Na velikonočno nedeljo, 5. aprila, prenaša ORF od 10. do 11. ure po vsej Avstriji na programih regionalnih radiev Ö2 slavnostno velikonočno mašo z mestnim župnikom Richardom Pirkerjem. Slovesno bogoslužje bosta glasbeno spremljala zbor in orkester mestne župnije Sv. Jakob (vodi Klaus Waltritsch) z mašo „Missa brevis D-Moll, KV 65“ Wolfganga Amadeusa Mozarta in „Halelujo“ iz„Mesijasa“ Georga Friedricha Händla.
V svoji pridigi bo mestni župnik Pirker postavil v središče veliko noč „kot praznik srečanja z Vstalim“. „Na velikonočno jutro srečamo najlepšo spremembo, ki jo pozna Sv. pismo, namreč spremembo od solz do začudenja, od obupa v upanje, od smrti v življenje,“ tako beljaški mestni župnik. S pogledom na Marijo Magdaleno, ki najde prazen grob, opozori Pirker na spremenjeno moč velikonočnega praznika. „V tej praznini se zgodi čudež: srečanje, ki spremeni njeno srce in z njo se spremeni svet. Izkušnje velike noči prelomijo strah in obup in spremenijo v to veselje,“ je povedal beljaški mestni župnik.

Mestna župnija Sv. Jakob, na južnem koncu Glavnega trga v Beljaku v vladajoči legi, je zelo mogočno oblikovana triladijska cerkev pozne gotike na Koroškem in ima s 93 metri najvišji zvonik na Koroškem.
Prejšnja zgradba iz 11. stoletja je bila prvič omenjena leta 1136 v listini kot podružnična cerkev Marije na Zilji. S potresom 25. januarja 1348 je bila cerkev porušena razen zvonika. Nova gradnja je trajala več ko sto let. V dobi reformacije je postala cerkev Sv. Jakoba leta 1526 evangeličanska cerkev, leta 1594 pa spet katoliška. Do ukinitve oglejskega patriarhata leta 1752 je prešla pod nadškofijo Gorica, o časa Jožefa II. pa v krško škofijo. Leta 1909 je bila cerkev Sv. Jakoba razglašena za glavno mestno župnijo.
V veliki notranjosti cerkve je omembe vreden čudovit visoki oltar v širini kora z rokokojskim rezljanjem iz leta 1784/85. Pod oltarjem stojijo stebri in poznogotski križ (1502). Pod njim je kip madone iz 17. stoletja, ki jo obdajata figuri sv. Lavrencija in Jakoba. Leta 1555 ustanovljena, bogata skulpturna kamnita prižnica Gallusa Seligerja je iz časa, ko je bila cerkev še evangeličanska molilnica. Stranske kapele so opremljene z baročnimi oltarji in kipi iz 18. stoletja ter grobišče iz 16. do18. stoletja. V notranjosti je treba omeniti konec 17. stoletja podarjene korne stole. V naravni velikosti je mogoče videti sliko sv. Krištofa iz sredine 15. stoletja, ki jo pripisujejo Tomažu Beljaškemu. Pomembni so še kapela Leiniger iz leta 1482 s poznogotskimi figuralnimi krstilnikom, poznogotski korni stoli (1464) in gotski kipi svetnikov.