Organisation

Internetredaktion der Diözese Gurk

Zvonovi proti lakoti

Pet minut bodo v petek, 25. julija, zvonili cerkveni zvonovi ob 15. uri – intervju z ravnateljem Caritas Ernstom Sandriesserjem ob njegovem projektne potovanju v Kenijo

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Impresije s projektnega potovanja ravnatelja Caritas Ernsta Sandriesserja v Kenijo. © Foto: PACIDA)

Ravnatelj Caritas Ernst Sandriesser poziva župnije na Koroškem, da sodelujejo pri vseavstrijski akciji, Zvonjenje naj ob smrtni uri Jezusa opozarja, da vsak dan umirajo ljudje zaradi lakote in poziva za angažma proti lakoti.

„Spet ni bilo žetve.“ To je realnost za milijone ljudi po vsem svetu. In to je eksistenčna nevarnost. Ker: brez pridelka =ni hrane. Brez pridelka = ni dohodkov. Ni pridelka = ni šolanja za otroke. Samo lakota! Več ko 2,3 milijarde ljudi na svetu nima varnega dostopa do hrane, 733 milijonov jih je lačnih. In razvoj narašča. Podnebne nesreče, kot so suše in poplave, vedno pogosteje uničujejo življenjsko pomembne pridelke. Prizadeti so predvsem najrevnejši prebivalci na globalnem jugu, torej tisti, ki najmanj prispevajo k podnebni krizi.

„To ni pravično. Skupaj opozorimo na škandal lakote – za podnebje brez lakote,“ pravi ravnatelj Caritas Ernst Sandriesser in poziva vse župnije na Koroškem, naj se 25. julija 2025 udeležijo akcije – vseavstrisjkega zvonjenja cerkvenih zvonov, kar je določila Avstrijska škofovska konferenca.

Lakota vlada tudi na severu Kenije: ekstremne vremenske razmere uničujejo življenjske osnove – še posebej so prizadeti otroci, ženske in starejši! „Razmere so dramatične, vendar niso brezupne,“ pravi Sandriesser po svojem potovanju po Keniji. „Otroci in njihove družine so odvisni od naše pomoči, ki rešuje življenja.“ Ravnatelj Caritas poziva k solidarnosti Korošic in Korošcevcev: „Prosimo, da darujete na spletu www.caritas-kaernten.at/hunger.“

Intervju z ravnateljem Caritas Ernstom Sandriesserjem ob projektnem potovanju v Kenijo

„In potem umrejo otroci“: Kako podnebna kriza uničuje življenje

Ernst Sandriesser o lakoti, obupu, podnebni krizi in hudih posledicah ukinitve ameriške humanitarne pomoči v Keniji. Nujen poziv k našemu sočutju – in prošnja za podporo. Ljudje v Keniji trpijo zaradi podnebne krize in zaradi lakote.

Kako dramatične so po vaši oceni po potovanju trenutne razmere v tej državi projekta Caritas Koroška?

Ravnatelj Caritas Ernst Sandriesser: Mi v Evropi si ne znamo predstavljati, kaj v Keniji povzroča podnebna kriza, ki smo jo povzročili. Najprej presahnejo vodnjaki, nato se posuši trava, nato koze umrejo od žeje, nato kamele in potem umrejo otroci! V Keniji, tako kot v številnih drugih državah globalnega juga, so najbolj prizadeti ljudje, ki imajo že zdaj premalo za preživetje in so odvisni od lastnega kmetijstva in s tem od podnebne krize.

Kako in kje konkretno pomaga Caritas?

Ernst Sandriesser: Vedno pomagamo na tistih območjih, kjer ne pomaga nihče drug ali skoraj nihče drug. Donald Trump je 2. februarja letos napovedal, da bodo ZDA popolnoma ustavile humanitarno pomoč in razvojno sodelovanje. Mesec dni pozneje sem na lastne oči videl, kako uničujoče posledice je to imelo v Keniji: Naši partnerji v organizaciji PACIDA so morali na en mah odpustiti 20 visokokvalificiranih lokalnih sodelavcev in sodelavk, z njimi pa so izgubili dragocene kmetijske in izobraževalne projekte ter s tem pomembno pomoč (za preživetje) za prizadeto prebivalstvo.

Katere projekte ste obiskali?

Ernst Sandriesser: V Nairobiju so največji slumi v Afriki, saj v njih živita približno dva milijona ljudi. Odkar je nepozabni Peter Quendler začel ta projekt, sodelujemo s frančiškanskimi misijonskimi sestrami pri gradnji šolskega sistema v slumu Kariobangi, saj je izobrazba najboljši način, da se izognemo revščini. Sestre in učitelji ter učiteljice opravljajo odlično delo. Z zelo malo denarja vsako leto na stotine otrokom omogočimo pravo perspektivo. Nekdanji učenci in učenke se zdaj vračajo, da bi poučevali v šolah.

Kam vas je še popeljalo vaše potovanje?

Ernst Sandriesser: Bil sem v Ol'Kalouju, kjer pomagamo ohranjati ortopedski rehabilitacijski center za otroke, ki je edini te vrste v vsej Keniji. Za otroke s hudimi kostnimi boleznimi, deformacijami stopal in amputacijami tu skrbijo male sestre svetega Jožefa, misijonski red iz Verone. Med rehabilitacijo, ki traja do dve leti, lahko obiskujejo šolo. Nikoli ne bom pozabil dečka, ki je 14 let sedel na tleh in se zdaj uči hoditi. Tam se čudeži dogajajo vsak dan! Žal se sestre starajo, stiki z Italijo in Evropo pa slabijo. Upam, da bomo na Koroškem našli zdravnike in zdravnice ter ljudi, ki bodo nadaljevali ta uspešen projekt.

Ključna beseda podnebna kriza. Kaj to pomeni za nomade?

Ernst Sandriesser: Suha in deževna obdobja niso več stabilna. Nomadi, ki so na splošno dobro prilagojeni na ekstremno podnebje, morajo zdaj spremeniti svoj celoten obstoj, razviti napol nomadski način življenja in v najslabšem primeru se morajo stalni naseliti v samo nekaj letih.

PACIDA, organizacija, ki deluje za nomade, opravlja odlično izobraževalno delo v šoli Tiigo School in spremlja ljudi pri razvoju kmetijstva in vrtnarstva. S tem delom obstaja možnost, da bodo prebivalci in prebivalke severne Kenije zmogli to veliko preobrazbo. Vendar je to mogoče le z našo pomočjo.

Kako deluje pomoč v okolju, kjer so viri tako omejeni?

Ernst Sandriesser: Vsak evro trikrat obrnemo, preden ga porabimo. Iz Koroške imamo dober, a strog monitoring za darove in učinek, ki ga želimo doseči. Naši sodelavci in sodelavke v Keniji so idealisti. Delajo za malo denarja in se angažirajo na pretresljiv način.

Kaj bi se zgodilo, če bi se donacije ustavile - kakšne bi bile posledice za trpeče ljudi v Keniji?

Ernst Sandriesser: Prenehanje ameriške humanitarne pomoči in razvojnega sodelovanja bo na afriški celini povzročilo od dva do štiri milijone več smrtnih žrtev. To je grozno, prav neverjetno. Zato zdaj ne smemo opustiti naše pomoči. Korošcem in Korošicam se zahvaljujem za doslejšnjo podporo in jih prosim, naj še naprej vztrajajo! To je tudi naša krščanska in humanitarna odgovornost. Po eni strani gre za takojšnje odpravljanje lakote, po drugi strani pa za nadaljnjo krepitev lastne gospodarske moči, zlasti na podeželju.

Kaj vas je med potovanjem najbolj ganilo?

Ernst Sandriesser: Bili smo v oddaljeni vasi, ki je od Etiopije oddaljena le približno 90 kilometrov. Tamkajšnji ljudje trpijo zaradi dolgih sušnih obdobij in suše. Tam smo izvrtali 200 metrov globok vodnjak in zgradili napravo za razsoljevanje s fotovoltaiko. Nenadoma je moški vstal in se obrnil k meni: “Hodil sem 40 kilometrov peš, da sem prišel sem, ker sem izvedel, da ste tukaj. Nikogar ne zanima naša usoda, vi pa ste prišli sem iz Evrope, ker ste Caritas." Tega ne bom nikoli pozabil in me motivira, da ustvarjam še več malih in velikih čudežev.

Tako lahko pomagate!

  • S 40 evri se lahko družina na severu Kenije preskrbuje mesec dni z živili.
  • 100 evrov omogoča obrok za otrok za eno šolsko leto v kenijski šoli.
  • 130 evrov financira semena in kmetijske stroje, da lahko ljudje, ki jih ogroža lakota, sami pridelujejo zelenjavo.


Darujte zdaj – za življenje z zaupanjem:

Caritas Koroška
Kärntner Sparkasse
IBAN: AT40 2070 6000 0000 5587
Geslo lakota
ali po spletu: www.caritas-kaernten.at/hunger

Vse informacije o pomoči in projektih najdete na spletni strani www.caritas-kaernten.at/hunger