Marko Niemitz

28.6.-3.7.2015

Petek, 3.7.2015

Veliko ljudi veruje v Boga. Kadar ljudi rečejo, da verujejo v Boga, imajo ponavadi v mislih eno od dveh stvari: Nekateri si nejasno predstavljajo v vesolju neko višjo silo in smoter. Nekdo ali nekaj je to silo spravilo v tek, od tedaj pa je prepuščena sama sebi. Drugi verjamemo v nekakšno življensko energijo, ki vesolje ohranja in mu daje življenje, podobno kot se živi svet ohranja pri življenju z dihanjem in delovanjem srca. Meni je ta teorija zelo všeč, ker se tudi zelo rad sprehajam v naravi in čutim energijo okolja. Oboji trdijo, da verujejo v Boga, čeprav drug drugemu ne dajo prav. Nekateri vidijo Boga v vsem, kar biva, drugi pa menijo, da je Bog popoln samotar in da se v svoji neskončni oddaljenosti ne meni za ljudi. Takšen konflikt naj ne bi obstajal. Redko kdaj srečuješ človeka, ki bi rekel da sploh ne veruje. Važno je, da verujemo v nekaj ki nam da upanje in moč, vseeno če je to Bog, Buddha ali kakšna življenska energija.

Četrtek, 2.7.2015

V sredozemlju je bilo v Jezusovem času veliko ljudi, ki so delali čudeže ali so trdili, da jih delajo. Imenovali so jih »čudodelnike«. Ti so čudeže uporabljali kot nazorno razkazovanje svojih moči. Jezus je na svoje čudeže gledal čisto drugače. Zdelo se je, kakor da ni maral, da bi govoril o njih. Čudeže nikoli ne bomo znali pojasnevati, a sem najdel pesem ki vsaj malo prinese luč v temoto:

Vsak, ki ga želi videti, ga lahko vidi.

Vsak, ki verjame, da obstaja,

Vsak, ki je sposoben z očmi videti,

ušesi slišati, morda otipati.

Prav vsak lahko vidi čudež.

Kaj je čudež?

Vse kar je od Boga,

kot sonce na nebu, luna, jutranja rosa,

kot nasmeh otroka, kot ljubezen.

Vse je čudež.

Potrebno se je samo umiriti,

ustaviti in prisluhniti

in čudeži se dogajajo,

mi pa jih gledamo in živimo.

Kaj je čudež?

Čudež je dih angelov,

Ki nas pelje po pravih poteh,

Da ne pademo, se udarimo,

da ne občutimo bolečin,

ki nastanejo iz nepremišljenosti.

Kaj je čudež?

Čudež je nekaj, kar obstaja,

Morda ga niti ne vidimo,

niti ne čutimo, niti ne slišimo,

pa vseeno vemo, da je.

Sreda, 1.7.2015

Včasih pridejo časi, ko se nič ne zgodi.Tudi ne tisto, za kar smo prosili Boga. Čakanje nam vzame veselje in motivacijo. Zato tudi se smemo čakat, naš življenje je v naši roki in od samega čakanja se ne bo nič zgodilo. Ko smo obupani in mislimo, da ne gre več naprej, se lahko obrnemo na Boga, in zaprosimo za novo moč. Potem pa moramo spet naprej delat, mislit in boriti za naše ideale in ideje. Drugače rečeno, Bog nam ne more poenostavljati ali prevzeti delo, in tudi mi se mučimo več, če imamo samo samega sebe. Sodelovanje med človekom in Bogom je to, kar nam da energijo, da lahko vse dosežemo, kar hočemo. Winfried Schröter pravi: »Takrat, ko za samega sebe prevzameš odgovornost, takrat ko nehaš iskati izgovore, takrat se začne tvoja pot do cilja!«

Torek, 30.6.2015

„Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršnikoli stiski, in sicer s stolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.“

(2 Kor 1,3-4)

Ko smo žalostni, jezni ali obupani, pričakujemo da bomo od nekod dobili, moč in tolažbo. Prijatelji, starši ali mogoče tudi naša domača žival nam naj dajo tolažbo in nam prigovarjajo novo moč.Tista nova moč se pa giblje v krogu. Če mi drugim pomagamo in širimo veselje in upanje, bodo tudi drugi nas podpirali v slabih časih. Zato se tudi reče:“ Samo tisti, ki nekaj seje, bo nekaj pobiral.“

Ponedeljek, 29.6.2015

Danes bom začel z zgodbico:

Neki kitajski cesar je hotel osvojiti čimveč ozemlja svojih sovražnikov in jih vse uničiti. Pozneje pa so ga videli, kako je in pije s svojimi sovražniki ter se zabava z njimi. »Ali nisi hotel svojih sovražnikov uničiti?« so ga vprašali. »Saj sem jih uničil,« je odgovoril. »Naredil sem jih za svoje prijatelje.«

Ko sem prebral tisto zgodbo sem prav čutil, da ima zelo globoko izjavo. Vsak človek ima sovražnike, ter ljudi ki so mu trn v peti. Ta situacija se velikokrat tudi ne spremeni. Bolj skušamo drug drugemu nekaj slabega storiti, namesto da bi našli kompromis in odstranili diference. Favoriziramo maščevanje pred odpuščanje in ponos pred uvidevnost. Svet bi lahko boljši prostor, to moramo pa tudi hoteti.

Nedelja, 28.6.2015

Potrebujemo ljudi, ki nam dajejo občutek varnosti. In potrebujemo zdravilno in ljubečo božjo bližino, v kateri se počutimo varne. Toda če si želimo te odrešujoče bližine samo in izključno od drugih ljudi ali Boga, je ne bomo nikdar doživeli. Naučiti se moramo nečesa povsem osnovnega: biti blizu samemu sebi, vzdržati pri samem sebi, ljubeče ravnati s sabo, da lahko uživamo tudi bližino in varnost, ki smo ju deležni od drugih ljudi in od Boga. Hrepenenje po varnosti nas ne sme voditi v pasivnost. Spodbuditi nas mora k bliževanju samemu sebi in odpiranju za ljudi, ki so v naši bližini. Če se jim približamo, bomo doživeli tudi njihovo bližino. Če se počutimo samo zapuščene in se kujamo v kotu svoje osamljenosti, seveda, nihče ne bo prišel v našo bližino.