike tragedije ali majhne bolečine. Pomembno pa je, da gremo naprej, da znova vstanemo in damo sebi in drugim še eno priložnost - da ne pokopljemo upanja.

Raziskave pravijo, da so ljudje, ki jim pripisujemo, da živijo »življenje z vsem srcem«, tudi globoko duhovni, četudi ne vedno tudi institucionalno verni. Globok občutek za duhovno dimenzijo je dokazano zaščitni dejavnik v stresnih in travmatičnih trenutkih, da lažje zmoremo čez preizkušnje. Prinaša upanje, smisel in namen v naše življenje, tudi ko je težko.

Mislim, da vsi občudujemo ljudi, ki so doživeli res velike osebne ali družinske tragedije, in ob tem ohranili vero in upanje oz. ju celo okrepili. Nagonsko so slutili, da je v tem njihovo varno sidro, ki jih bo obdržalo na površju. Ko smo na meji med življenjem in smrtjo, med norostjo in ohranitvijo zdrave pameti, prosim izberimo življenje in zdravo pamet! Ali pa prosimo koga, da zmoli kaj za nas in nam nameni spodbudno misel. In naše upanje bo spet večje!

Sreda, 20.1.2021

Danes v Markovem evangeliju srečamo Jezusa, ki je jezen in žalosten hkrati zaradi slepote srca farizejev, ki so jim več pomenili uradni predpisi kot stiska človeka. Očitno v vseh obdobjih naše zgodovine obstajajo enaki tipi ljudi oz. še bolj natančno in iskreno povedano: v večini vseh nas obstajajo vsaj občasno ti nasprotujoči si vzgibi. Včasih je veliko enostavneje slediti farizejski logiki črke zakona in zakrknjenega srca ter obsoditi vsakega, ki ne izpolnjuje uradnih predpisov ali pa celo samo ne ustreza našim predstavam, kako naj bi nekaj bilo … In na drugi strani se večino časa verjetno trudimo biti dobri in sočutni, z občutkom za sočloveka. Ko drugemu narediš nekaj dobrega, kar tako, iz čutečega srca in veselja, ne zgolj zato »ker je treba«, osrečiš dva – drugega in sebe.

Sočutje in občutek za drugega namreč razvijamo in se ju učimo že od malih nog. Danes strokovnjaki že opozarjajo, da v tehnološko visoko razvitih družbah vzhoda in zahoda prepogosto vzgajamo sicer visoko inteligentne in tehnično izredno sposobne mlade – ki pa vedno pogosteje ne premorejo dovolj sočutja in niso sposobni timskega dela. Kar je potem lahko ovira na njihovi nadaljnji življenjski poti. Na nas je, da se odločimo, kateri del sebe želimo bolj razvijati – sočutni ali »farizejski«.

Četrtek, 21.1.2021

V današnjem štiridesetem psalmu najdemo misel: »Spolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli in tvoja postava je v mojem srcu.« Ali lahko vidimo v izpolnjevanju božje volje sploh kaj veselega? Zase lahko iskreno povem, da sem se dolgo bala »izpolnjevanja božje volje«, ker sem jo pogosto videla kot nekaj meni, mojim željam in potrebam nasprotujočega. Dokler nisem doživela, da je naš Bog res ljubeči Bog, ki mi ne želi slabega, le dobro in me podpira tudi takrat, ko se mi je na prvi pogled zdelo, da mu ni mar zame. Danes čutim in vem, da spolnjevanje božje volje res lahko osrečuje, ker me vodi vedno bliže – Bogu in sami sebi ter drugim, notranji sreči in veselju. Ker želi, da sem vedno bolj pristna in iskrena – do sebe, drugih ter njega. Ker me sprejema tako, kot sem.

Kako pa je z božjo postavo v naših srcih? Odgovor na to lahko najdemo v trditvi: Kar bereš/poslušaš/gledaš, to postajaš. Ker ni vseeno, česar je polno naše srce, nam tudi ni vseeno, kaj beremo, poslušamo, gledamo. Več kot prebiramo in premišljujemo Sveto pismo, bolj udomačena je v nas božja beseda. Ta je polna - lahko bi pogojno rekli „zdravilnih“ zgodb in receptov za uresničeno in srečno življenje. Posezimo po njih – pa bodisi, da nam je ljubše branje tiskanega Svetega pisma ali pa si raje pomagamo s spletnimi aplikacijami, avdio posnetki ali filmskimi upodobitvami.

Petek, 22.1. 2021

V današnjem petinosemdesetem psalmu beremo božjo obljubo: »Gospod bo dal blagoslov in naša dežela bo obrodila svoj sad.« Ste se kdaj vprašali, kaj pomeni beseda blagoslov? Beseda blagosloviti izvira iz starocerkvene slovanščine in pomeni v dobesednem prevodu »dobro govoriti«. Blagoslov je torej dobra, lepa beseda. Božji blagoslov pa pomeni obljubo božje naklonjenosti, posebne božje bližine, varstva in blagostanja. Če zelo poenostavimo, gre pri blagoslovu za vero v to, da imajo besede moč priklicati in podariti dobro. Kar doživljamo že vsakodnevno. Ni vseeno, kakšne besede slišimo, govorimo in nosimo v svojih srcih. Beseda nas ali pa druge lahko »ubije« ali pa prinaša življenje in upanje.

Pri klicanju božjega blagoslova pa gre še za nekaj več – za klicanje božjega varstva nad nas ljudi. V Svetem pismu najdemo mnogo primerov, ko je Bog blagoslavljal ta svet in ljudi sam ali po svojih prerokih in nenazadnje po Jezusu in njegovih učencih. Danes v luči skupnega duhovništva, ki smo ga prejeli pri svetem krstu, smemo blagoslavljati vsi krščeni, ne le posvečeni duhovniki. Vabim vas, da na ta svet, ki je trenutno preplavljen s strahom in tesnobo, negotovostjo, nezadovoljstvom in jezo ter drugimi stiskami, kličemo božji blagoslov. Da prinašamo umirjenost, upanje in vero v življenje. Bog je namreč že Izraelcem dal ponudbo, ki velja tudi nam: »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod.«