Ko se za vse svete spominjamo vsej rajnih in se poraja vprašanje po trpljenju in po "zakaj?", pa krščanska vera ne obljublja, da lahko daje odgovore na vse, vendar podarja upanje. Škof Jože Marketz je to poudaril pri rekviemu na dan vernih duš. "Smrt nima zadnje besede. Bog ima zadnjo besedo. In ta beseda se imenuje življenje". Ta vera ni last, "ki bi jo radi imeli," tako škof Marketz. Bolj je dar, ki naj bi ga dali naprej. Upanje, ni "poceni tolažba", temveč zaupanje, ki pomaga tudi v težkih časih, posreduje v življenju in ostaja po smrti nosilni steber za naslednjo generacijo.

Novo delo verske kongregacije v Rimu z naslovom "Venite ad me" je bilo povod za njegova razmišljanja o posredovanju vere v tem času, je pojasnil krški škof. Na 80 straneh se pritožujejo, "da naša kultura ne daje prostora takšni veri in da vedno manj posredujejo veselo oznanilo ljubečega in usmiljenega Boga". Dejansko ne bi bilo veliko v verskem življenju samoumevno, je dejal škof Marketz. Veliko ljudi ni več povezanih s Cerkvijo in otroci včasih odraščajo, ne da bi jim kdo kaj povedal o veri.

"Lahko tarnamo nad tem, vendar je morda pomembneje, da se vprašamo: Kako lahko sami posredujemo vero? Mislim, predvsem s svojim življenjem," tako krški škof. Otroci in mladostniki naj se zgledujejo po svojih družinah in soljudeh – ali srečajo druge s spoštovanjem, odpuščajo in v težjih situacijah obdržijo upanje. Posredovati vero ne pomeni takoj, da posredujemo čim več verskih pravil in formulacij ali da pojasnimo svetopisemske verze. Bolj to pomeni, da ljudje izkušajo, da so ljubljeni in sprejeti.

"Predvsem naj bomo vabljivi. Ne z dvignjenim kazalcem, temveč z odprtimi rokami. Ne z očitki, temveč z razumevanjem. Ne s strahom, temveč z upanjem," je nadaljeval škof Marketz. Jezus je svojim učencem v položaju straha in slovesa dejal: "V hiši mojega očeta je veliko stanovanj." Bog ne zahteva popolnosti. Tolažilna slika "Pri Bogu je prostora za vse. Nihče ni pozabljen. Nikomur ni treba ostati zunaj" je vabilo za vse generacije.

"Veliko od tega, kar imamo, bo nekoč šlo. Vendar nekaj lahko ostane: ljubezen, ki smo jo podarili, zaupanje, ki smo ga posredovali, in upanje, ki smo ga zaobljubili drugim ljudem," je dejal Marketz. Vero posredujemo od generacije do generacije, čeprav ne vedno popolno ali brez vprašanj in dvomov. A morda bi otroci in vnuki nekoč dejali: "Ta človek me je naučil moliti. On me je naučil, da zaupam Bogu."

Liturgijo na dan vernih duš, ki so jo prenašali v živo, so glasbeno oblikovali solisti in solistke, zbor in orkester stolne glasbe (vodi stolni kapelnik Thomas Wasserfaller) z „Rekviemom v f-molu“ Heinricha Ignaza Franz Biberja.

Na naši nemški strani si lahko ogledate škofovo pridigo.