Petek, 2.12.2011
Prav sedaj, ko iščemo primerna darila za ljudi, ki so nam ljubi, bi rada omenila, od kje pravzaprav izhaja ideja o medsebojnem obdarovanju. Namreč, da nam je Bog podaril svojega lastnega Sina. Kot vsako tradicijo lahko tudi to popačimo. Smisel darovanja ni, da zaidemo v časovno stisko, ali, da se preveč obremenjujemo, kaj komu podarimo, kdaj naj vsa darila preskrbimo, poleg tega pa imamo morda že tudi brez božičnih daril dovolj finančnih skrbi. Smisel darovanja naj bi bil v tem, da damo nekomu to, kar mu lajša žejo po ljubezni. Z obdarovanjem izkažemo nekomu nežno pozornost. Če nekomu nekaj damo, ne smemo pričakovati, da tudi sami nekaj dobimo, ali da celo primerjamo vrednost daril. Morda naj bodo letos materialna darila manjša, darovi naših src pa naj rastejo. Kako bi bilo, če bi nekomu, s katerim smo sprti, podali roko sprave?

Četrtek, 1.12.2011
Adventni čas je za mnoge povezan s stresom. Ne dopustimo, da smo žrtve hektičnega predbožičnega časa, temveč si naredimo načrt. Bodimo tako pogumni, da bomo adventni čas tako oblikovali, da bo to za nas tudi prav. Vprašajmo se, ali moramo biti res povsod navzoči, ker to drugi od nas pričakujejo, ali pa lahko rečemo tudi ne. Vzemimo si čas le za to, kar je res pomembno. Ne pozabimo sami nase, ne prekoračimo svojih sposobnosti. Ne dovolimo, da nas čas povozi. Le vsak lahko zase odloči, ali je čas njegov sovražnik ali njegov prijatelj. Naš nasprotnik je tedaj, ko se z njim bojujemo, ko imamo občutek, da mu podležemo in proti njemu izgubljamo. Naš prijatelj pa je tedaj, ko smo povsem pri sebi, ko smo zavestno v sedanjem trenutku z vsem svojimi mislimi in z vsem svojim čutenjem.

Sreda, 30.11.2011
Danes bi vam rada povedala nekaj misli o sreči, ki sem jih pred kratkim zasledila v nekem članku.
Vsi iščemo in lovimo srečo. To pa pravzaprav ni potrebno. Sreča je namreč že ves čas tu in čaka na nas. Težava pa je v tem, da sami nismo tu, da bi jo lahko tudi začutili. S svojimi mislimi smo, kdo ve kje! Če bomo s svojimi mislimi vedno pri drugih, ne bomo našli sreče. Le če prenehamo bežati in se ustavimo v sedanjem trenutku, jo lahko začutimo. Biti srečen pomeni, da smo usklajeni sami s seboj in s svojim življenjem – da se sprijaznimo s situacijo tega trenutka.
Adventi čas je čas Jezsuovega prihoda. Hkrati pa tudi čas, ko naj bi prispeli sami pri sebi.

Torek, 29.11.2011
Včeraj sem govorila o razočaranju, ki ga lahko čutimo na sveti večer, če ostaja srce prazno. Le kaj bi lahko storili, da se to ne bi ponovno zgodilo? Verjetno nas je več takih, ki si vsako leto 23. ali 24. decembra obljubljamo, da bomo naslednje leto naredili vse drugače.
Morda pa se nam letos to vendarle posreči.
Če nam do sedaj še ni uspelo preskrbeti daril, uredimo to kar ta teden. Pa nikar ne pretiravajmo. Raje podarimo ljudem, ki jih imamo radi, nekaj svojega časa, bodisi za skupno peko piškotov, sprehod po naravi ali po božičnem sejmu, ali pa za skupen obisk kakšnega adventnega koncerta ali svitne maše.
Morda vstanemo malo prej in sedimo skupaj z družino ali pa tudi sami ob prižgani sveči. Lahko poslušamo adventne pesmi, ali pa se predamo tišini in čakamo, kaj nam hoče povedati Jezus. Morda se spomnimo kakšne prijazne misli, s katero lahko ta dan nekoga osrečimo.

Ponedeljek, 28.11.2011
Hrepenenče čakamo na sveti večer: Vse uredimo, da bi bilo čim lepše. Pospravimo stanovanje, postavimo jaslice, okrasimo drevešček, prižgemo svečko s posebnim vonjem. Pokrajina je morda celo pokrita s snežno odejo. Ko se stemni, molimo, pokropimo ter pokadimo stanovanje, potem imamo skupno slavnostno večerjo, se obdarujemo, kasneje pa gremo še v cerkev k polnočnici … Vse je tako praznično, pa vendar … Nekaj ni tako, kot bi moralo biti.
Ostaja le zunanji blišč, srce pa je prazno, nemirno, razočarano. Le kje je božično vzdušje, notranji mir in vsi lepi občutki, ki smo jih imeli kot otroci, ko je bilo praznovanje svetega večera še veliko bolj preprosto. Takrat ni bilo daril ali pa so bila čisto preprosta. Večerja ni bila tako obilna, prekajene klobase s kruhom so bile nekaj najboljšega. Otroci se jih nismo smeli najesti do sitega, da nas ne bi bolel trebuh. Vse je bilo preprosto. Pa vendar smo bili srečni. Naša srca so bila odprta za Jezusov prihod.

Nedelja, 27.11.2011
V današnjem Markovem evangeliju slišimo priliko o moškemu, ki gre na potovanje. Svojim služabnikom preda odgovornost za hišo in sicer vsak dobi drugo nalogo.Vratarju ukaže, naj bo buden.Tako nam Jezus kaže, kakšna naj bo naša adventna budnost in čakanje. Vsak od nas mora biti pripravljen, da prevzame svojo odgovornost, ki jo ima na tem svetu. Biti buden pomeni torej, da prisluhnemo vase in začutimo: Zakaj sem na svetu? Kaj hočem narediti v svojem življenju s svojim življenjem? Kaj so moje naloge in dolžnosti, ki jih moram opraviti?
Čeprav ima vsak drugačno nalogo, so vse enako pomembne, da poteka delo in medsebojno sodelovanje v hiši dobro.
Advent je čas, ko naj bi prisluhnili v tišino, da bi slišali, kdaj bo potrkal Kristus na vrata našega srca, da bi vstopil.
Želim Vam blagoslovljen advent. Želim Vam, da bi mogli odpreti svojo hišo Gospodu, ko bo trkal na vrata. On jo bo razsvetlil s svojo lučjo ter napolnil s svojim mirom in ljubeznijo.
Ich wünsche Ihnen eine gesegnete Adventszeit, in der sich der Himmel öffnet über Ihr Leben und Ihr Herz weitet für das Kommen Jesu. Ich wünsche Ihnen, dass Sie hören, wenn er an die Türe Ihres Herzens klopft. Erlauben sie ihm, dass er eintritt und sie mit seinem Licht, seiner Liebe und innerem Frieden erfüllt.