Petek, 9.9.2016

Sv. Berhard iz Klervoja je napisal: „Če si pameten, bodi skleda in ne kanal, ki istočasno sprejema in daje, medtem ko ona čaka, da se napolni. Na ta način daje to, kar se preliva, ne da bi bilo to njej v škodo. Tako je tudi z vrelcem. Šele ko je poln, se preliva in postane potok, reka  in morje. Dajati moreš samo od obilja, ne od uboštva. Če moreš, mi daj od svojega obilja, če ne, pazi nase.“

Te besede, ki sem jih pred kratkim znova slišal, nosijo v sebi globoko resnico. Na eni strani je dovolj nemočnih pomočnikov, ki bi sami potrebovali največ pomoči; na drugi strani pa se mnogokrat ne zavedamo, kakšne moči nosimo v sebi – če ostanem v sliki: da ne dopustimo vrelcu v nas, da bi stopil čez rob in prinesel življenje nam in drugim.

Ravno ko sem pisal te besede, je pozvonila na vretih mlada žena, mati dveh otrok. V rokah je držala krasen šopek rož. Nimam ne rojstnega dneva, ne drugega slavja. Rekla je: Jaz sem bojazljiv človek, zato ne znam povedati dobro kar čutim. Te rože so zate, ker tako lepo skrbiš z nas in nas v hudih trenutkih vedno tolažiš. Stopile so mi solze v oči od presenečenja in hvaležnosti. To je vrelec, ki se preliva in ustvarja življenje in radost. Kakšno vrednost imajo majhne geste, kakšno bogastvo se poraja v nas, če ga le dopustimo in če gremo z odprtimi očmi skozi svet.

 

Četrtek, 8.9..2016

 

Polja so požeta. En cikel dela se končuje, začne se nov. Občudujem kmete, ki so z dušo in telesom pri delu. Čeprav se okoliščine slabšajo, čeprav se jim delo ne poplača, kot bi zaslužili, kljub temu vstrajajo.

Na drugi strani srečam ljudi, ki samo še čakajo na penzijo. Očividno jim delo ni v veselja, ampak le breme. Šaljivo potem odvrnem: Če bi se kaj pametnega naučil, bi tudi že bil v penziji.

Spomnim se besed Khalil Gibrana o delu: „Delo je ljubezen, ki je postala vidna. In če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z gnusom, zapustite raje vaše delo in sedite k vratom svetišča, da sprejmete miloščino tistih, ki delajo z radostjo. Kajti, če pripravljate kruh z ravnodušnostjo, mesite grenkoben kruh, ki človeka na pol nasiti. In če z nevoljo stiskate grozdje, vaša nevolja vinu dodaja strup.“

Ali je to vzrok, da je tako malo pristnega veselja, da človek potrebuje sredstva, da se more sprostiti? Ali je zato v mnogih ljudeh videti toliko grenkobe? Tu ne gre le za krivdo, ampak tudi za predpogoje, ki postajajo vedno težavnejši. Mladi ljudje mnogokrat ne najdejo več dela, ki jih zadovoljuje in tudi nimajo moči in vstrajnosti, da bi se priborili do radostnega pristopa temu, kar delajo.

O prvih kristjanih beremo, da so se zbirali enodušno in uživali skupno hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Enodušno in skupno in preprosto – to nam je šlo v zgubo, zato je tudi veselje izginilo.

Sreda, 7.9.2016

Večkrat grem skozi gozd za cerkvijo, špivrad s imenuje ta dolinica, skozi katero teče potoček. Dalje ko greš navzgor, manjši postane. Šele, če natančno pogledaš, vidiš, da se tu pa tam pridruži vodica, majhen vrelček, ki da naraščati potočku, da mimo farovža kar že precej močno žubori. Voda samo iz enega vrelca bi se kar kmalu zgubila. Samo če ima dotoke, se veča.

Zame je to prispodoba za življenje: Mnogi pravijo: Kaj že zmorem sam? Moje delo se sploh ne vidi, nima pomena. To je kot da bi zaprli vodi vse dotoke. Vsak more nekaj prispevati in tako se veča dobro na svetu.

Ta prispodoba ima tudi negativno stran. Mnogi mislijo, da če njihov doprinos nič ne šteje, potem tudi hudo, kar naredijo ne šteje. Zato menijo, da njihove majhne goljufije, prevare in kriminali tudi ne pomenijo nič.

Nam mnogokrat manjka čut za odgovornost prav v malem. Ne zavedamo se, kakšno škodo povzročamo s tem, da tu in tam nekaj – kot pravimo – na črno naredimo. Oškodujemo tiste, ki poskušajo z poštenim delom sebi in svojim nastavljencem nuditi sredstva za preživljanje in v zadnjem samega sebe, ker izgubimo čut za našo soodgovornost za dobro v tem svetu.

„Vi ste luč sveta, vi ste sol zemlje.“ To odgovornost nobeden ne more odložiti.

 

Torek, 6.9.2016

„Varuj se hiše, v kateri ne vidiš rož“, sem nekje bral, v njih gre vse le po koristnosti! In drug, še ostrejši rek: „ Varuj se ljudi, kjer ne vidiš plevela“. V farovškem vrtu ga je še preveč.

Ali ne opažamo že dalj časa ta razvoj: vse mora biti gladko, čedno. Vsaka travica se odreže, če je treba, tudi s škarjicami, vsak kotiček je tlakovan ali betoniran. Med grmovjem ni vidiš ne trave, ne prsti, samo še zmlete skorje. Celo na britofih včasih ne vidiš več nobene travice, včasih tudi rož ne, samo še deviško bel pesek.

A ima to morda opraviti tudi z nestrpnostjo naše družbe vsemu naproti, kar ne paše v našo sliko. Vse mora biti čedno, gladko, enakomerno. V to sliko ne pašejo ljudje, ki jim ni tako za zunanjo čednost, ne ljudje s temno poltjo, ne ljudje, ki se ne prilagodijo našim predstavam, ne ljudje, ki so pač drugačni.

Ob tem radi pozabimo, da v našem življenju nič ne gre gladko in čedno. Kot otroci smo se najraje igrali v dreku in tudi pozneje smo se mnogokrat kar precej umazali, na zunaj in znotraj. Gladko pomeni tudi sterilno, brez  viškov, brez veselja.

Papež predlaga škofom, da morajo imeti vonj po svojih ovcah. Te včasih kat precej smrdijo; a to je življenje.

Oh, kako dolgočasni smo včasih, če menimo, da mora vse biti kot vedno, namesto da se pustimo presenetiti, da sami poskušamo nekaj novega, da se ne bojimo iti skozi kako usrano lučo, da pridemo na nov, zanimiv svet. Naša družba se stara in mi z njo.

Vse delam novo, beremo v sv.pismu. Edina konstanta v svetu je prenova. Kar se ne prenavlja, umre. Če se na prenavljamo, smo mrtvi, že dolgo pred telesno smrtjo.

Ponedeljek, 5.9.2016

Pri neurjih opažamo, da najprej vrže drevo, ki stoji na samem, medtem ko se drevesa v skupini laže uprejo vetru, se naslonijo eno na drugo.

Mislim, da je to splošen princip. Človek sam ne zmore veliko, v skupnosti pa je močan, ker drug drugega podpre in drži.

Zgleda, da ta enostavni merilo za mnogo ljudi ne velja več. Mladi ljudje zapuščajo kulturna in športna društva, dobrodelne organizacije in cerkve. Celo v osebnem športnem udejstvovanju se pokaže ta individualizacija: tekajo ali se vozijo s kolesom posamič s slušalkami na ušesih. Samo od časa do časa se morajo pomeriti z drugimi, da si zasigurajo, da so dobri. Drugi se ves prosti čas ne pokažejo več. Ni jim treba, ker imajo na stotine prijateljev na ekranu.

Po mojem zelo nevaren razvoj. Človek kljub vsej tehnizaciji ostane socijalno bitje. Radost dobiva iz občevanja s soljudmi; v težavah ga vrže, če je sam, kot drevo, ki se nima kam nasloniti in pade.

„Nosite bremena drug drugemu“ in „dokler še utegnemo, delajmo dobro vsem,“ - v tem vidi Pavel izpolnilo Kristusove zapovedi. V tem vidim jaz edino možnost, da pridemo do posrečenega življenja.

In še eno: Dobro je svojo glavo ne nositi previsoko - tudi tu velja: če si previsoko nad drugimi, si sam in zelo ogrožen.

Nedelja, 4.9.2016

Prejšnjo nedeljo smo imeli na vrhu Jepe mašo. Ob krasnem vremenu se nas je kar precej zbralo. Pot gor je precej naporna, zato vsak poskuša, čim manj nositi sabo. Vse nepotrebno ostane doma. Prišla mi je misel: A to ni lepa primera za življenje? Če si na poti, moraš biti čim bolj prost, da dosežeš cilj. Meni se pa mnogokrat zdi, da smo tako obremenjeni z vsem, kar smo si nabavili, da smo že nekje sredi poti omagali. Sedaj pa le še pazimo, da to, kar smo si nakopičili ob poti, nobeden ne vzame.

Veselje pa doživiš samo, če dosežeš cilj, če si na vrhu, če tudi le nekaj časa. Morda ravno zaradi tega mnogim ljudem primanjkuje pravo veselje, ker morajo vleči pretežko breme skozi življenje in se ga ne znajo otresti. Saj ni lahko. Vpeti smo v kolo, ki ga mnogokrat ne vrtimo mi, ampak ono nas. Zato se splača premisliti, kaj morem odložiti, kje si sam jemljem svobodo, kaj ni vredo, da si delam skrbi. Življenje je bežno in na zadnje nam ne ostane nič - ali pa samo to, kar se je nabralo v mojem srcu. Tega nam nič in nihče ne more vzeti. Zato je boljše biti na poti z lahko prtljago.