40 dni po božiču katoliška Cerkev praznuje 2. februarja „praznik Jezusovega darovanja“, ki ga poznamo tudi kot svečnica. Na svečnico naslednjo sredo bodo v številnih cerkvah blagoslovili tiste sveče, ki jih v teku leta uporabljajo v župniji in tudi v družinah.
V ponedeljek, 2. februarja, se katoliška Cerkev spominja svetega mučenika Blaža, ki je eden izmed 14 pomočnikov sili. Med bogoslužji 2. in 3. februarja podeljujejo v številnih koroških župnijah Blažev blagoslov z dvema blagoslovljenima svečama, ki jo v obliki Andrejevega križa župnik drži pred obrazom in vratom. S tem blagoslovom prosijo za varovanje pred boleznimi grla. Star je tudi običaj nošenja cerkvic v Železni Kapli, ki poteka tradicionalno večer pred svečnico, tako bodo cerkvice predali reki Beli letos v soboto zvečer.

Sv. Blaž, pomočnik v sili in priprošnjik. 3. februarja se katoliška Cerkev spominja sv. mučenika Blaža iz Armenije. Po legendi naj bi leta 316 obglavili Blaža, ki je bil zdravnik, preden je postal škof, ker je otroka, ki je pogoltnil ribjo kost, rešil s svojim blagoslovom. Blaža na vzhodu častijo od 6. stoletja naprej. Od poznega srednjega vela ga prištevajo k 14 pomočnikom v sili.
Na Koroškem sta dve cerkvi posvečeni sv. Blažu, župnijska cerlev v Brezah/Fresach in podružnica Mattling (sv. Ulrik in Blaž) v župniji Kornat.

„Dan posvečenega življenja“ je leta 1997 razglasil papež Janez Pavel II. na dan Gospodovega razglašenja - svečnice. Odtlej redovniki po vsem svetu 2. februarja praznujejo svjo poklicanost.
Na Koroškem trenutno živi 113 redovnic in 42 redovnikov v skupno 20 redovnih ooskupnostih.

„Nošenje cekrvic“ v Železni Kapli. Stari običaj nošenja cerkvic v Železni Kapli v dolini reke Bele se odvija zvečer 1. februarja. Procesija, kjer nosijo majhne cerkvice, ki so razsvetljene s svečami, na dolgih lesenih palicah, iz kartona in papirja, se začenja ob 18. uri pri nekdanji ljudski šoli v Železni Kapli in vodi mimo župnijske cerkve do reke Bele. Med sprevodom ponavljajo dva verza „Ante pante populore, Kocla vrate cvilijore“. To zveni kot litanije. Napol latinski verz se je razvil iz latinskega izreka „ante faciem omnium populorum“ („pred obličjem vseh narodov“), hvalnico Simenonu. K slovenskemu verzu je prišlo baje tako: Opazili so, da so vrata pri Koclju cvilila, ko je šel sprevod mimo. Da so razjezili lastnika hiše, naj bi nekdo dodal zadnji verz, ki je ohranjen do danes. Na mostu čez Belo se sprevod ustavi, cerkvice vzamejo s kola in jih previdno dajo v vodo. Po izročilu ima procesija svoj izvor v neurjih in poplavah v poznem srednjem veku, ko je Bela poplavila dolino. Šele ko so obupani krajani Železne Kaple predali miniaturno cerkev z lučko divji reki, se je voda umaknila.

Praznik „Gospodovega darovanja“ spominja na to, da so Jezusa po judovski tradiciji starši pripeljali v tempelj in so tam morali par grlic ali dva mlada goloba žrtvovati, ker je po izraelskem izročilu vsak moški prvorojenec „last Boga“(prim. Lk 2, 22-40). Praznik se je v Jeruzalemu razvil ob koncu 4. stoletja, ko je z baziliko Jezusovega groba prišlo vedno več romarjev, ki so obhajali zgodovinske dogodke iz Jezusovega življenja, in so 40 dni po božiču praznovali z istim veseljem kot veliko noč. Šele kasneje so postali običajni blagoslovi sveč in procesije z lučkami, tako se je tudi ustalilo ime svečnica. Z liturgijsko reformo drugega vatikanskega koncila je marijanski akcent stopil v ozadje, da bi praznik Gospodovega darovanja v templju spet bolj poudarili. Običaj blagoslova sveč je znan iz 10. stoletja. Gorele sveče so simbol za Jezusa kot luč ljudstva in luč sveta. V ljudskem izročilu imajo sveče ob svečnici posebno priprošenjsko moč. Prižgejo jih ob posebnih dogodkih in veljajo za simbol priprošnje za Božjo pomoč in blagoslov. Do drugega vatikanskega koncila (1962–1965) je bil praznik Gospodovega darovanja (svečnica) zaključek božičnega časa. Od leta 1969 se pa božični čas konča s praznik Gospodovega krsta v nedeljo po 6. januarju, prazniku Gospodovega razglašenja.