Petek, 03.10.2014

Spoštovani!

Včeraj so imeli god in svoje praznovanje naši angeli varuhi. Prav je, da se jih spomnimo, pa čeprav en dan kasneje. V zvezi s tem vam želim povedati dogodek iz življenja nekdanjega papeža Karla Wojtyle Janeza Pavla II.

Dne 9. avgusta 2006 je v severnokavkaškem mestu Armavir umrl ruski profesor zgodovine Vasilij Trofimovič Sirotenko. Tega veterana ruske vojske povezuje edinstveno srečanje s Karlom Wojtylo. Bilo je v januarju l. 1945, ko je ruska armada pregnala Nemce tudi iz Krakova. V kamnolomu Solvay so Rusi med delavci našli tudi 18. bogoslovcev. Tukaj se je znašel tudi Sirotenko, in ker ga je zanimala latinščina in knjige, je iskal nekoga, ki bi lahko tudi prevajal. Končno je nekdo preplašeno dodal, da pozna za jezike nadarjenega šudenta – nekega Karla Wojtylo. Tega so privedli ruskemu majorju in zanj je Karl začel prevajati dokumente in knjige, kar pa je ruskemu majorju zelo ugajalo. Vendar pa se je pri Sirotenku kmalu oglasil politični komisar z vprašanjem: »Tovariš major, kaj nameravate storiti s temi bogoslovci? Ali ste odločeni ignorirati Stalinova naročila? Takrat so že krenili prvi transporti ujetnikov proti vzhodu v sibirske gulage – z ljudmi, ki se niso nikdar več vrnili. Tudi bogoslovci iz kamnoloma Solvay so prišli na seznam: vsi, razen Karla Wojtyle; kajti Sirotenko se je zanj osebno zavzel, kljub obstoječi nevarnosti za njega samega; posledice za ruskega majorja pa bi lahko bile strašne.

Zgodovino in nadaljni potek dogodkov poznamo. Naj še dodam; ni potrebno, da bi bila vojna, tudi v današnjem času se dogajajo mnoge osvoboditve – in to tam, kjer se zdi, da ni nobenega izhoda: depresivni človek zopet pridobi voljo do življenja, nekdo, ki je bil globoko potrt je pripravljen pomagati drugim, brezposelni ima zopet delo, črnogledost in pesimizem se umakneta dobri volji in optimizmu.

Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj ...

Vas lepo pozdravljam in želim lep dan

 

Četrtek, 02.10.2014

Pozdravljeni!

Danes prebiram evangelij o majhnih. Prav zanimivo podobo nam prikazuje evangelist Matej. Jezusovi učenci so morali biti zelo presenečeni. Mislim, da so  stali tam okoli Jezusa z odprtimi usti, polni presenečenja, ko jim Jezus postavi v njihovo sredo otroka, - njim odraslim v zgled. Povod takemu ravnanju pa je bilo vprašanje, ki je tipično za odrasli svet – učenci so namreč spraševali Jezusa, kdo je največji v nebeškem kraljestvu?

Moram priznat, da sem imel obdobje, ko so me knjige zelo zanimale. Takrat sem pohajkoval po knjigarnah; ker sem nekaj časa kuhal sam, sem kupoval kuharske knjige, recepte, ki so jih ponavadi priporočali znani in uspešni kuharji s televizijskih zaslonov; hotel sem se učiti od ljudi, ki so nekaj znali; da si lahko prišel do njihovi misli, si moral znati tudi kakšen tuj jezik; to je pomenilo zopet nekaj novih knjig; nekaj časa me je zanimalo risanje, predvsem portret in človeški obraz; kar sledi, že veste – seveda ni šlo brez knjig ... potem teologija, filozofija, psihologija in vsekakor zgodovina – historia magistra vitae; tudi tu sem imel marsikakšno zanimanje – in seveda tudi knjigo. In tako bi lahko še našteval; od tehnike pa vse tja do zvezdnih kopic Gostosevcev našeg neba ... zanimale pa so me tudi človeške izkušnje. Biografije so bile zame zanimivo branje – in tukaj, glejte, se bom danes nekoliko zaustavil. Kajti bral sem, da je človek lahko tudi ranljiv – in da tukaj lahko hitro postane majhen. In samo tukaj, poglejte, tudi odrasli omenjajo otroka. Pravijo, da je ta človekova ranljivost proces, ki zahteva prizanesljivost, potrpežljivost in razumevanje. Da se mora vzpostaviti ljubeč stik s svojim notranjim otrokom in tako uskladiti svoj notranji svet ... in da bi to dosegli, potrebujemo veliko volje in vztrajnosti, predvsem pa vero in ljubezen ...

Vam povem, kaj sem še prebral; da je bil tudi Jezus otrok, in kadarkoli sem prebiral o Jezusu, sem videl da je bil vedno postavljen v sredo – v sredo med ljudi – kot tisti, ki je največji v Nebeškem kraljestvu. Naj nam to da zaupanje!

Vas vse lepo pozdravljam in želim lep dan

 

Sreda, 01.10.2014

Dobro jutro!

Današnji dan sem se spomnil na znamenito knjižico krščanske duhovnosti; na knjižico Tomaža Kempčana – Hoja za Kristusom. Moja izdaja tega literarnega dela je že zelo stara, tudi njena zunanja podoba je temu primerna, vsebina pa je tako kakor včasih, tudi danes čudovito branje za vsakega, ki se srečuje s krščanstvom. Pravzaprav je to zbirka krakih izrekov, ki so že kar prave molitve. K branju pa me pritegne že stavek v uvodnem delu te knjige. Pravi, da je ta knjižica tvoj prijatelj, ki te na tvoji poti ne bo nikoli zapustil!

Čudim se temu pisatelju, od kod mu ti stavki, ki jim niti raznovrstni prevodi ne morejo vzeti moči sporočila in oblikovne složnosti. O pisatelju, se mi zdi, ni veliko znanega, vsebina pa je popolnoma Kristocentrična. In ob tem razmišljam – in tudi vas sprašujem? Ste mogoče že kdaj tudi sami poskusili napisati kakšno molitev in v njej v kratkih besedah strniti svoje življenje? Poskusite, in  boste videli, da to ni kar tako! Kot primer pa vam podajam naslednje besedilo – napisal ga je nekdo, ki mu zaradi bolezni ni ostalo še veliko časa in je v zavestnem srečanju s smrtjo napisal tudi tole molitev; takole pravi:

Mogočni Bog, usliši me, prosim te! Stoj mi ob strani! Podari mi milost, to upam, in osvobodi me vsega hudega. Tvoj križ, na katerem si zame umrl, naj mi bo zgled. Ljubezen, ki si mi jo že podaril, naj pomaga drugim k odpuščanju. Varoval si me Gospod, vodil vse do semkaj. Bodi vedno ob meni, ljubi Bog, v življenju in smrti. Roke sklepam k molitvi, o Gospod, prosim usliši mojo prošnjo. Podari mi milost, ki je življenje, in pusti, da v miru odidem.

Prijateljem od daleč in blizu bodi milostljiv in ko se bodo znašli v nevihti življenja, jim kaži pravo pot.

Gospod, vzemi me v svoje roke, ko sedaj jemljem slovo in vodi me nazaj domov, kjer se zopet srečava.

Vse dobro vam želim

 

Torek, 30.09.2014

Dobro jutro!

Danes v Božji besedi poslušamo odlomek iz Lukovega evangelija. Pripoveduje nam o tem, kako naj bi Jezus na poti v Jeruzalem šel skozi samarijsko vas, ki pa ga ni hotela sprejeti. Spori med judi in samarijani so bili že v Jezusovem času tako stari, da vzroki zanje že skorajda niso bili več znani. Še iz časov po smrti kralja Salomona namreč izvira spor glede različnih kultnih centrov; kje naj torej ljudje častijo Boga? Je to v Jeruzalemu, čemur pritrjujejo Judje, ali pa je to v Sihemu, kar zatrjujejo Samarijani! Na obeh straneh so torej vladali klišeji obnašanja, ki pa se na koncu pokažejo v enam samem stavku, ki pravi; mi smo verni, tisti drugi  pa ne!

Torej, Jezus na poti v Jeruzalem v Samarijski vasi ni bil zaželen. Kako na to reagirata Jakob in Janez, Jezusova učenca? Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča? Jezus zna biti v odgovoru zelo odločen, spomnimo se samo na Petra, ko ga odločno zavrne glede vprašanja njegovega trpljenja, tukaj pa beseda zelo milo spregovori, da se je Jezus obrnil k njima in ju posvaril! In nato še stavek; in odpotovali so v drugo vas.

Dogodek nam da misliti. Kaj je tisto, kar vzpostavlja mir, tisto čemur bi tudi sami lahko rekli šalom. V Svetem pismu imamo zgled Abraham in njegovega gostoljublja, tudi ženo Samarijanko, ki se je pogovarjala z Jezusom ... berem pa tudi naslednje besede; takole gredo.

Ko bi imel otroško srce!

Zaznal bi mavrico ljubezni do ljudi ... in vseh stvari. Pritegnil bi pesniku, ki pravi: »V tvojem svetu je tisoč imenitnih reči, / tisočkrat tisoč in še ena povrhu / več kakor v bajkah Tisoč in ena noč ...« in še: »življenje je zdaj polno sonca, zdaj grenkih solza ... / sreča samo je v ljubezni doma«.

Ko bi imel otroško srce!

Sončno, jasno, predano, čisto ... vedel bi, kam plujejo lahna krila hrepenenja, kdo so otroci sonca, zakaj so njihove oči zasanjane v pravljični svet ...

Ko bi imel otroško srce!

Slutim te, oaza večnosti, in te prosim, naj mi oko ne zatemni in srce ne opeša ...

Vam želim prijeten dan

 

Ponedeljek, 29.09.2014

Spoštovani!

Pred kratkim sem prebiral neko zgodbo; naj jo še vam preberem. Pravi takole!

Bilo mi je 14 let. Videl sem; v robidovje je priletela ptica in začela kljuvati jagode. Ko se je nasitila, je ptica poletela na bližnji zid. Čistila si je kljun. Nekaj koščič ji je padlo na zid.

Bilo mi je 40 let. Videl sem, na razmajanem zidu je raslo robidovje. Seme je vzklilo v razpoki med kamenjem; grmovje je rastlo in se utrdilo tako, da so se morali kamni razmakniti. Skozi razpoko si sedaj lahko pogledal na drugo stran.

In tukaj, na tem mestu, sem postavil napis; to je delo ene ptice.

V Svetem pismu lahko mnogokrat beremo, da se je npr. Jezus vsedel v čoln – in se prepeljal na drugo stran (Jn 6,1). Ali - da je prišel v judejsko pokrajino, na drugo stran Jordana – in zgrinjale so se okoli njega množice in jih je spet učil, kakor po navadi (Mr 10,1). Ta druga stran – kakor da bi bili tudi mi sami venomer na poti na to drugo stran - k nečemu boljšemu, lepšemu, božjemu. Da pa bi tudi sami lahko pogledali skozi zidovje našega minljivega bivanja tjakaj – na drugo stran, pa bo potrebno vkraj odriniti slabo in dati prostor dobremu; in tukaj nas čaka in nagovarja nadangel Mihael; kdo je kakor Bog, je njegovo sporočilo in pri tem je mišljena Božja dobrota! Da bi začutili to drugo stran, nas nagovarja tudi nadangel Gabriel. Kot božji junak je pristojen za to, da bi v tem razburkanem svetu tudi mi slišali rahlo šepetanje Božjega glasu. In da pri tem ne bi bili sami, da bi nas bilo več, da bi bili kot občestvo, za to pa je zadolžen nadangel Rafael. On je tisti, ki je z nami, ki nas na naši poti spremlja in varuje. Zato je tudi zavetnik popotnikov, krščansko zgodovinoslovje pa ga je postavilo tudi proti boleznim oči. Zato, da bi ljudje lahko videli – mi vsi, skupaj, tudi na drugo stran.

Vas lepo pozdravljam in želim vse dobro.

 

Nedelja, 28.09.2014

Dragi prijatelji

Sprehajam se od ene misli – do druge. Ob prvi si predstavljam skupino znancev in prijateljev, kako sproščeno sedijo v vrtu in se pogovarjajo o tem in onem. Vsakdanje stvari pač. Pa vendarle tudi ta pogovor dobi drugačno smer. Prej ali slej se namreč še tako posvetni razgovor približa duhovni temi. V tem primeru jo je nekdo odprl takole; »Saj, da bi imel kaj na vesti, nimam, ne lažem, tudi ne kradem, druge spoštujem, tudi dobro delo se najde!? ...« Torej, nekako v tem smislu, saj je vendarle vse čisto enostavno ... Pa vendarle ta prva misel glede duhovne tematike le bolj nagovarja z vprašanjem in iskanjem odgovora na povedano, kakor pa da bi bila trditev!

Naredimo sedaj korak do naslednje. Odprem knjigo – in berem. Tukaj nekdo opisuje svoje pogovore z neko starejšo redovno sestro. Knjiga je nekakšen življenjepis te osebe. Otroštvo, mladost, odločitev za redovništvo in naslednja leta zapisana šoli in duhovnosti. In potem še vprašanje tej sestri; »In kaj je tisto, kar je težko v vašem življenju?« »Vse« - je bil njen kratki odgovor.

Današnji Evangelij po Mateju nam predstavlja očeta dveh sinov. Ko bi bilo potrebno iti delat v vinograd, pravi prvi sin, »nočem«, vendar se potem premisli – in gre. Drugi pa pravi »grem«, vendar ni šel. Prvi mi predstavlja človeka, ki težavo vidi in se je zaradi tega izogiba, vendar pa jo na koncu le sprejme in se z njo spopade. Drugemu pa je vse lahko in enostavno – hitro reče ja, vendar pa to, čemer pritrjuje, ne stori.

Ta pripoved je namenjena vsem nam – nam v svarilo in opomin, da bi vedno znova in znova lahko videli, tudi obžalovali in tako vendarle prišli do vere, ki prinaša sadove.

Vam želim še prijeten dan.