Nedelja, 2.11.2025

2. november, v cerkvenem koledarju vernih duš dan, je dan spominjanja na umrle. Smrt in umiranje, pred tem pa bolezen in/ali obnemoglost, postavljajo družbe z neoliberalno ekonomsko ureditvijo v zadrego. Odpira se namreč vprašanje, kako v sistemu, ki temelji na potrošnji, konkurenčnosti in nenehni optimizaciji posameznika profitno uokviriti tako imenovano „conditio humana“, torej temeljne značilnosti človeškega obstoja. Človeško gledano je v družbi izobilja porazno razpravljati o upravičenosti pokrivanja stroškov za nego ljudi, ki si ne morejo več sami pomagati. Strogo zdravstveno-ekonomsko gledano pa ne. In vedno spet slišimo o „demografski bombi“, ki da ogroža državne proračune. In takoj nato penetrantno vprašanje, kdo v prihodnosti še lahko prevzame našo nego. Japonska, dežela z rekordnim številom starostnikov ob hkratni nizki rodnosti, prenizki za obnovo prebivalstva, stavi na robote, ki pomagajo zdravstvenim delavcem pri negi starih občanov. Trenutno se azijska robotika posveča razvoju humanoidnih robotov, podprtih z umetno inteligenco, ki bodo usposobljeni za zahtevno nego, kot npr. umivanje, menjavanje plenic ali oblačenje. Šokantno? Ne, povsem človeško – če bodo le programirani v dobro ljudi.

Ponedeljek 3. november 2015

Uporaba robotov pri oskrbi pacientov se zaradi pomanjkanja izobraževalno negovalnega osebja vse bolj uveljavlja tudi drugod po svetu in se bo še stopnjevalo.

Če Vas spreletava srh ob misli, da bi Vas umival, prevezoval ali hranil humanoidni robot, razmislite o alternativah. V idealnem svetu, ki bi filozofijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin jemal resno, robotike v negi verjetno ne bi potrebovali. Realno pa živimo v svetu dereguliranega tržnega gospodarstva, čigar pomanjkljivosti se kažejo ravno na področjih temeljnih socialnih potreb. To se je jasno pokazalo v letih pandemije covida, ko smo videli in na lastni koži doživljali posledice finančno okleščenega zdravstva, neustreznih stanovanjskih razmer, razdrobljenosti izobraževalnega sistema in tako naprej. Hkrati pa se je pokazalo, kateri so tako imenovani sistemsko pomembni poklici. Delovanje družbe so zagotavljali dostavljavci hrane, prodajalke in prodajalci, delavci v logistiki, medicinske sestre, pedagogi in še vrsta drugih. Ploskalo se jim je. In jim dajalo obljube, ki so se razblinile kot milni mehurčki na nebu. Predstavljajmo si: multinacionalka, ki ploska svojim zaslužnim menedžerjem. Jih imenuje za menedžerje leta. Potem pa jim ne izplača bonusa za uspešnost. Obstaja še večji sarkazem?

Torek, 4.november 2025

V razvitih državah so pravice pacientov in pacientk zakonsko zaščitene. Med njimi omenjam pravico do zdravljenja in nege ter spoštovanje dostojanstva pacienta. Za zagotovitev teh pravic je potrebna zadostna zdravstvena infrastruktura in izobraženo osebje, ki se zna sporazumevati v jeziku pacientov in pacientk. Tu pa se začenja zatikati. Vse preveč zaposlenih v negi namreč poklic zapusti zaradi neustreznih delovnih pogojev. Ali pa se zaradi njih premalo ljudi zanj odloči. Vlade se tega zavedajo. Tako bodo na primer v Avstriji od leta 2026 dalje za poklice v zdravstveni negi (medicinske sestre, negovalke) veljali kriteriji težaškega dela. Tudi za osebe, ki niso polno zaposlene. Potreba po ustreznem osebju pa je neizmerna. Koliko pacientov lahko ustrezno oskrbuje ena negovalka/ en negovalec? Pravilnik o kadrovski zasedbi v negi je v Avstriji zaradi federativne ureditve v vsaki deželi različen in se nanaša na kategorijo glede na zahtevnost nege. Primeri: V intenzivni negi bi moralo biti razmerje 1:1, v negi oseb uvrščenih v kategorijo pet 1:2. Torej dva pacienta, dve pacientki na eno medicinsko sestro ali bolničarja. V teoriji. Praksa kaže drugačno sliko. Tako kadrovanje namreč zahteva visoke investicije in zavedanje, da so pravice pacientov in pacientk zavezujoče.

Sreda, 5.november 2025

Kako v kriznih časih zagotavljati človeško dostojanstvo? Preden si ob omembi besedne zveze »krizni časi« takoj zatisnemo ušesa, se raje spomnimo, da je večina razsajajočih kriz rezultat človeških akcij. Zato jih lahko rešimo le s človeškimi rokami. Glede na dejstvo, da je o disfunkcionalnem neoliberalnem gospodarskem sistemu in njegovi nasilni mentaliteti, ki vodi v totalitarizem (kot npr v avtoritarnih ZDA, ali pa na Madžarskem) in se pajdaši s skrajno desnico, napisanega že par metrov literature, je vprašanje »kaj torej storiti« odveč. Saj vemo.

Na primer to:

· preverjanje vsake gospodarske dejavnosti v luči ekonomije splošnega dobrega;

· krepitev demokratične povezanosti;

· omejevanje koncentracije velikih premoženj z obdavčenjem velikih dediščin in davkom na premoženje.

Kaj pa v resnici vedo akterji in profiterji neoliberalnega turbokapitalizma o življenju navadnih smrtnikov? A si lahko predstavljate, da bi kdo superbogatašem, tako kot vsem nam, vztrajno pridigal, naj se navajajo na odrekanje, ker se bodo časi poslabšali? Ali naj se osebno angažirajo kot prostovoljci v caritasovih centrih za brezdomce, ker je premalo sredstev za plače zadostnega števila kvalificiranih socialnih delavcev? A vidite grotesknost takih pozivov, če jih usmerimo v tisti samozadostni socialni sloj, ki se je že poslovil od preostale družbe?

Četrtek, 6.november 2025

Zdravljenje in nega zahtevata kvalificirano osebje in visoke izdatke. Ko pa človek postane zgolj številka v bilanci, napoči čas skrajnih idej.

Ne čudimo se, da razmišljanja lahko zaplujejo tudi v ekstreme. Tako je leta 2021 Yuske Narita, profesor za ekonomijo na univerzi Yale, menil, da bi na Japonskem, deželi z visokim deležem ostarele populacije, demografski problem lahko rešili z množičnim »seppukujem (sepujem)« starih. Torej z množičnim samomorom starostnikov. Japonski bruto domači proizvod je leta 2021 znašal približno 5 bilijonov USD. Izjava je šokirala svet. Požela pa je tudi odobravanje. Kdo bi se lahko strinjal z Naritovo mislijo? Ekonomski kolumnisti, ki vidijo v človeku vir stroškov? Finančni analitiki, ki so se navadili vseh problemov, tudi demografska vprašanja, reševati s tabelami in grafi? Morda celo običajni ljudje, utrujeni od stalnega govora o pomanjkanju, krizah in bremenu staranja? Ljudje, ohromljeni od strahu pred zdrsom v revščino, prepričani, da so za to sami krivi, osramočeni, češ, prav jim je, saj so se premalo trudili. Zgodovina nas uči, da se najhujše zlorabe začnejo prav tam, kjer človeka ne dojemamo več kot osebe in ga zreduciramo na funkcijo. Vprašanje se torej ne glasi, kako bomo rešili naslednjo finančno krizo, temveč kako bomo ostali ljudje.

Petek, 7.november 2025

Pred kratkim je izšla prva okrožnica papeža Leona XIV o družbeni pravičnosti.

Kritika »nebrzdanega kapitalizma« ni nova, tokrat pa jo spremlja neposreden očitek: družba, ki postavlja v središče posameznika in težave soljudi razume zgolj kot motnjo, je bolana. Papež poziva kristjane, naj se zavzemajo za spremembo nepravičnih socialnih struktur, hkrati pa naj revnim pomagajo z enostavnimi, osebnimi in neposrednimi gestami. Pri tem zlasti obsoja povečanje bogastva že tako bogatih elit.

Papež pa tudi kritično gleda na kristjane in krščanske skupnosti, ki zanemarjajo celostni vidik religije, se omejujejo na molitev in oznanjevanje, odpravo revščine pa raje prepuščajo vladam. Zadnjemu se ne morem povsem pridružiti. Rešitev socialnega vprašanja naj bo skupna, solidarna družbena odgovornost. In: ni naključje, da Evropsko unijo sestavlja 27 laicističnih držav.

Bližajo se advent in božični prazniki. Čas manipulativnih reklamnih spotov srečnih, večgeneracijskih družin, zbranih ob praznično okrašeni mizi. Čas potrošnje, kiča, pomilovanja vrednih pozivov k donacijam. Kaj bomo temu postavili nasproti?