Spoštovani gospod zvezni kancler,

Vaša izjava: »Varstvo otrok zame ni neplačano delo, ker varstva otrok ne bi označil kot delo,« me je kot žensko, mater, pedagoginjo, delojemalko in podpredsednico Katoliške akcije Koroška globoko prizadela.

Za to izjavo ste se medtem opravičili. To je pravilno in potrebno. Vendar se razprava s tem ne bi smela končati. Kajti za to izjavo se skriva temeljno družbeno-politično vprašanje: Kakšno vrednost pripisujemo delu, ki ga vsak dan opravljamo v družinah in družbi, vendar se ne pojavlja na nobenem plačilnem listu?

Skrbeti za otroke in jih vzgajati je delo. Skrbeti za svojce je delo. Organizirati vsakdan družine, usklajevati termine, kuhati, spremljati, tolažiti in prevzemati odgovornost za druge ljudi – vse to je delo. To delo pogosto opravljamo brez plačila, vendar je kljub temu nepogrešljivo.

Še vedno velik del skrbstvenega dela opravljajo ženske – od vzgoje otrok in skrbi za pomoči potrebne svojce do organizacije družinskega vsakdana. Če bi to večinoma neplačano delo izpadlo, niti družine niti gospodarstvo niti naš zdravstveni in negovalni sistem v sedanji obliki ne bi mogli delovati.

Še posebej težka je življenjska realnost številnih mater samohranilk. Nekatere ne delajo le v eni, temveč hkrati v dveh ali celo treh službah, da bi lahko svojim otrokom omogočile dobro življenje in lahko poravnale tekoče stroške. Pogosto nimajo veliko druge izbire: en sam dohodek iz dela s krajšim delovnim časom ne zadošča, polna zaposlitev pa zaradi urnikov varstva otrok pogosto ni mogoča. Tako prehajajo med delovnim mestom, varstvom otrok in gospodinjstvom ter so hkrati popolnoma odgovorne za svojo družino.

Tudi skrb za svojce večinoma zagotavljamo v okviru družin in jo pogosto prevzamejo ženske. Ker nega in oskrba pogosto zahtevata zelo veliko časa, mnogi zmanjšajo obseg svoje zaposlitve ali jo za določen čas povsem opustijo. To pomeni nižji dohodek in pozneje pogosto tudi bistveno nižjo pokojnino. Pri tem so te storitve za našo družbo nepogrešljive. Kljub temu pogosto niso deležne takšnega družbenega in političnega priznanja, kot si ga bi zaslužile.

Spoštovani gospod zvezni kancler, zato si želim, da bi iz nastale razprave sledilo več kot le opravičilo.

Potrebujemo politično razpravo o tem, kako končno ustrezno priznati neplačano skrbstveno delo in kako bolje zaščititi ljudi, ki ga opravljajo. Sem sodijo finančno dostopno in zanesljivo varstvo otrok, boljši pogoji za samohranilce in samohranilke, močnejša socialna zaščita ljudi, ki morajo skrbeti za druge ter pravičnejša razdelitev plačanega dela in skrbstvenega dela med ženskami in moškimi.

Kot verna kristjanka se čutim zavezana krščanskemu socialnemu nauku. V središču so dostojanstvo vsakega človeka, solidarnost in odgovornost drug za drugega. Skrb za otroke, starejše, bolne ali pomoči potrebne ljudi zato ni zasebna stranska tema in nikakor ni hobi. To je temelj solidarne družbe.

Družba živi od ljudi, ki prevzemajo odgovornost drug za drugega. Vrednosti skrbstvenega dela za dobro skupno življenje ne smemo spregledati.

Zato vam, gospod zvezni kancler, namenjam jasen poziv: izkoristite to razpravo za to, da skrbstveno delo postavite bolj v središče avstrijske družinske, socialne in delovne politike. Pogovarjajte se s tistimi ženskami in moškimi, ki to delo opravljajo vsak dan. Prisluhnite zlasti samohranilcem in samohranilkam, svojcem, ki skrbijo za bližnje, ter družinam. In poskrbite, da bodo vašemu opravičilu sledili konkretni politični ukrepi.

Vzgoja otrok, skrb za svojce in prevzemanje odgovornosti za druge ljudi so delo – vsak dan. To delo si ne zasluži le lepih besed in priznanja, temveč tudi okvirne pogoje, ki ljudem, ki ga opravljajo, omogočajo dobro in samostojno življenje.

Skrbstveno delo je delo. Zasluži si priznanje – družbeno, finančno in politično.

Alexandra Praster, podpredsednica Katoliške akcije Koroška